Obračanje v grobu

Dvajsetega decembra prejšnjega leta je bila v Cankarjevem domu premierno uprizorjena drama francoskega igralca Jeana Marbœufa »Kaj se je zgodilo z Bette Davis in Joan Crawford?«, ki je Vesna Milek preprosto ni mogla prehvaliti. Uprizoritev smo si takorekoč morali ogledati še sami. Kako pogosto se namreč zgodi, da ikone hvalijo ikone, ki igrajo ikone? Minulo soboto nam je le uspelo ujeti ponovitev.

V režiji Nikole Ljuca je drama postavljena v lično sceno v izdelavi Lazarja Bodrože v Kosovelovi dvorani. Na levi garderoba Bette Davis, ki jo upodablja Nataša Barbara Gračner, na desni garderoba Joan Crawford, ki jo upodablja Jana Zupančič, med njima pa ekran za neposreden prenos dogajanja, ki mu s kamero neumorno sledi Tin Meštrović. Live cinema, kakor je tehniko oklical režiser, ne nudi zgolj možnosti bližnjih planov in potujitvenega učinka, temveč – tako primarno filmski režiser – predstavlja tudi prihodnost gledališča. Huh. Ne da bi se enkrat ozrli proti občinstvu, véliki igralki uprizarjata monologe, ki v nelinearnem zaporedju predstavljajo pogovore z nevidnimi figurami, ki naj bi ravno vkorakale v njuni garderobi. Pogovore nato prepletata s formatom pisemske korespondence, kar drami daje nezaslužen dokumentarni značaj. Pikre besede, ki si jih imata za izmenjati naslovni junakinji okoli časa snemanja njunega edinega skupnega filma Kaj se je zgodilo z Baby Jane?, je po Marbœufu prevedla Diana Koloini.

Kultura / Objekt meseca

Kultura / Objekt meseca

Greta Garbo and Monroe, Dietrich and Demaggio

Lekcija iz gejevske kulture, kvirovske geste apropriiranja in ikon gejev

Metod Zupan

 / 5. 6. 2022

Gračner in Zupančič se v čudovitih kostumih Alana Hranitelja svojevrstno soočita z vlogama, pri čemer Bette in Joan vdahneta ves gravitas, ki sta ga premogli igralki, ter se hkrati uspešno izogneta imitaciji. Gračner je v vlogi vihrave Davis sicer nekoliko suverenejša, monologe izvaja tudi med maskiranjem in preoblačenjem, ter ujame fizičnost hollywoodske in broadwayske igralke. Zupančič pa v zadržanosti Crawford malce zbledi, vendar se prav tako izvrstno odreže v niansah šimfanja in empatije. Sta pač profesionalki, zvesti dramski predlogi, ki pa … shizofreno meša realnost za fikcijo in se zajebava iz zapuščine velikih igralk in ikon gejev.

Da vsem, ki ne živite od izvozov klasičnega Hollywooda, obnovimo, kaj za bȏga se je zgodilo z Bette in Joan. Prva je v Hollywood prišla z že uveljavljeno kariero na gledaliških deskah. Trmasta in vešča takrat naturalistične igre je pogosto kontrirala nepravičnim zaposlovalskim praksam studijskega sistema in prezirala njegovo izumetničeno glamuroznost. Joan pa je svojo kariero zgradila kot utelešenje izumetničenega glamurja starega Hollywooda in v nasprotju z Davisinimi antagonistkami običajno nastopala v romantičnih vlogah. Po letu 1953, ko sta bili obe zadnjič nominirani za oskarja in sta že upihnili 45. svečko, so jima mačistični in staristični studiji počasi nehali ponujati delo. V zgodnjih šestdesetih letih se je Joan zato domislila filma, ki bi jo vrnil v hollywoodsko smetano, ter z idejo pristopila k igralki, katere talent je dolgo občudovala – Bette Davis, ki je prav tako spoštovala Crawford. Posneli sta film Kaj se je zgodilo z Baby Jane?, ki je postal nepričakovani uspeh.

