Gejm over

Nobene predstave v režiji Žige Divjaka nisem pogledala, ne da bi imela na neki točki vsaj orošenih oči, če nisem ravno jokala kot dež. Ob ogledu njegovega najnovejšega projekta Gejm ni bilo nič drugače. Po več mesecih bolščanja v zaslone in gledanja bolj ali manj slabih posnetkov predstav je bila predstava Gejm ena prvih, ki je po epidemiji zopet dočakala premiero v gledališču. Gre za avtorski projekt, ki pripoveduje o policijskem nasilju nad begunci na poti od Bosne in Hercegovine do Slovenije. Nastal je v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Maska v sklopu Nove pošte. 

Ta smrtonosni zadnji kos poti, ki jo morajo begunci premagati, da bi prišli do Evropske unije, je dobil ime “gejm”. Naslov projekta je sicer pojasnjen šele proti koncu predstave, kar je lahko za gledalca malo konfuzno, odlično pa je predstavljena razsežnost pojma gejm v gledališkem listu, kjer so zbrana tudi statistična dejstva in je pojasnjen celoten koncept. Gejm je igra brez pravil. Begunci se iz različnih držav in različnih razlogov podajajo v to igro, ker druge izbire nimajo. Zavedajo se, da je možnost uspeha res majhna, da lahko igro plačajo z življenjem, a so pripravljeni tvegati. Vedno znova in znova. Če jim namreč celo uspe priti v Slovenijo, jih policija običajno hitro izsledi in namesto da bi jim nudili pomoč, jim ravno policija predstavlja največjega sovražnika. Četudi zaprosijo za azil, jih policija noče poslušati, ne nudi prevajalcev in zaščite, temveč jih ilegalno odpelje nazaj do hrvaške meje, hrvaški policisti pa v Bosno in Hercegovino. To so tako imenovani pushbacki. V tem procesu se policisti znašajo nad begunci tako fizično kot verbalno in psihično, a te zgodbe le redko pridejo v javnost. Še naprej si prebivalci Evropske unije delamo utvare, kako se pri nas kaj takega ne more zgoditi, da to ni mogoče, saj smo ja zelo sofisticirani, zelo človekoljubni, zelo napredni, držimo se zakonov … 

To utvaro želijo ustvarjalci predstave Gejm razbliniti in pokazati realno stanje na mejah, v begunskih taboriščih in na policijskih postajah. Besedilo je nastalo na podlagi pričevanj, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring, poleg tega je ekipa izvedla študijski obisk v Veliko Kladušo, kjer je eno izmed največjih begunskih taborišč v Bosni in Hercegovini. Napornost študija se zrcali na obrazu igralcev, ki v prvi osebi pripovedujejo osebne zgodbe udeležencev gejma. Igralci Primož Bezjak, Sara Dirnbek, Maruša Oblak, Matej Puc in  Vito Weis so posedeni med publiko, ki je podobno kot v Divjakovi predstavi Pljuča na eni in drugi strani odra, tako da si gledalci sedijo nasproti. To omogoča, da poleg spremljanja pripovedi spremljajo tudi odzive drug drugega. S stalno potujitvijo se tudi poudari dejstvo, da to ni samo gledališče, ampak naša realnost, če si hočemo priznati ali ne. 

Igralci so tisti element, ki je ključen za to, da zgodbe, ki jih pripovedujejo, zares oživijo pred našimi očmi v vsej svoji krutosti in grozljivosti. Še posebej izstopa Maruša Oblak, ki podaja informacije z na trenutke solznimi očmi, a hkrati vseeno dostojanstveno, kar odlično prikaže trpljenje beguncev in hkrati njihovo pripravljenost na boj proti skorumpiranemu sistemu, boj proti totalnemu razčlovečenju, ki ga nad njimi izvajajo policisti. Begunci niso obravnavani kot ljudje, še kot živali ne. Obravnavani so kot največja golazen, ki se je je treba znebiti po najlažji poti. V dramaturško skrbno izbranih pričevanjih se tako ponavljajo elementi, kot so jemanje osebne lastnine, pretepanje s pendreki in pestmi, uničevanje telefonov, prisilno slačenje, ločevanje družin, odtegovanje hrane, pijače … Ko slovenski policisti ponoči odpeljejo begunce do hrvaške meje, je nasilje najhujše, saj je noč še bolj prikladna za skrito izživljanje nad begunci.

In tu si lahko zastavimo vprašanje: kako je mogoče, da si ravno policisti, ki naj bi predstavljali etično avtoriteto, dovolijo take bestialnosti? Njihove kršitve zakona pa ostajajo skrite, neopažene, nekaznovane. Kaj zares pomenijo človekove pravice? Koliko je vredno človeško življenje? Skrajni čas je, da se začne preizpraševati pristojnosti policistov in njihovo nedotakljivost. To je še posebej aktualno v luči uporov proti policijskemu nasilju v Ameriki in gibanja Black Lives Matter, ki zahteva pravico za vse temnopolte ljudi, ki so jih brez razloga ubili policisti in za to niso odgovarjali. Poleg tega se policijska brutalnost vedno bolj kaže na petkovih kolesarskih protivladnih protestih po Sloveniji, na katerih se policisti spravljajo na ljudi, ki počnejo tako banalne stvari, kot je pisanje s kredo po tleh. Četudi le sledijo navodilom, tako nasilje ni dopustno. Stanfordski zaporniški eksperiment je odličen prikaz, kako hitro začne človek izkoriščati pozicijo moči. Ampak ali pozicija moči res spremeni človeka ali se zanjo odločajo ljudje, ki so že po naravi takšni? Kakršenkoli je že odgovor, opravičila za teroriziranje nedolžnih ljudi ni.

Zgodbe beguncev, ki so prečkali mejo na različnih koncih in bili odkriti v različnih mestih, imajo veliko skupnih elementov. To poudari enako izkušnjo sistematičnega nasilja tako v Sloveniji kot na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, a hkrati stalno ponavljanje proti koncu predstave vodi do rahle otopelosti. Še večji učinek bi bil dosežen, če se predstava ne bi razvlekla. 

Če so prej igralci v prvi osebi pripovedovali tuje zgodbe, na koncu slišimo posnetek štirih beguncev, ki so prišli do konca gejma, a ugotovili, da zmagati vseeno ne morejo. V Sloveniji več let v negotovosti čakajo na konec  birokratskih postopkov, da bi sploh lahko obrnili nov list in si uredili življenje. Kaj sledi, ko beguncem uspe priti v Evropsko unijo in zaprositi za azil, je Divjak bolj podrobno obravnaval v predstavi 6, ki je na Borštnikovem srečanju leta 2018 med drugim prejela nagrado za najboljšo uprizoritev. Skupen jima je tudi snovalno-dokumentarističen pristop.  

Gejm je predstava, ki predstavi dejstva. S tem ko se izogne pretirani sentimentalnosti in moraliziranju, doseže ganjenost gledalca in željo po ukrepanju, željo po spremembah. Vprašanje pa je, ali je to dovolj. Bo predstavo videl kdo od odgovornih za zločine, ki se dogajajo nad begunci v Sloveniji? Od odgovornih za umrle begunce v Kolpi? Se bo odprla kaka javna debata o tej problematiki? Ali pa bo to samo še ena predstava, ki bo dosegla ozek krog ljudi, že v štartu enako mislečih, ki bodo med predstavo zgroženo kimali, potem pa živeli dalje, kot da se ne bi nič zgodilo? V vsakem primeru je izjemnega pomena to, da je nastala predstava, ki vsaj poskuša nekaj spremeniti. Če ji bo to uspelo, pa bo pokazal samo čas.