Krivda gospe Woolf

V preteklem letu smo se lahko tako v ljubljanskem Mini teatru kot tudi Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica spraševali: »Kdo se boji Virginie Woolf?« V ljubljanski Drami se Virginie Woolf očitno niso ustrašili, saj je 10. marca na odru Male Drame, pod režijsko taktirko Petra Petkovška, krstno uprizoritev doživela dramatizacija romana Gospa Dalloway. V dobro poznanem romanu spremljamo dve povsem različni zgodbi, ki se ob koncu združita zgolj za en sam trenutek; tako bi lahko nepredelano literarno delo kvečjemu postavili na najmanj dva odra istega gledališča. Da pa je bila Gospa Dalloway naposled lahko uprizorjena na enem samem odru Drame, je z dramsko priredbo poskrbel hrvaški dramatik Tomislav Zajec. Zajec je dramatizacijo zasnoval in poenotil precej konvencionalno – in sicer z uporabo elementov iz biografije Virginie Woolf.

Ta se je v svojem romanu, po besedah dramatika, dokončno soočila s svojo buržujsko dejanskostjo in pogojem za slednjo – pozabljenimi življenji mož, zaslužnih za mir v Veliki Britaniji. Opisana premisa naj bi bila tudi izhodišče za družbeno kritiko – kot v gledališkem listu zapiše režiser Petkovšek, »krivdo za sistemske težave se vali na ramena vsakega posameznika, in namesto da bi se spraševali, kaj je narobe z družbo, s sistemom, s širšim pogledom, se sprašujemo, kaj je narobe z mano«. Gospa Dalloway je v dramski igri tako hkrati tudi Virginia Woolf, ki takrat, ko se ne udeležuje lastne zabave, melodramatično razmišlja o pisanju dotičnega romana in koleba med literarno usmrtitvijo naslovne protagonistke in vojaka Septimusa Smitha. S Smithom, travmatiziranim veteranom prve svetovne vojne, ki ga je Woolf v romanu uporabila za prikazovanje medvojne bede, Zajec predoča drugo biografsko plat življenja pisateljice, a brez njenega neposrednega utelešenja v združenem liku, kot je to storil pri Clarissi Dalloway. Če predpostavimo, da sta glavna lika iz romana zrasla iz osebne dialektike Woolf, je Zajec Septimusov biografski manko, napram metamorfozni Virginii oziroma Clarissi, nadomestil s skoraj neprestano prisotnostjo Septimusovega – v vojni umrlega – prijatelja Evansa, ki opominja na vitalnost vojne v Virginijinem spominu.

Kljub pričakovanju, da se bo predstava začela z gledališko modifikacijo slavnega prvega stavka romana, »Gospa Dalloway je dejala, da si bo sama kupila rože«, nas, že pred pričetkom predstave, na klopci pred zaprtimi vrati meščanskega stanovanja pričaka drhteče travmatiziran Evans, ki ga igra Saša Pavlin Stošić. Po odprtju vrat v zaprašeno meščansko stanovanje zagledamo oder, ki spominja na tihožitje sekularnih buržujev ob še vedno legitimni kroni. Na krutost vojne so po prvi pozabili že vsi buržuji, za razliko od Evansa, ki je na odru skoraj vedno zato, da ne bi pozabili na njegove muke. Zmeraj v kot postavljeni Evans zavzema funkcijo zunanje sile, da bi tako še poudaril nonšalanten medvojni hedonizem višjih razredov. Medtem se v stanovanju že odvija zabava, katere gostiteljica je Virginia Woolf ali Clarissa Dalloway.

Dramaturgija predstave izmenjaje preskakuje med njunima svetovoma: med meščansko plehkostjo Clarissinega in intelektualno vzvišenostjo Virginijinega okolja. V za to primerni kostumografiji Gordane Bobojević se sicer prepričljiva Maša Derganc nervozno, a hkrati kot na valovih premika po odru in pripoveduje o vsakdanjih stvareh ali pač literarnih aspiracijah. Na trenutke prehoda od Virginie h Clarissi pri igralki niti ni zaznati. Pri tovrstnih pristranskih menjavah dveh različnih osebnosti z dvema različnima miselnima okvirjema se zdi, da je želel režiser shematično spojiti Woolf in Dalloway. To ni moteče zgolj zaradi posplošene konceptualizacije biografskosti in fikcije, temveč tudi zavoljo nejasnih ločnic med njima.

