Svetleča lajna

          "Obiskovalce in obiskovalke plesne predstave Sanjska služba vljudno vabimo v Linhartovo dvorano."

Pred dvema letoma je Društvo za sodobni ples Slovenije z nagrado Ksenije Hribar za življenjsko delo okronalo Matejo Bučar. Tokrat pa jo vidimo v vlogi oblikovalke glavne ideje in koreografije plesne predstave Na liniji / On(the)line. Za feeling naj povem, da je marca letošnjega leta tudi v Cankarjevem domu že izvajala podoben projekt POL-NA-ČRTA. Projekta imata drugačne naslove, podobno koreografijo in isti fokus.

Na tem mestu si vsakdo zastavi torej vprašanje fokusa takšne plesne predstave. V plesni predstavi Na liniji je v osrednje postavljeno preigravanje ozaveščanja same črte, linije, meje, ki jo Ksenja Hribar Mateja Bučar zareže skozi sprejemno dvorano v obliki svetleče črte, akterja oziroma performerja pa ob njej in na njej raziskujeta svoj medsebojni odnos. Linija, črta ali vrzel kakorkoli jo že poimenujemo, takoj razmeji prostor na dve polovici, dva svetova, dvoje stališč med katerimi teče ali vzporednica ali konfliktna meja. Razdelitev na dvoje kliče po definiciji obeh delov in konkretizaciji njunega odnosa.

          "Obiskovalce in obiskovalke plesne predstave Sanjska služba vljudno vabimo v Linhartovo dvorano."

Svetleča linija ne ponazarja telefonske žice ali črte, ki povezuje ta in oni del, temveč jih razdvaja. Ta črta pa podčrta dvojnost sveta, na belo in črno, na levo in desno, vmes pa ves čas prihaja do stika in posnemanja. Performerja sprva zrcalno posnemata drug drugega ter se fjakata malo sem malo tja ob črti. Do vprašanja kakšna je struktura same linije pa pride šele ob stiku akterjev na določeni točki.

          "Obiskovalce in obiskovalke plesne predstave Sanjska služba vljudno vabimo v Linhartovo dvorano."

Kasneje se akterja snideta pri skupni točki na črti. Skozi navidezno vrzel v črti potvarjata gibe drug drugega. Zdaj en, zdaj drug inicirata premik, ki ga drugi ponovi v časovnem zamiku, kot pri gliču zelo počasnega računalnika.

Vprašanje je kako je linija, razdvojitev  prišla tjai n kakšna je njena struktura. Ali le stoji kot trdna membrana med dvema svetovoma ali ponazarja zrcalo in ves čas le gledamo eno in njegov odsev. Želi biti linija mentalna ali fizična? Kako si interpretiramo črto je namreč pomembno iz zornega kota gledanja. V kolikor se nahajam na sami sredini, se navkljub majhnim raznolikostmi zdita obe strani podobni. Gledalci lahko mirno hodimo čez njo tudi za časa predstave. Kot, da bi se upiral nekemu sistemu, ko prestopiš črto, medtem ko je performerja ne moreta preseči.
 

Največ kar lahko performerja storita je, da stojita dobesedno na liniji. Preprost kalambur se pojavi že v naslovu plesne predstave, ki bi jo zaradi časovnega razpona in svoje enostavnega koncepta rajši poimenovali plesni performans. V ozadju dogajanje se na velikem ekranu podvaja dogajanje z druge variante performansa in lahko dogajanje spremljamo ali v živo na liniji ali on-line.

          "Obiskovalce in obiskovalke plesne predstave Sanjska služba vljudno vabimo v Linhartovo dvorano."

Že v sami izbiri žanra se ustvarjalci poigravajo s prestopanjem mej med žanri. Nič se ne mudi. Brez problema se med dogajanjem v veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma umaknemo na svež zrak. In končno me ni strah, da zapustim dogajanje, če me res tišči na stran. Poante namreč ne moreš zamuditi. Performas tudi ves čas spremlja glas po zvočniku, ki vabi na predstavo in deformira iz minute v minuto, enkrat tišji na začetku povedi, enkrat na koncu. Da zaslišimo vabilo ga je potrebno preposlušati nekajkrat. Da vidimo črto z vseh zornih kotov pa je nujno da jo pogledamo z vseh strani.

Črta je začrtana na tleh in kakorkoli se akter, performer ali gledalec opredeli do nje, vedno bo v središču pozornosti razdvojitev, razmejitev, vrzel, črta, ločnica, meja in vse asociacije, ki se oblikujejo v parih. Levi-desni, črno-belo, dobro-slabo, alternativa-mainstream, meja med njimi pa bo ves čas v nekem liminalnem stanju definicije.
          "Obiskovalce in obiskovalke plesne predstave Sanjska služba vljudno vabimo v Linhartovo dvorano."

Predstava pa ne začrta konec dogodka, saj po njej sledijo pogovori z ljudmi, ki razmišljajo o liniji na glas. Ppredavanje Tadeja Trohe ste na žalost že zamudili, sledijo pa še predavanja Roberta Pfallerja, Renate Salecl in Pie Brezavšček.

Mejo te recenzije pa je postavila Mojca.