Času neprimerna umetnost

Prvič v Sloveniji je bila uprizorjena Wagnerjeva ljubezenska težkokategornica, opera oz. glasbena drama Tristan in Izolda, ki so jo izvedli bolgarski glasbeniki iz Nacionalne opere in baleta v Sofiji. Ne nameravamo preveč pljuvati po hohštaplerstvu Festivala Ljubljana ter nekakšni umetnostni vrhunskosti in segregacijskem zapiranju cest in parkov obenem. Niti ne praznem blišču družabnega dogodka v Cankarjevem domu. Še celo o sami izvedbi, režiji Plamena Kartaloffa, glasbeni kvaliteti pod vodstvom Welisarja Gentscheffa ali interpretaciji naslovnih vlog Martina Ilijeva in Radostine Nikolajeve bomo povedali bolj malo. Zbegalo nas je predvsem nekaj drugega.

No, čisto na hitro nekaj osnovnih izvedbenih vtisov, toliko jim že dolgujemo. Orkester se je držal in vzdržal, edino kakšno pihalo in trobilo je tu pa tam zatrobilo in zapihalo malo mimo. Pevci so utečeno vibrirali kot indijanci, in če izvzamemo to mojo občo zamero večini klasičnih vokalistov, jim lahko samo čestitamo, da so preživeli. Še posebej prej omenjenima – tokratna vloga namreč ne terja nič manj od izpustitve duše. Teatralno tudi ni kaj veliko za povedati, poleg pretežno nepotrebnega, nekoliko filmskega uvoda v samo Wagnerjevo dramo, je tako režijsko kot dramaturško brez kakšnih posebnosti. Srednjeveško nakičeni kostumi, temno pisana razsvetljava in stremljenje k bombastičnosti. Skratka, neizstopajoča, recimo ji klasična izvedba.

Po tem recenzentsko nezadostnem povzetku se lahko končno lotimo prej izpostavljenega – kaj namreč pri tej stvaritvi in njeni izvedbi zbega. Podobno bi lahko rekli za umetnostni medij opere nasploh, za Wagnerja zaradi njegove megalomanske nadgradnje v glasbeno dramo, celo t.i. celovito umetnino, pa toisto velja toliko radikalneje, se pravi resničnejše. Pod vso neznansko težo te umetnine se postavi en težek, zabetoniran in skeptičen – zakaj? Tu in zdaj, danes. Zakaj Wagner in njegova Tristan in Izolda. Zakaj bi to kdo hotel poslušati, gledati, preživeti. Če seveda nismo hohštaplerji, kulturni pozerji, maloštevilni iskreni, dandanes slej ko prej obskurni ljubitelji opere. Če želimo zgolj použiti umetnino. Prav tako vprašanje ni retorično v smislu skrajne odklonitve, temveč iskrena, dobronamerna, spoznanja žejna poizvedba. Nedolžna in naivna.

Zakaj torej konzumirati umetnost ranga Tristana in Izolde? Naj bolj ali manj stvaren opis vprašanje zaostri. Z dvema pavzama in aplavzom stvar traja skoraj pet ur in pol. Pet ur in pol. Bolj kot gledalcem oz. poslušalcem je mučna samo še izvajalcem. Časovni maraton za v bistvu preprost mit – dva se čisto po nesreči zaljubita, od ljubezni se jima zmeša, od ljubezni umreta, z ljubeznijo se dvigneta v nebo. Vsaka stvar v drami, pred, po in med ljubeznijo res traja. Za vse si je treba vzeti čas. Vsak zlog je treba odpet. In to ne kakšne popevkarske arije, temveč neoprijemljivo Wagnerjevo disonanco.

Opera je glede na današnji okus oz. predsodek o tem, kako naj bi funkcioniral mimezis, nasploh nekaj krohota vrednega. Vsaka stvar, tudi najmanjša reč, ne vem, 'daj mi en pir', se zapoje. 'Daaajjj miii eeenn piiir'. Res, naša sodobnost je vsa smerdjakovska. No, to čisto malenkostno stvar naša drama prvo prevzame in potlej prenese, prenapihne v samo ljubezensko vrenje, brezkončne eksplozije, šraufanja, jedke strasti, gromovniška vpitja, pohotne hipnoze. Če kaj takega ne doživiš, si težko predstavljaš.

