In, kaj zdaj?
Pozdravljene v decembrski epizodi Teritorija teatra, kjer bomo gradile na ugotovitvah prejšnjega meseca. Če začnemo in medias res, lahko zatrdimo, da je doba koronskih adaptacij v gledališča vnesla predvsem vmesnike, prek in/ali skoznje katere smo uprizoritveno umetnost sploh lahko spremljale. Gledališče je sistem, ki zaposluje množico raznolikih poklicev in je vpet v etablirane produkcijske in distribucijske procese, odri pa so povečini želeli čim prej najti čim manj moteče prilagoditve, hkrati pa so nestrpno čakali na postkoronski čas, ko naj bi se vse vrnilo v ustaljene smernice.
Prgišče gledališčnic, nekatere smo že predstavile v novembrski epizodi, pa je koronski čas izkoristilo tudi za globlje razmisleke o samem bistvu gledališča. Prisilna zareza v ustaljen potek stvari je zanje razkrila pomen gledališča kot družbeno odgovorne institucije, ki mora nenehno reflektirati svojo vlogo do zaposlenih in seveda samega smotra gledališča: publike.
Čakanje na konec lockdownov se je hitro izkazalo za jalovo. Veliko produktivnejše je bilo iskanje vzorov – za prilagoditev na neprecedenčno krizo – v krizah iz preteklosti, v katerih je moč najti mnoge vzporednice. V času drugega vala kuge konec sedemnajstega stoletja je Shakespearova igralska skupina The King’s Men zaradi zaprtja gledališč pričela nastopati po angleškem podeželju. Ob tem se spomnimo na predlanski projekt Ana pod oknom, v okviru tega so ustvarjalke uličnega Gledališča Ane Monro namreč izvedle tako imenovane ulično-gledališke podoknice. Pandemičnim razmeram prilagojeno obliko performativnih umetnosti so izvedle kar v blokovskih naseljih, kjer je zahtevana razdalja med gledalkami na balkonih in igralkami na dvorišču zagotovljena.
Že začasa prvega lockdowna pomladi 2020 so si naše predhodnice Varja, Maša in Jakob v ciklu oddaj »Gledališče v času kriz« s pomočjo mapiranja zgodovinskih precendensov zamišljale stanje pokoronskega gledališča. Maja istega leta je enak prognostični princip ubral tudi režiser Tomi Janežič v RTV oddaji Umetnost igre, ki jo je pripravila Marjana Ravnjak.
Edino česar se lahko oprimemo so primeri iz zgodovine …
Vprašanje finančnih kompenzacij za ustvarjalke gledališča, ki ga je načel Janežič, pa v kontekstu Slovenije enaindvajsetega stoletja ni bilo tako strahvzbujajoče za ansamble institucionalnih gledališč, ki so – kot v Shakespearovem času – financirani s strani države, temveč predvsem za programce in projektaše na off in off off sceni. Slednji so namreč vezani bodisi na prijavljene projekte bodisi na programe, ki morajo biti zaključeni do izteka ob predkoronski prijavi navedenega roka. Svoje vtise o vlogi financerjev je z nami delila gledališka ustvarjalka in že omenjena nekdanja redaktorica Teritorija Varja Hrvatin.
Poznam velik ljudi s teatra, ki ravno zaradi tega ker ni bilo možno izvest to, kar bi morali …
Če omenimo še eno paralelo s Shakespearom, se je tudi on v času prepovedi zbiranja obrnil k drugim virom dohodka in načinom ustvarjanja: poeziji. Kot pa ugotavlja Hrvatin, zaradi drugačne družbene situiranosti gledališčnic financerski aparat ne bi smel pričakovati tovrstnih prilagoditev v režiji gledališčnic samih. Kot omenjeno v novembrskem Teritoriju, so nekatere izmed njih ureditev vendarle izzvale. V mariborskem zavodu za razvoj sodobnih uprizoritvenih umetnosti Moment so v času omejitev javnega življenja protestno prenehale s produkcijo in postprodukcijo. Kaj jih je vodilo v omenjeno gesto, pojasni programska vodja Nika Bezeljak.
V tem času - vmesnem - pa če govorim o Momentu …
Edina gledališča, ki v slovenskem gledališkem sistemu plavajo po razburkanem morju prostega trga, so komercialna, tipa Špas Teater ali SiTi Teater. Medtem ko so vsa ostala – od institucij do off off scene – v različni meri financirana iz državnega proračuna za kulturo. Kot pa je v že omenjenem RTV-jevem prispevku povedala direktorica Mestnega Gledališča Ljubljanskega Barbara Hieng Samobor, pa kljub neprofitni konstituciji institucij in zavodov vsa gledališča velik delež svojih sredstev pridobivajo tudi z gostovanji in prodanimi vstopnicami. V samo slabih treh mesecih prve karantene leta 2020 so teatri izgubili okrog petdeset odstotkov tovrstnih sredstev, saj je zaprtje sovpadlo ravno z vrhuncem sezone. Poleg tega so odpovedi predstav vodile do tega, da gledališča niso mogla izpolniti obveznosti do abonentk, zaradi česar je dalje prišlo do še večjega izpada dohodkov.
Kako so v Momentu Maribor krmarile med vsemi naštetimi faktorji, nadaljuje Nika Bezeljak.
Kar se nas tiče tega nekega pritiska financerjev ni …
Zaveza javnosti, ki jo omenja Bezeljak, je vodila tudi v konkreten premislek o družbeni funkciji gledališča, ki upošteva vse akterje, vpletene v gledališki proces: od ustvarjalk do publike.