Scenska konteksta, med katerima se te menjave dogajajo, sta družbeno podobna, a drugačna zgolj po vsebini dialoga. V prizorih, v katerih se odvija Clarissina zabava, je izrazito poudarjena brezbrižnost do vojnih posledic. Slednje naposled sproži tudi edini vrhunec te zasedbe, ko si igralci in igralke na glavo nadenejo kartonaste škatle in si zatiskajo oči pred Evansom, čepečim v kotu. Škatlasta gospôda – med njo tudi Clarissin mož Richard, nekdanji ljubimec Peter in zdajšnja ljubimka Sally – pooseblja ignoranco, postavljeno v kontrast z neizbežnimi posledicami vojne.

Poleg dveh slik iz meščanskega stanovanja dočakamo tudi tretjo, ki postavlja v ospredje Septimusa Smitha izstopajočega Saše Tabakovića. Tabaković spretno izraža rezultanto vojne travme in tako veteranovi dialogi, pod vplivom posttravmatske stresne motnje, v prizorih iz obeh meščanskih kontekstov presegajo večino drugih. Septimus je v predstavi globoko v lastni eksistenčni krizi, ki je kljub naporom soproge Rezie in jalovi pomoči psihiatra Bradshawa ne zmore prebroditi. Ti prizori v predstavi izstopajo zlasti zaradi Tabakovićeve zmožnosti poosebljanja druge plati Virginie Woolf, ki izraža osebno krivdo. Ta je poudarjena predvsem v Septimusovih fantazmagoričnih pogovorih z Evansom, ki jih Septimus doživlja kot poslednji stadij svojega roka trajanja.

Čeprav se Septimus in Clarissa v knjižni predlogi nikoli ne srečata, se v Mali Drami snideta v tretjem delu predstave, po tem, ko si Septimus v drugem vzame življenje. Prizor deluje naključno – v kontekstu dogajanja na odru, a je navsezadnje režijsko naklepno srečanje spregledanih posledic travmatične vojne in meščanske brezbrižnosti. Njuna odrska interakcija je privlečena za lase, saj neposredno namigne na identifikacijo s krivdnim kolebanjem Virginie Woolf, ki nato – ob menjavi meščanskega konteksta – do posledic vojne brezbrižno Clarisso tudi nadomesti. Virginia po Septimusovem vprašanju, zakaj je ubila njega namesto brezbrižno Clarisso, izusti sklepno misel: »Pisala sem o njej, da bi jo ubila, res je. Kot predstavnico sistema, kot tisto, ki se ne bori, ki odneha. Toda tisoče mladih mož je moralo umreti, da bi šlo življenje naprej. In komu je mar, povej mi. Rada bi videla, da nekomu je in da ni vse zaman. Tako da ne bi bilo treba, da sem jaz tista, ki prenaša sporočilo življenja naprej.«

Sklepni del predstave namiguje na neizbežnost samomora, ki ga je pred drugo svetovno vojno – zavoljo istih travmatičnih okoliščin kot Septimus – storila tudi avtorica romana. Ta analogija med Septimusom in Virginio še enkrat poudari biografsko razsežnost in nam ponudi uvid v psihološko zabubljenost travme in individualizacijo krivde. Zato bi lahko predstavo imenovali tudi Krivda gospe Woolf. V Drami so biografijo Virginie Woolf uporabili, da bi pisateljico – ob boku njene Clarisse Dalloway – razbremenili individualne krivde in slednjo prenesli na kolesje družbe. A izpostavljena biografskost zasenči že sam zametek družbene kritike, tako da konec koncev znova gledamo trpečo posameznico. S tem je brezbrižnost višjega razreda, ki vsebinsko zaznamuje dramaturški vrhunec igre, sekundarnega pomena – sistem, ki bi ga po režiserjevem mnenju morali prevprašati, pa je reflektiran le površinsko. Osrednjemu slovenskemu gledališču se je tako izjalovil še en poskus kritike buržoazne indiference, in njen monopol nad odrsko umetnostjo se s tovrstnimi uprizoritvami samo še utrjuje.

 

Avtor naslovne fotografije: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana