Naše nasilje in vaše nasilje

Hrvaški režiser Oliver Frljić je s predstavo Naše nasilje in vaše nasilje, tretjo pod okriljem Slovenskega mladinskega gledališča, v svoji gledališki strategiji vzpostavil kompromis med prvima dvema. Njun nasledek deluje kot kombinacija mračne performativnosti Kompleksa Ristič z udarnostjo, dialoškostjo in agresijo predstave Preklet naj bo izdajalec naše domovine!.

Večina prijemov, tako znotraj kot zunaj njih, ostaja podobnih. Če je kritika Kompleksu Ristič očitala, da so napovedi naplavile precej drugačen rezultat od pričakovanja, ki so ga ustvarile, se je ob Našem nasilju pojavila ocena, da je tokrat zašel v pretirano splošno shematizacijo vsebine in spričo zahtev mednarodne koprodukcije zgrešil občinstvo. Problem Kompleksa Ristić je že v izhodišču ta, da je dostopnejši poznavalcem in sodobnikom fenomena Ristić, a kot opozori Rok Bozovičar, je reakcije bolj sprožal ves produciran kontekst predstave kot pa njen čisti performativni jezik. In slednji je Rističa po besedah Bozovičarja prav tako prej oddaljil kot približal. S predhodniki se je mogoče strinjati, a tudi kaj dodati.

Frljić je študiral religiologijo, zato njegova gledališka gesta učinkuje kot nekakšen kontra ikonoklazem. V vseh njegovih predstavah izstopijo izrazitejše scene, ki drsijo na meji nasilno provokativnega, perverznega in estetskega. Eleganten pljunek soigralki v usta, uriniranje po zemljevidu Jugoslavije, dosledna golota, streljanja in verbalni napadi na občinstvo, mala zastavica, potegnjena iz nožnice, mimikriranje posilstva in še kaj se bo našlo v toku teksta.

V debati o posilstvu na odru je prišlo do komentarja – kaj niso to poceni triki za provokacijo? Možni so vsaj trije izidi, s čimer Frljićeva provokativnost uspe diagnosticirati odzivnost in ideološki naboj gledalstva v različnih okoljih. Naše nasilje in vaše nasilje je na Poljskem sprožilo eno močnejših reakcij krščanskega sprenevedajočega odpora v obliki policijske prijave, ki pri nas, kot kaže, trenutno ni mogoča. (Kar pa ne izključuje možnosti, da bo v bližnji prihodnosti spet postala.)

Predstava se primerjalno ukvarja z nasiljem zahodnjaškega, zlasti evropskega posredovanja v vojnah na vzhodu ter odzivom nanj v obliki terorizma, a kot je izpostavila že Zala Dobovšek, vsebinsko ostaja shematska, kar gledalcu med drugim tudi otežkoča identifikacijo. Eden njenih sklicev je, da je krivda in kolektivna odgovornost vseh evropejcev spričo udeleženosti v vojnah evropski identiteti postala inherentna. Zato Frljić kot religiolog v tej predstavi naslovi zlasti krščanskega in nacionalističnega Evropejca, pri čemer vsako gostovanje v različnih državah dobi svojo zastavico iz nožnice.

Uprizoritev preskakuje med prizori nasilja do beguncev in terorističnih ujetnikov, vendar jo tudi razbremeni z duhovitimi samo-porogljivimi in metafikcijsko samonanašalnimi prizori, kot je npr. norčevanje beguncev, da je to vendar le predstava in v njej lahko govorijo avtohtono angleščino. Tu in na več mestih Frljić problematizira težave Evropejcev z integracijo beguncev.

Eden močnejših prizorov je trpinčenje begunca z alkoholom in svinjsko glavo, ki stopnjuje ogroženost ob različnosti trka kultur. Naj na tem mestu izpostavim, da je ilustrativno tudi, kako se v gledališkem listu med izpostavljenimi kritiškimi zavrnitvami predstave najde retorika, ki prebežnike dosledno imenuje zgolj muslimane. Za avstrijsko kulturno srenjo je begunec torej najprej musliman. Naše in vaše nasilje linearno kulminira v zaključni kataklizmi, kjer krščanski nacionalist, označen s slovensko zastavo in trnovo krono, sestopi s križa iz bencinskih kant in v obliki posilstva integrira begunko. Jezusovo sporočilo sočutja je dokončno sprevrženo.

In še malo ovinka h gledališkim postopkom. Vsa Frljićeva gledališka gesta v osnovi temelji na kontrastu med konsistentno glasbeno kuliso iz raznih znamenitih songov in njihovih priredb, ki dogajanju na odru bodisi ironično kontrastirajo, redkeje pa filmsko spodbujajo učinke. V tem porogljivem kontrapunktu v samo kinestetiko in vizualnost na odru vnašajo potujitveno zarezo, disonanco v učinkovanju. Nenazadnje je ključen postopek mešanja realnega in fikcijskega, s čimer ves čas prevprašuje možnosti delovanja gledališkega prostora, vendar bolj kot svojo avtorsko izjavljalno funkcijo zlasti relacijo igralec gledalec.

V tem oziru je morda še najbolj uspešen v Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, saj se uspe vsebinsko in konceptualno fokusirati. Identifikacija z nekdanjim Jugoslovanom, ki je ohranil stereotipne ostanke nacionalizmov, ali z Evropjecem je v bistvu prej sekundarna metoda afektiranja. Njegovo metafikcijsko poudarjanje, da je predstava zgolj predstava brez materialno konkretnih posledic, in provociranje z rabo enostavnih metafor nasilja vsakič znova kljub vsemu diagnosticira trenutno stanje reaktivnosti pri gledalstvu.

Gledalstvo je bilo med vsemi tremi predstavami še najbolj mehko neposredno vključeno prav v Našem nasilju. Občinstvu je bil z nagovorom zgolj ponujen javni prostor, da vanj intervenira vsaj z mnenjem in besedo. Oglasila sta se zgolj dva, oba z vprašanji v smeri sramotenja na odru ter odgovornosti igralca. Odgovorjena je bila relativizacija, da je igralec zgolj igralec, kar je sicer povprečno inertno občinstvo pravzaprav zrcalilo v brezizhodno šah-mat pozicijo. V tujini cel urnebes, v Ljubljani pa malce zmedena inercija. Frljić je s svojo provokativnostjo torej vsaj pokazal s prstom, kje je ideološko ogroženo evropejsko občinstvo in kje slovensko apolitično mrtvilo.