Tristan in Izolda je z ogromnim naskokom najpatetičnejša stvaritev, kar sem jih kdaj videl. Spet, tega ne izrekam z odporom, govorim faktično, tako rekoč nevtralno. Patetična v najčistejšem pomenu besede. Pozabite na teve limonade, valentinovo, Titanike, najosladnejše doktor romane. Ne, Tristan in Izolda s svojo ljubeznijo tako dereta čez vsak zadržek, zlato sredino, omejitev, dobesedno se dereta, obtožujeta, obožujeta, jočeta, izpovedujeta, žreta se v nedogled. Brez vsakršne obrzdanosti, neobrzdano.

Za lažjo predstavo vzemimo na primer 'Hej, Stella' Marloona Branda v Tramvaju poželenja. Dosti patetično, mar ne? Ne, ni. Tristan bi na istem mestu najmanj pol ure skakal, si uničeval prepono, grlo, švical, kričal zgolj 'Izolda, Izolda, moja ljubljena, brez tebe umiram', se histerično valjal po tleh in ne mogel umreti, ker še ni z dovoljšno bombastično žalostjo izrazil svojega trpljenja. Trikrat sem že mislil, da je umrl, ko je spet odprl oči, poskočil, zabil nogo v poden in na ves glas pel in pel: 'Izolda, kje si, Izolda, pridi, brez tebe ne morem ne živeti ne umreti, kakšna strašanska bolečina, Izolda.'

Temu dodajmo še samo muziko in vokalne melodije ali raje antimelodije. Ja, slovit Tristanov akord, nerazvezljive, druga na drugo nanesene disonance, osciliranje okoli fantomskega tonalnega jedra, razbita trdnost in stalnost kvintnega kroga. Ta glasba je prvi noise funkcionalne terčne harmonije. Težka, težka, v tako fatalnih dozah neposlušljiva. Bil sem na noisu par dni prej, pa ga Wagnerjeva glasbena epopeja ljubezni gladko preseže.

Zakaj torej Wagner? Odgovor, ki se po vsem izrečenem napeljuje, je očiten – za nič. To rešitev, ki jo terja zdrava pamet, pa je seveda treba takoj zavreči, ker je napačna, ker ne dojame horizonta, ker ne vidi čez lastno nepotešenost, ki stremi za nekakšnimi umetnostnimi katarzami. Kako torej dojeti, vpijati Wagnerjevo umetnost? Najprej se je po mojem treba otresti vseobsegajoče samoumevnosti, kako stvari stojijo in kakšne naj bodo. Kljub odporu in celo absurdu konzumiranja wagnerjanske drame, kot da je njena materija resnična. Tudi če proti sebi, predpostaviti, da je to, kar se brez vsake mere vrši pred tabo, morda res. Da ni pretiravanja, napihovanja in distance.

Potlej pa se da marsikaj domisliti. Zakaj Wagner, zakaj Tristan in Izolda? Tule bi bila moja kratka razlaga, istovetno naivna vprašanju. Ker z vso svojo pompoznostjo suflira resnico. Ker se ljubezen zmerom zgodi po nesreči, naključju, brez veze in ravno to jo pretvori nazaj v komaj verljivo fatalnost. Ker so šlagerčki tipa My Heart Will Go On od dejanske ljubezni absolutno odtujeni, nimajo pojma. Ljubezen plete in se zapleta in razpleta neujemljivo, hektično in hlapljivo kot Wagnerjevi dominantni akordi, ki se v neskončnem prepletanju nimajo kam razvezati. Ker ljubezen traja, nima progresije, ampak se večno vrača nazaj v svoje izvorno blaznenje. Ker si zaljubljenci v nedogled ponavljajo svoje nesmiselne metajezikovne fraze. Ker bolna strast sili v zločin. ... Kolikor nam je zvrst wagnerjanske glasbene drame bistveno odtujena, toliko resnice o našem bistvenem nam predočuje.