Dihati, dihati, dihati

Recenzija dogodka
9. 9. 2015 - 13.00

Za današnji kritiški zapis sem si vzel nekaj časa, pravzaprav zraka - ali, če rečem še drugače, nekaj umirjenih vdihov in izdihov. Temu ni botroval le upor enemu temeljnih medijskih produkcijskih principov, aktualnosti, marveč tudi materija samega objekta kritike - torej: dih. Predstava Zraka!, pod katero se avtorsko podpisujejo Janez Janša, Boštjan Narat, Irena Preda in Irena Tomažin in ki je bila v prostorih Stare pošte Slovenskega mladinskega gledališča premierno uprizorjena prejšnji četrtek, je namreč bolj ali manj zgrajena zgolj in samo iz dihanja.

In sicer na način, da proces dihanja ni le vsebina, ampak tudi forma uprizoritvenega dispozitiva – tehnologija uprizoritvenega postopka. Če si dovolim analogijo in rečem, da je gledališče medij, ki že kot tak nosi neko sporočilo, potem dihanje pri predstavi Zraka! ni le sporočilo, temveč sam gledališki medij, ki kot tak nosi neko sporočilo. To sporočilo med drugim sporoča tudi to, kar lahko beremo pri napovedi predstave: “Gledališče je v osnovi situacija, katere osnovni namen je ustvariti začasno skupnost. Ne glede na to, za kakšno gledališče gre, se gledalec vedno znajde v določeni skupnosti. Še bolj izrazita je ta situacija na koncertih popularne glasbe, kjer je refren pravzaprav klic po petju, kjer vokalist umolkne in prepusti množici, da zapoje v en glas”.

Vsaka in vsakršna teatralna situacija, tudi koncert popularne glasbe, kot prvo in morda tudi kot primarno in najpomembnejše ustvarja neko skupnost.

Medij teatra se na primer od medija literature tako najprej razlikuje v tem, da ne ustvarja abstraktne in imaginarne, temveč konkretno in realno skupnost. Skupnost se ne tvori le metafizično, v duhu in besedi, temveč fizično, preko konkretne skupne korporealne participacije. Tu sicer sili na površje problem prisotnosti in reprezentacije, ampak naj nas tovrstno teoretsko brezno ne odnese. Prej je potrebno poudariti, da teatralna arhitektura predstave Zraka! gradi natanko na tej mitološki in ritualni funkciji teatra, ki pojem teatra razširja izven zahodnih epistemoloških mej. Kar pa ne pomeni, da znotraj teh meja ta funkcija ne obstaja.

Toda medtem ko teater izhodiščno in izvorno pomeni konstitucijo skupnosti preko "kadriranja" pogleda, Zraka! do teatralnosti skupnosti ali celo do skupno teatralnega dospe po povsem drugi poti - po poti avditivne, predvsem pa telesne izkušnje. Dobršen del predstave, ki traja okvirnih petdeset minut, se dogaja v popolni temi. Skupnost niti gledalk in gledalcev niti poslušalk in poslušalcev je v nabito polni dvoranici Stare pošte priča dramaturško in kompozicijsko izpiljeni dihalni predstavi. Izvaja jo izključno ženski performativni kolektiv, kar seveda ni nepomembno. Poleg tandema Irene Prede in Irene Tomažin dihalni orkester sestavlja preverjen kader Teje Rebe, Leje Jurišić, Jelene Rusjan, Dragane Alfirević in Tine Valentan.

Skoraj popolna odsotnost svetlobe in pogleda, dveh ključnih elementov gledališkega dispozitiva, ustvari specifičen in radikalen dogodek, ki sili k skupni dihalni meditaciji. Tovrstna osmislitev tako nezavednega telesnega procesa, kot je dihanje, ob hkratni prostorski deorientaciji - v temi se namreč skupen prostor tvori izključno preko telesne in slušne prisotnosti, torej brez fiksne perspektive - v percepcijskem aparatu povzroči določene motnje. Po domače: povzroča tako nelagodje - nekaj obiskovalcev in obiskovalk je predčasno zapustilo prostor - kot nebrzdane izbruhe smeha. Motnja percepcijskega aparata pa je na delu tudi ob prisotnosti svetlobe. Gledalci in gledalke na oder namreč zrejo skozi gosto mrežo, ki se kot gledališka rampa napenja med njimi in performerkami.

Pa vendar se predstava Zraka! ne nanaša toliko na problem percepcije, kolikor se nanaša na problem izkušnje biti skupaj, biti skupnost. Minimalističen in redukcionističen zastavek pa ne spodnese le semiotike gledališkega dogodka, marveč zdaj že konvencionalno premestitev znaka na afekt oziroma govora na glas radikalizira do te mere, da sam glas in samo telo skrči na elementarno biološko funkcijo dihanja. In sam prostor skupnega na element zraka. S tem snovalec in režiser predstave, Janez Janša, nadaljuje svoje teoretsko-praktično in praktično-teoretsko prevpraševanje gledališkega medija, predvsem njegovih političnih učinkov.

Pri tem se je potrebno ozreti po besedilu, ki uokvirja koncept predstave. Tam namreč piše: “Naše dihanje je postavljeno pred vprašanje: 'Dihati kot eden ali dihati po svoje?' Osnovna dilema posameznika v neoliberalni družbi je, kako v pogojih, v katerih je vsak vsakemu tekmec, ohraniti vsaj minimalne družbene vezi. Zraka! ponuja le tisto, brez česar nič od tega ne bi moglo biti. Zraka! je oda tistemu, kar nam je še edino skupno – zraku. Dokler ga še imamo!" Preko radikalizacije gledališkega medija predstava Zraka! podvoji biopolitično redukcijo tako imenovanega dobrega življenja na golo življenje; na življenje, ki je podvrženo zgolj biološkim funkcijam; na življenje, ki se ga lahko izključi in zavrže; na življenje, za katerega ne skrbi noben družbeni ali politično-pravni mehanizem. Morda se šele na ta način gledališče iztrga govoru, logosu kot ovoju dobrega življenja onstran golega življenja; ovoju, ki lahko dobro življenje onstran golega življenja doseže le tako, da ga enim pripiše in drugim izmakne. Eni so pač turisti, drugi migrantje in begunci.

In morda se šele na ta način gledališče umesti tja, kamor je tako kot sodobna družba že tako ali tako umeščeno - v intenzivirano biopolitično realnost ločevanja med vrednim in nevrednim življenjem. V tem smislu je dilema dihati kot eden ali dihati po svoje lažna dilema. Ni potrebno iskati harmonije enega in enakega dihanja, morda niti ni potreben preskok dihanja v krik, kot ga v predstavi uprizori operna pevka Irena Preda, marveč zgolj dihati. Dihati in poskušati afirmirati življenje onstran ločitve med vrednim in nevrednim. Dilema je torej drugje: dihati s pljuči plavalca ali dihati s pljuči kadilca? Odgovor je verjetno jasen.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

filozofsko vse ok, kot pri robertu vedno, ampak predstava vseeno obupno prazna

zanimivo izhodišče in zasnova a ostalo na nivoju laboratorija/raziskave. to ni predstava, je total boring in nič ne da.

Preveč dobro napisana (in dobra!) kritika za tako slabo predstavo/performans

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness