Film v glavi

Najbolje, da se udobno namestiš. Naj se ti v glavi iz mojih besed razrasejo smisli in povezave, slike in podobe. Skozi temo in decembrski mraz prikorakaš do vrat Nove pošte. Zunaj le dve osebi, kadita, znotraj se ljudje drenjajo v toploti. Naval je verjetno posledica zastonjskih kart za Francetov rojstni dan. Zrineš se v prvo vrsto, pozdraviš znano osebo in se skušaš nekako namestiti na neergonomski zložljivi stol. V temi se zasliši glasba. Na črno steno pred tabo se projecirajo črke - dramske replike. To je protokol predstave jerebika, štrudelj, ples pa še kaj po predlogi Simone Semenič in v režiji Janeza Janše. Ko se sprijazniš, da bo celotna predstava pravzaprav branje teksta, se ji prepustiš in odpreš domišljijo.

V mikrokozmosu vasi v Vipavski dolini se na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1963 zarišeta dve glavni družbeno-politični silnici. Bodo šli vaščani na mašo škofa Janeza, ki se vrača v vas po 30 letih? Ali bodo šli na proslavo ob dnevu graničarjev JNA, ki jo v telovadnici osnovne šole zanalašč organizirata ravnateljica in njen mož, govoril pa bo partijski funkcionar Janez, ki ga prav tako 30 let ni bilo v vas? Veseli in pretežno debelušni Primorci so obojega štufi in se na vroči avgustovski dan raje dajejo dol, seksajo, ližejo, fukajo, vlečejo, onanirajo in žvalijo. Vsepovprek, ni važno, kdo je ta rdeč, ta črn ali kake tretje farbe. Politični intrigi je dodana še vaško opravljiva: v vas se je po daljšem času vrnil Rajko, nezakonski sin, baje enega od obeh napovedanih Janezev. Rajkova bivša ljubezen Višnja se je medtem v njegovi odsotnosti šla vsak teden z drugim ljubimcem dol dajat ter prišla iz Trsta vsakič v novi nobl oblekci. 

Svet čutnega veselja s spolnostjo, kuharijo, popivanjem v gostilni, vonjavami in italijanskimi šlagerji se kaže kot opozicija obema ideologijama. Semenič cinematično oriše svet 60-ih let prejšnjega stoletja s pridihom spolne revolucije in zamegljenimi spomini na vojno. Z lokalno pijačo pašareta in mladim župnikom, ki doma do onemoglosti vrti plošče Mine Mazzini, javno pa se zgraža nad njenim nezakonskim otrokom. Poglavitna subverzivnost dramske predloge je, da pusti nastavljenemu dramskemu konfliktu izzveneti v prazno - najprej en Janez odpove mašo, nato drugi Janez odpove proslavo. V dilemi med partijo ali cerkvijo vaščani rajši priredijo ples. Na njem se kot deus ex machina naenkrat v skupnem plesu pojavita tudi Rajko in Višnja, ki pred tem nista spregovorila niti besede. 

Inscenacijo ali nemara instalacijo Janeza Janše lahko beremo na ozadju vprašanja razmerja med dramsko predlogo in uprizoritvijo, ki je privrelo na plan že v sporu med dramskim naturalizmom in simbolizmom. Stéphane Mallarmé kot zagovornik slednjega je trdil, da le ples in pantomima potrebujeta oder, sicer pa: “Strogo vzeto, papir povsem zadošča, da bi se evocirala drama. Vsak bralec si bo pomagal s svojo mnogostransko osebnostjo in tako bo udejanil dramo v samem sebi.” Kakšno je torej razmerje med delom bralca drame, delom gledalca uprizoritve in delom obiskovalca te izvedbe jerebike, štrudlja, plesa in še česa? 

Osnovni bralski proces je zapolnjevanje vrzeli v besedilu, podprtim s soundtrackom, ki ga je oblikoval Eduardo Raon. Slišimo vretje vode pri kuhanju, avtomobil, korake, glasbo. Učinek je soroden starejšim videoigram žanra pustolovščin ali igranja vlog, kjer klikamo skozi tekstovni dialog z animirano osebo, medtem ko računalnik skuša s piskanjem pričarati atmosferske zvoke okolja. Ker postopek zapolnjevanja vrzeli v besedilu ni zavesten, glasba pa lahko obide logocentrizem teksta in se pripne v nezavedno, lahko zvočna kulisa gledalcem pomaga k oblikovanju bogatejših podob. Da bi se gledalci lažje potopili v proces domišljijskega graditeljstva, jim videoprojekcija Luke Umeka ponudi spominske oporne točke in jih tako razbremeni nekaterih interpretacijskih opravil. Imena likov si je lažje zapomniti, ker se ločijo po odebeljenosti pisave, ta pa ustreza debelosti lika. Prizorišča so združena v tri pole, podprte z lučko v prostoru - na desni župnišče, na levi komunistična proslava, vmes pa gostilna. Podobno funkcijo ima odmor, ki predstavo razdeli na dve za našo koncentracijo prebavljivi šolski uri. Ponujeni štamprle jerebike pa nam da moči za končni finiš. 

Janševa postavitev poudari nekatere značilnosti pisave Semenič in izpostavi cinematične elemente predloge. Avtoričine didaskalije postanejo bolj navzoče, saj so postavljene enakovredno replikam, njihov poetični slog pa nudi vrzeli za gledalčevo investicijo. Erotične scene, ki se že po svoji naravi bolj vtisnejo v spomin, so podprte z animiranim tekstom in z drsenjem čez zaslon ustvarijo občutek mehkega pretakanja časa. Ključno za cinematičnost je sočasje - namesto grajenja dramske napetosti Semenič z rezi med prizori le menja zorni kot kamere. Uporaba pogostih povratkov v preteklost in skokov v prihodnost nam daje vedeti, da so naši liki bili in bodo ostali v istih ljubezenskih in erotičnih razmerjih. Čutnost, ki tiči v večnem tu in zdaj, se upira mantram ideologij, ki želijo človeka potisniti v nek napredek - h komunistični prihodnosti ali k Jezusu. 

Režiserjeva odločitev, da skrajša tekst, se zdi skladna s strategijo poudarjanja filmskih atributov predloge. Z izpustitvijo večine podzgodbe med Rajkom in Višnjo odstrani tisti del materiala, ki deluje preko identifikacije gledalcev z liki in je bolj primeren za uprizoritev z igralci. Izrezani so tudi nekateri konfliktni prizori med levimi in desnimi, ki bi stopnjevali dramsko napetost. Kar Janši ostane, so trije veliki pomenski sklopi - cerkev, partija, spolnost - ki so atributi okolja, torej atmosfere, v kateri liki plavajo in dihajo. Atmosferski aspekti besedila, podprti z glasbo in animacijo teksta, s svojo poetičnostjo in senzoričnostjo nudijo bogat humus za gledalčevo domišljijo. Premišljeno časovno tempiranje menjave replik in animacij daje tem procesom zadostni čas in preprečuje hlastanje po tekstu ali diagonalno branje. Tako ustvarjene podobe lahko v gledalcu ostanejo vtisnjene več mesecev, močneje kot utelešeni odrski prizori - predvsem poudarjeno filmski prizor sestre Helene na biciklu, ki se v drami dvakrat ponovi. 

V razmisleku odnosa med dramsko predlogo Simone Semenič, Janševo postavitvijo in trenutno načrtovano uprizoritvijo v režiji Vena Tauferja se zdi poglavitno preizprašati odprtost teksta in odrske izvedbe. Ali lahko uprizoritev ohrani tiste vrzeli predloge, ki gledalcu omogočajo produktivno tvorjenje smisla in občutij, oziroma ali lahko umetniška strategija vzpostavi nova polja odprtosti - recimo z metodami fizičnega gledališča, kot pri Macbettu Allesandra Serre na letošnjem festivalu Mladi levi? Janši je uspelo dramsko predlogo prešiti z izbranim medijem videoprojekcije tako, da so do poudarka prišli cinematični potenciali teksta. Hkrati njegova postavitev demonstrira moč gledalca, da si ustvari in zarola film v svoji glavi. 

 

sestra helena na kolesu se nasmehne in pomaha

tone divje maha

ciril gleda za sestro heleno na kolesu in pomaha

herman gleda za sestro heleno na kolesu in pomaha

rajko gleda za sestro heleno na kolesu in pomaha

“o moj bog, sestra helena na biciklu”

“o moj bog, sestra helena na biciklu”