Baal brez jajc

Baal prvič: München, 1918. Dvajsetletni Bertold Brecht spiše svoje prvo dramsko delo Baal kot Gegenstück. Protidramo uperi proti sentimentalni upodobitvi pesniškega genija, ki ga svet ne razume. Baala svet prav tako ne razume, a Baal zarenči nazaj in zbaše vase vse, kar lahko doseže. Baal je pesnik, ki ga onostranstvo ne zanima, pač pa pusti svojemu gonu in strasti, da prosto lomastita naokrog. Za njim ostanejo zlomljene izrabljene ženske, zabodeni prijatelj in prazne buteljke.

Baal ve, da v bitki z družbenim kozmosom posameznik vedno potegne kratko, a se neizbežnega končnega propada ne izogiba. Sprejme ga kot neobhodni del igre, katere dobiček že ves čas stiska v pesti: neposredno čutno ekstazo. Baal se v opotekanju od ene do druge postaje pogreza vedno globlje po družbeni lestvici v nedrje lumpenproletariata. Hkrati se ne premakne iz pesniškega oltarja, na katerem se valja v dionizični zamaknjenosti in volji do užitka. Baal je Brechtov desant na ideal pesnika nemške romantike ter pljunek v oči malomeščanske morale.

Baal drugič: SNG Drama Ljubljana, 1998. Kot študentski abonent gledam takrat 30-letnega Jerneja Šugmana v naslovni vlogi, režiser uprizoritve pa je Eduard Miler. Šugmanov Baal je s svojo demonično karizmo zavzel oder in s silo nagona ustvarjal orkan, ki je potiskal odrsko dogajanje naprej ter druge like ob tla. V odnosih z ženskimi liki je bil zlovešč, krut, mestoma tudi ljubek in magnetičen. Spomnim se zgroženih reakcij, predvsem starejših gledalcev, ko je recimo Baal scal po soigralki (seveda s pomočjo odrskih trikov). Napad na malomeščansko moralo je še vedno zadel v trebuh. Je pa Baal mučna drama. Za današnjega gledalca nevzdržno šovinistična. A Baal je, kot je zapisal Brecht, le asocialen junak v asocialni družbi. Je črno zrcalo svojega miljeja, potlačen drek, ki butne iz WC školjke in nas spravi v soočenje z našim družbenim in osebnim sranjem.

Baal tretjič: Slovensko mladinsko gledališče, 2019. Prepesnjeno, po naročilu napisano verzijo Andreja Rozmana Roze uprizori Vito Taufer v obliki kabareja. Rozmanova adaptacija se dokaj dosledno drži Brechtovih prizorov in likov, tu in tam kakšen prizor izpusti ali doda. Rozmanov lahkotno hudomušni verz, ki z varne razdalje pripoveduje Baalove prigode, izvede prvi korak distanciranja od Brechtove mladostne zaresnosti. Drugi korak proč od izvorne ostrine prinese nabor igralcev. Povsem moška zasedba namenoma ne želi generirati tesnobe, ki jo prinese Baalova brezčutnost do žensk, tako pa se izgubi večina napetosti. S igralci, ki so srednjih ali starejših let, na odru tudi ni tistega mladostnega zagona, ki se želi dokazati in razbiti status quo. Dokončno tenzijo razvodeni dramaturška oziroma režijska odločitev za interpretacijo glavne vloge. Tokratni Baal v izvedbi Iva Godniča je namreč mevža. Opravka nimamo z mladostnim predržnežem, ampak z ostarelo pijano šlevo.

