Priti Nosorogom za hrbet

Robert Wilson ni nosorog. Morda prej Plešasta pevka. Nima namreč štirih nog. Gasilec je pa nekje vmes. Zaradi cevi, a veš. Ampak, gospod Logik, nikar tako! Gospod Kritik, čakajte no malo, vprašanje vendar ni pravo! Ne, ne, ne in še enkrat ne, Wilson namreč je Nosorog, vprašanje pa je, kako mu priti za hrbet.

V današnjem Teatru v eter bomo torej temu Nosorogu poskusili priti za hrbet. Morda se kdo sprašuje, zakaj bi to sploh želeli? Odgovor je preprost: da nas nosorog ne zgazi ali pa da sami ne postanemo nosorogi. Nosorogu se je najprej treba nekoliko približati, potem pa ostro skreniti s poti, da bi uzrli njegovo tolsto zadnjo plat. Namesto njegovemu Rogu se bomo klanjali njegovemu nebogljenemu repku.

Hrbtna podoba uprizoritve Ionescovih Nosorogov Narodnega gledališča iz Krajove, ki je 20. in 21. marca gostovala v Cankarjevem domu, je potrebna zato, ker je njen sprednji plan tako jasno dodelan, odmerjen, skratka wilsonovski. Kaj povedati o njem, česar v zadnjih 30 letih še ni bilo rečenega? Zato bomo ponudili mesto glasu, ki ni zavezan estetiki, podobi ali umetnosti, temveč delanju gledališča v precej bolj grobem in materialnem smislu - v pomoč nam bodo kratki izseki iz pogovora z vodjo predstave Gino Calinoiu. Na ta način bomo morda prišli do absurdne pogovorne recenzije, ki ne bo temeljila na kritiški formi ali ustvarjalnem mišljenju, temveč se jima bo prikradla za hrbet. Pogovorna recenzija iz zaodrja, če želite.

In ta pristop nam že takoj ponudi vpogled v naravo resnega dela oz. produkcijskih pogojev, ki stojijo za estetsko wilsonovsko podobo. Ko smo po nedeljski uprizoritvi pristopili do Gine, je v tehnični ekipi še vedno potekala, z olepšanim izrazom, evalvacija. Čemu tako čemerno razpoloženje po njihovem prvem gostovanju?

Izjava

Uprizoritev Nosorogov deluje kot nekakšna Wilson-mašinerija, sestavljena iz mehanskih rezov in sinhronega delovanja svetlobe, zvoka, govora in igralske geste. Zato nas je zanimalo, kako je potekalo delo na predstavi, kakšen je bil kreativni proces postajanja-Nosorogov. Je vključeval celotno ustvarjalno ekipo ali le del nje, je sestavljena iz več etap ali pa gre za organsko gradnjo?

Izjava

V opisanem gledališkem stroju – ponudimo namreč lahko le opis, saj njegovo učinkovanje ni opisljivo – je igralcu namenjena enakovredna vloga kot svetlobi, zvoku, glasu, videu, najpogosteje skozi njihovo hkratnost. Je zgolj funkcija, izvajalec ideje, ki je v službi podobe, ekspresivna reprezentacija lika, tehnika pod vodstvom učinka. Tudi s te perspektive je ključna nevidna roka vodje predstave, ki regulira odrsko ekonomiko in njen ritem. O svoji prvi predstavi v vlogi »inšpicijenta« in nosorogu Wilsonu je Gina, sicer igralka, ki je doktorirala iz Grotowskega, in profesorica igre na Akademiji v Krajovi, povedala naslednje.

Izjava

Gospod Logik, gospod Kritik, vidite, da je Wilson vendarle nosorog. Ja, za koga me pa imate, saj to že ves čas trdim. A vseeno pozabljate, da tale vaš lihoprsti kopitar ne teče skupaj s čredo, temveč stran od nje. In nas zato tudi, ko se poskušamo poigrati z njegovim repkom, naguzi zadenjsko. V Nosorogovem principu namreč ni napake, ampak čista gotovost, absurdna suverenost ne ovinkari, temveč z nepredstavljivo hitrostjo za gledališkega kapitalca piči svoje. Tudi, ko se ponavlja.