Za naslovno vlogo je bila Bette nominirana za oskarja, ki ga je izgubila proti Anne Bancroft. Kipec slednje pa je na slovesnosti v imenu zasedene Bancroft prevzela nekoliko zavistna Crawford, kar je Davis zelo razburilo, zato je v afektu medijem povedala nekaj neprijaznih besed. Svoje misli pa je bolj trezno artikulrala dve leti pred svojo smrtjo.

Bette Davis v pogovoru z Bryantom Gumbelom (1987)

Leta 1989, ko sta obe igralki že umrli in se nista mogli več braniti, je biografist Shaun Considine ovekovečil rivalstvo med igralkama, o katerem so že mnogo prej šušljale neprivoščljive senzacionalistične tračarske kolumnistke. Leta 2008 pa je francoski igralec Jean Marbœuf govorice še dramatiziral.

Bette in Joan sta pod pretvezo »DrAmSkE iNtErPrEtAcIjE«, ki se ne zaveda svojih implikacij dokumentarnosti, v Marbœufovi drami povsem popačeni. Tudi v uprizoritvi v režiji Ljuce in dramaturgiji Mance Sevšek Majeršič Gračner in Zupančič spominjata na Bette in Joan, vendar ne na njuni civilni personi, pač pa tiste, ki sta jih igrali v filmih. Predstava nam tako žuga s prstom, da hollywoodski producenti niso ločili filmske iluzije od stvarnosti, medtem ko sama počne isto. Jana Zupančič v vlogi Joan denimo fetišizira njeno slavo, seks z moškimi in denar brez vsakršne ironične distance, kot je v navadi za kraljice preobleke, ki Joan prav tako rade utelešajo.

Prav tako nam predstava razlaga, kako sta bili Bette in Joan manipulirani v marionete, hkrati pa uživa v tem, ko potvarja zgodovinska dejstva, v trenutkih, ko je Marbœuf nasedel besedam Considina ali pa hollywoodskih tračarskih kolumnistk. Tako nekako kot Ryan Murphy, ki je pred petimi leti z istimi napakami o igralkah posnel miniserijo. Apel obeh je, da pridemo gledat dve odlični igralki, ki igrata dve drugi prav tako odlični igralki, kako se zmerjata, sovražita in prilizujeta režiserju, hkrati pa nas pitata s pravljico, da je za njuna dejanja kriv sIsTeM. Patriarhalni, studijski, medijski, vsi ti sistemi so sooblikovali personi Bette in Joan. Za razliko od dvodimenzionalnih karikatur, ki se jih Murphy, Marbœuf in Ljuca spominjajo, pa sta bili Bette in Joan trodimenzionalni ženski in ne lutki, ki se ne bi zavedali teže svojih besed in dejanj.

Mnogih zgodovinskih dejstev žal ne moremo preveriti. Vemo, da Bette na set Baby Jane ni zares prinesla coca-cola avtomata. Vemo, da si Joan ni v žepe zatlačila kamnov, da bi soigralki otežila prenašanje po stopnicah. Vemo, da Bette ni zares brcnila Joan v glavo. Vse to nam uprizoritev »Kaj se je zgodilo z Bette Davis in Joan Crawford?« prodaja kot resnice. Obe igralki sta namreč delali za skupni cilj in si neprofesionalizma kljub nestrinjaju nista smeli privoščiti. 

Pri vsem skupaj pa je najbolj žalostno to, da po vseh letih gibanja #jaztudi na odru še vedno gledamo senzacionalizirano rivalstvo med dvema ženskama, ki ga ustvarjalci jemljejo brez ščepca soli. Pridemo se naslajati nad njunim domnevnim sovraštvom in na koncu s prstom pokažemo na patriarhat. Tipično malomeščansko, kot da bodo za spremembe poskrbeli drugi. Takšen pristop je docela neproduktiven in ignorira prizadevanja gibanja #jaztudi, namreč, naj poslušamo glasove žensk, naj spoštujemo njihova življenja in ustvarjamo lepši svet za vse.