Baalov status je v primerjavi z Brechtovo verzijo in z Milerjevo uprizoritvijo iz devetdesetih izrazito znižan. V Rozmanovi predlogi Baal postane postaran računovodja, ki ima nemara krizo srednjih let, ga malo preveč cukne in potem gobezda neumnosti. Rozman je Baalu znižal metafizični domet, a še vedno obržal nekaj pesmi o Smrti, Nebu in Resnih Rečeh, ki pa jih je Taufer predal drugim izvajalcem, predvsem Vasku Atanasovskemu v vlogi pripovedalca. Največja razlika je v odrski prezenci. Če je Šugman zapovedoval odru kot utelešen tsunami, ki je pred sabo potiskal, kar mu je prišlo na pot, je Godničev Baal obrnjen vase. Deluje introvertirano, potlačeno, zavrto in v nobenem prizoru ne napolni odra. Ker ni niti nosilec presežnega pesniškega navdiha niti libidinalne strasti, deluje prejkone kot kak striček, ki pregloboko gleda v flašo in potem pijan klepa neotesane rime. Njegovo impotenco najbolje ilustrira prizor, kjer poleg na posteljo privezanega soigralca skaklja oblečen v plastične joške in po zraku mahlja z dildom. Ho, ho, ho!

Sprememba v Baalovem statusu posledično vpliva na strukturo predstave. Če je bil Šugmanov Baal v zidove kolektivne okostenelosti zaganjajoč se orkan, je Godničev Baal kot fliper žogica, ki jo družbene situacije frcajo naokoli. Ker pasiven Baal ne zmore generirati dramske napetosti, se iz dramatičnosti preselimo v pripoved. Brez Baala v centru so v prvi plan potisnjeni Rozmanovi lahkotni komentarji na današnjo družbeno sedanjost. Malce po dnevnopolitično se obregne čez slovenske skinheade, poheca iz pedofilije katoliških župnikov ter si privošči vaške straže, ki lovijo imigrante.

Zanimiv komentar predstave ponudi dramaturg Dubravko Mihanović v gledališkem listu, kjer Rozmanovega Baala interpretira kot patološkega narcisa, torej razvajenca. Opravka imamo z nekom, ki zadovoljuje le lastno ugodje, ima ob tem tanko kožo, ni v nič sposoben vložiti kančka napora in venomer išče bližnjice. A vendar, ali ni Baal predvsem Gegenstück, negativno zrcalo družbe? Brechtov Baal je bolestno nagonski, divje libidinalen, živalski. A le tak se je lahko prebil skozi zarjavele okvirje medvojne nemške družbe. Podobno je Rozmanov Baal zrcalo svojega časa, le da ni postavljen v nasprotje družbi. Manko konflikta med njim in okoljem le razkriva, da je okolje tako kot on, torej: permisivno in naseljeno s patološkimi narcisi. Šugmanov Baal je bil grozljiv, ker je bil personifikacija potlačenega. Godničev Baal je grozljiv takrat, ko je tak zavrt šovinističen stric, kot so vsi ostali. Grozljiv je pravzaprav v tem, da je uspešno podružbljen.

Znotraj tako zadanega dramsko-dramaturško-režijskega koncepta je predstava sicer obrtniško brezhibno izvedena. Replike lahkotno drsijo preko jezikov. Prehodi so gladki. Vasko Atanasovski Trio raztura in Vasko je najbolj karizmatični izvajalec na odru. Moški ansabel je dobro uigran. Vsak od igralcev pride do svojega humornega trenutka. Glasba Aleksandra Pešuta je fletna. Animacije Andreja Kamnika na videoprojekciji prijetno modernistične. Plesne točke zabavne.

Rozmanovo lahkotno poplesavanje po besedah razkriva, da je permisivna struktura patološkega narcizma vpeta v samo dramsko besedilo. V tem, da publika skupaj z avtorjem skaklja od enega do drugega prizora, je ravno to neobvezno uživanje, ki je samemu sebi namen. Vse opazujemo z varne hudomušne razdalje, nič ne vzamemo zares. S parodijo teksta, ki je prvotno provociral družbene režime, Rozman kastrira provokacijo in okrepi mainstreamovski družbeni okvir. Skupaj drsimo po označevalski verigi in na koncu mirno prebavimo celotno prestavo. A če je Baal enostavno prebavljiv, ali je to sploh Baal? Če je želja narediti kratkočasen hudomušen kabaret, čemu vanj siliti Baala? Baal je lahko Baal, le ko stavha družben drek in ga privleče na plano. Baal mora bit težak, težak v božjo mater!