MiCro lucidnost in izris nerazločljivosti kot bistvene komponente rocka

V petek, 21. septembra, smo imeli v okviru festivala Ex Ponto, tokrat v Lihnartovi dvorani Cankarjevega doma, priložnost prisluhniti in se vizualno naslajati nad toulouško perfomativno raziskovanje rock ikon in rockovske glasbe. Fizični koncert, poimenovan MiCro, je koreografiral Pierre Rigal, sicer prejemnik več uglednih plesnih priznanj.

Francoska skupina »Zadnja minuta« je uprizorila fizični koncert, ki naj bi ustrezal opisu »teater v uprizoritveni moči in koncert v vzbuditvi želje vstati in zaplesati.« Raziskovalna iztočnica projekta so bile mikro razsežnosti performativa rockovske glasbe in samouprizarjanja svetovnih ikon rocka. Natančna preslikava mnogovrstnih značilnosti in korelatov omenjene glasbene zvrsti naj bi, torej znova hipotetično, odražala precizno določen odnos do izjavljalnosti rockovske pojavnosti, torej izčiščenost konceptualnega izhodišča.

Uprizoritev otvori gledališče objektov; premikajoči instrumenti na odru, ki je sicer zaznamovan s tišino in premiki gibalca, ki skozi celoto koncerta prevzema vlogo raziskovalca čudežne, neznane dežele. Gibalo premikajočih se instrumentov so performerji, ki se postopoma izgradijo v rock ikone; njihov modus operandi, na vpogled gledalcu sestoji iz vadbenih neusklajenosti, koncertnega izvajanja in iz skozi oglaševanje porojene identitete.

Mikro vznika tudi skozi performerjem odmerjena prostorska razmerja, denimo do instrumentov: eden od performerjev svoje fizično telo stisne v boben; deli instrumentov sekvenčno zamenjujejo podobe obrazov. Gibalno performerji delujejo v območju rockovske ikonografije od uigranega skupinskega glasbenega izvajanja do samoprezentacije v območju medijske sfere, kjer se matrica gibanja pretvori v pop-rock barbie razsežnosti. Na tem mestu značilnost glasbene zvrsti ne igra več nobene razločujoče vloge, saj je princip prodaje izdelka povsod enako delujoč prototip.

Koreografske intervencije v rockovski izraz in v prikaz le tega so minimalne, zvočno-telesno delovanje skozi čas z energetsko eksplozivnostjo napolni odrski prostor. V nerazločljivi sintezi predstavljenega in predstavljanja ter časovno preveč nabreklega dogajanja izvirno uprizoritveno izhodišče izzveni in idejna lucidnost – raziskati in igrati se, podajati si rock, z medlim poudarkom na performativnosti podaje -  razvodeni.

Čudežna dežela rocka obstoji v pokoncertnem razdejanju in prilagajoči se tišini, mladi raziskovalec pa je opravil obredno iniciacijo in rockovsko opijanjen (z rockom) razsuje še zadnje preostalo; scenske elemente, ki ločijo prizorišče od zaodrja. Micro postopoma oblikuje miniaturni izraz rocka, ki sega od konstitucije zakulisja do njegovega izginotja v pozni koncertni noči. 

Ob naštetih elementih fizičnega koncerta Pierra Rigala in njegove skupine se ne moremo izogniti pomisleku o didaktičnosti tovrstnih performativnih iskanj, ki ostajajo izrazito hermetične. Kot bi za rock prvič slišali, torej. Mestoma infantilno, da bi bilo bližnje; okorno, da bi bilo simpatično; mikroskopsko, da bi si želeli bližnjega vpogleda in breztemeljno, da bi nas skozi uprizoritev temeljno prevzela rock in koreograf. Morda kdaj drugič.

V Mikro pokrajino je makro nejeverno zrla Anja Bajda.