Brez solz za pedre

---

Opomba k tekstu:

*odlomki iz dramskega besedila

*spletni komentarji, zapisani ob napovedi premiere Brez solz za pedre

---

No tears for queers. Brez solz za pedre. Napisal Mattias Brunn. Po dokumentarnem romanu Johana Hiltona.

Je to del kampanije ? –– Spet propaganda pred referendumom?

Datum premiere: 23. november – ali: 28 dni pred referendumom o Noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Kampanja v polnem teku tudi na odru. Vsaj kulturo bi lahko pustili "kulturno" in je ne izrabljali za svoje interese.

Režija Alen Jelen. Koprodukcija ŠKUC gledališča in Cankarjevega doma.

"Je to del kampanije ?" –– Ne, to JE kampanja, v preobleki poročanja o kulturi! Medijska manipulacija, da ji ni para!

Lokacija: Štihova dvorana.

Ustvarjalci oz. kulturni zavodi morajo svoje projekte prijaviti (zaprositi za sofinanciranje) vsaj leto prej, ali celo več. Predstava je bila torej (že zaradi birokratskih zahtev) načrtovana že dolgo nazaj! Da se je poklopila z aktualnostjo referenduma, je pač le (žalostni) slučaj... Zato brez histerije, prosim.

Dobrodošli v Laramieju v ameriški zvezni državi Wyoming.

Dobrodošli v Katrineholmu v švedski pokrajini Sörmland.

Dobrodošli v Göteborgu v švedski pokrajini Västra Götaland.

Dobrodošli v Ljubljani, zeleni prestolnici Evrope. Ljubljana, prvo glavno mesto v EU z načrtom nič odpadkov, kjer moški vozijo otroške vozičke in Prešeren zre v Primičevo Julijo in ne v Matijo Čopa.

Igrajo: Matic Lukšič, Vid Klemenc, Vito Weis, Žan Koprivnik

V noči med 6. in 7. aprilom 2002 spremlja Johan Pettersson Thea Svenssona iz hotelskega bara v Katrineholmu. Theo Johana šestkrat zabode v prsi in mu prereže vrat. Dvakrat.

22. julija 1997, ko se rojeva jutro nad zaspanim Göteborgom, umre Josef Ben Meddour ob vodnem stolpu na koncu Ramskega hriba. Mučita ga dva mladeniča: Nemesis in Tom.

6. oktobra 1998 gre Matthew Shepard iz Laramieja na pivo v lokal Fireside. Tam spozna Aarona Mckinneya in Russlla Hendersonna. Skoraj dan pozneje odkrijejo njegovo truplo, privezano za neko ograjo v preriji. Glavo ima stolčeno.

Na eno pomembno vprašanje pa članek ne daje odgovora. So žrtve nasilja, bile žrtve zato ker so homoseksualci, ali so bili žrtve zaradi nekih drugih razlogov in so homoseksualnost naknadno "uveljavljali" za potrditev svoje vloge žrtve. Ker, ne bi bilo prvič.

Ovalni prostor prizorišča. V areni štirje izvajalci, ki menjajo vloge in se njihove identitete skokovito prelivajo iz žrtve v morilca, iz sodnika v obsojenega, iz fanta v dekle. Iz kluba na secirno mizo, iz ulice na zatožno klop, iz zelenega parka v rdečo mlako krvi. Iz srboritosti v trepetanje, iz krča v drhtenje. Brez scene, brez pripomočkov, brez leporečenja.  Iz oči v oči. Njihove in naše.

Josef Ben Meddour. Iz Alžirije. V Göteborgu živi od začetka osemdesetih. Truplo je njegovo. 22. julija 1997 ga trpinčijo s paralizatorjem in dvakrat ustrelijo v hrbet. Šele čez 24 ur ga najdejo na travi ob vodnem stolpu v Keillerjevem parku. »Prav mu je, temu 37-letnemu Alžircu, umorjenemu v parku. Parazitskemu pedrčku in drogirancu. Stran s tem gnojem!« ... je pisalo v pismu, ki so ga kmalu po umoru prejeli na Švedski zvezi lezbijk, gejev, biseksualcev in transspolnih oseb v Göteborgu.

Slovensko ljudstvo dostopa homoseksualcev do otrok ne bo nikoli toleriralo. Letos bodo homoseksualci dobili tak NE na referendumu, da si ga bojo 70 let zapomnili. In vsakič, ko bodo ponovno vsiljevali svojo agendo, bojo manj priljubljeni.

Struktura odrske naracije preklaplja med dialogom, opisi in izrečenimi didaskalijami. Besedilo je pred vsem. Važna je zgodba. Važno je sporočilo. Ozavestiti – stokrat, če je treba –  dejstvo, da so ljudje umorjeni zaradi njihove spolne orientiranosti. Nevzdržen gnev, maščevalno samozanikanje, netoleranca in sovraštvo kot sinonimi za družbeno greznico morale in etike.  

Pol trupla leži pod blatno vodo. En komolec štrli iz nje, glava je zarita v blato. Hlače in spodnjice so potegnjene na kolena.  Izkaže se, da v vodnjaku leži truplo Johana Petterssona. Na njegovem truplu so vidni sledovi hudega nasilja, storilec mu je najmanj dvakrat prerezal vrat, globoki, prekrivajoči se rani se vlečeta vse do vratnih vretenc.

Brez solz za pedre je dokumentaristična zgodba o treh brutalnih homofobnih umorih, ki so jih izvršili mladi ljudje, stari komaj dvajset ali nekaj več. Dejstva.

Ljudje, ta predstava je dokumentarna, temelji na resničnih dogodkih!!! "Kaj nas moti, ko vidimo dva geja ali dve lezbijki med poljubom, zakaj to nekatere tako zelo razburi, da vzamejo nož in nekomu prerežejo vrat?"

Mi iz Besede življenja ne dvomimo: edino prava ljubezen je heteroseksualna ljubezen, ker je Bog pač ustvaril človeka tako. Homoseksualnost je psihična bolezen, pogojena z motnjami v otroštvu. Vemo, da Bog kaznuje tiste, ki ne poslušajo njegove besede. In zato imamo aids.

Izvajalska ranljivost. Zaradi tematike, zaradi režijskega koncepta, zaradi strahote nad stvarnostjo prikazanega. Fikcija je realnost in nikakor ne obratno.

Zakaj je sploh potrebno toliko obveščanj o spolni usmerjenosti. To je stvar posameznikov, ne pa družbena aktivnost.–– Zato, ker so (bili/bodo) nekateri umorjeni zaradi svoje spolne usmerjenosti. ZATO.

Vsak umor – če je storjen kot posledica homofobije, toliko bolje – je dobra reklama za pogovorno oddajo. Visoka gledanost. Plačljivi impulzi. Rumeno in rdeče gre dobro skupaj. Medijski jastrebi in njihovi krvavega mesa žejni odjemalci. Senzacionalizem brez primere. Neokusno, odvratno, dobičkonosno.

Kaj pa o nasilju istospolnih nad normalnimi ljudmi? Z oseba 1 in oseba 2 starši, brisanjem matere in očeta? Kaj so ponoreli? Naj si naredijo svoj zakon in zakonsko zvezo, zakaj se mešajo v obstoječa razmerja? Predrzneži!

En lep večer vsem skupaj! Ime mi je Fred Phelps in sem pastor baptistične cerkve v Kansasu. Gotovo ste videli, kako smo demonstrirali na pogrebih homoseksualcev, ki so umrli zaradi bolezni, povezanih z aidsom, in proti cerkvam in politikom, prijaznim do homoseksualcev. Matthew Shepard je končal v peklu 12. oktobra 1998, star enaindvajset let, ker je kljuboval Božjemu svarilu.

Predstava z angažirano vsebino in legitimno odločitvijo, da v postavitvi ostane vljudna, zadržana, brez rešitve, brez notranjega zadoščenja. Problemov se ne da rešiti prek gledališča, lahko pa se senzibilizira posameznikovo razumevanje in (za)vest. Nagiba se k formatu aplikativnega gledališča, apelira k boljšemu razumevanju ranljivih družbenih skupin in k preizpraševanju problemov celotne družbe. Estetska dovršenost je v nekem drugem planu. Zdaj je čas za vsebino. In realnost.

Izgleda zanimivo, če bi bil v Slo bi si verjetno šel pogledat zadevo.