To je bil nek tak kolektivni šok, ne …
Družbeno odgovornost do scene so začutili tudi nevladni zavodi, ki zaposlujejo predvsem projektaše. Kot je namignila že Bezeljak, so bili ti še posebej ranljivi, saj je začetek epidemije sovpadel s kulturi – zlasti nevladni – izjemno nenaklonjeno koalicijo. Izkušnjo Zavoda Bunker nam je pojasnila vodja programa Stare mestne elektrarne Mojca Jug.
Mi smo v Bunkerju se ful v začetku ukvarjal s tem kako bi …
Kot je omenila že Bezeljak, tudi Jug poudarja pomen publike v času, ko so dogodki v živo prepovedani. Družbena funkcija se tu manifestira predvsem v podreditvi ideološkemu aparatu države ter njenim smotrnim parolam o samoizolaciji, ki naj bi upočasnila širjenje virusa. Ad hoc skupnosti, ki bi prišle gledat isto predstavo in smo jih dotlej imele za samoumevne, v času lockdownov niso mogle vznikniti. Želja po interakciji pa prav nasprotno ni usahnila, kot so nam namreč povedale ustvarjalke interaktivnih medkovidnih predstav, se je v dobi vmesnikov tako izrazito povečala interaktivnost publike v vseh uprizoritvah, ki so dopuščale možnost sprotnega komentiranja.
Ko je poleti 2020 NIJZ dopustil, da gledališča priprejo svoja vrata za omejeno število občinstva, so priložnost v Bunkerju takoj pograbile. Nadaljuje Jug.
In novinarji so nas spraševali …
Ko so se skozi priprte gledališke duri v teatrske dvorane ponovno prikradle majhne publike in nastopajoče, se je v njih znašel tudi elitizem. V Maskinem članku »Epidemija kot spektakel« je teatrolog Blaž Lukan zapisal, da je po stoletnih bojih in demokratičnih prizadevanjih za izenačitev gledalnih pogojev epidemija v gledališče pripeljala elitizem kot pojav. Konzumiranje teatra naenkrat ni bilo več nekaj, kar imamo vsi možnost početi pod enakimi pogoji. Ne le, da za nastopajoče nošenje obraznih mask ni bilo potrebno, kar že samo po sebi vzpostavlja hierahijo uprizoritvenega dogodka. V gledališča so sprva smeli vstopati zgolj specifični deleži publike, najprej je bilo to strokovno občinstvo, kmalu pa se mu je pridružil tudi vsakdo, ki je korono prebolel, se proti njej cepil ali s testom dokazal, da ni okužen. V letu 2022, ko je širša javnost covid-19 sprejela kot le še enega od virusov ter so tak odnos do virusa reificirala tudi gledališča, pa se je situacija nekako obrnila. Ranljivejšim skupinam, kot so te s kroničnimi imunskimi obolenji, covid-19 še vedno predstavlja potencialno smrtonosno skrb. Da so v družbi testiranih, prebolelih, cepljenih ali z masko zaščitenih gledalk, jim namreč nihče več ne more zagotoviti. Segmentu prebivalstva, ki se že itak srečuje s stigmatizacijo kot posledico kroničnih obolenj, je tako onemogočeno še gledalsko doživetje.
Če pa smo točnejše, moramo priznati, da se je elitizem v gledališče prikradel že v času lockdownov, ko smo predstave spremljali še zgolj prek digitalnih vmesnikov. Predstavi Varja Hrvatin, avtorica facebook uprizoritev Najraje bi se udrla v zemljo in Da te ni sram.
Pri najraje bi se udrla v zemljo …
Že omenjeni cikel Teritorijev teatra »Gledališče v času kriz« so avtorice zaključile z mislijo, da gledališče ostaja ena tistih umetnosti, ki ne izgublja stika z živostjo, s skupnostjo, temveč neprestano išče načine, kako se redefinirati, nadgraditi ter predvsem vzpostaviti dialog s publiko, ki je navsezadnje razlog za naše ukvarjanje z gledališčem. Redefiniranje pa je le eden – bolj optimističen – od možnih scenarijev. Po krizah se je performativna umetnost čestokrat vrnila v tradicionalizem.
V novembrski oddaji smo raziskale različne strategije prilagajanja gledališčnic na dane omejitve. Eksperimentiranje z vmesniki in formati, pri katerih so bile najuspešnejše tiste ustvarjalke, ki so medkoronsko uprizoritev celostno osmislile do te mere, da bi ta funkcionirala tudi v utopičnem času brez koronskih omejitev, kot smo si ga zamišljale tedaj. Ta čas je z začetkom letošnjega leta končno napočil, gledališče pa vendarle ni vstopilo v novo renesanso. Zaradi nesorazmerja moči znotraj hierarhij gledališkega sistema so pronicljivi razmisleki umetnic, kakršne so te, v oddaji predstavljene prejšnji mesec, namreč premalo vidni in žanrsko periferni, da bi dosegli snobistične dramke in teatrologinje. Situacija je opazna tudi v primeru gledaliških ustvarjalk, kot sta Varja Hrvatin in Irena Pivka, ki performativno umetnost že od svojih začetkov ustvarjata v polju intermedije, za katero se zdi, da institucije navdihuje le skromno.
Je sklepna misel, da širšega izkoristka krize ni bilo, torej prenagljena?
Do podobno pesimističnih zaključkov je poleg Nike Bezeljak prišla tudi Mojca Jug.
Jug opozori tudi na infrastrukturno in birokratsko raven problema, ki gledališčnicam, ki jim je bilo med korono vsaj malo pogledano skozi prste, po koroni onemogoča, da bi še naprej eksperimentirale.
Če mene vprašaš se ni nič spremenilo …
Slovenski gledališki inštitut ob začetku nove gledališke sezone vsako leto izda Gledališki letopis, ki služi kot prikaz slovenske gledališke produkcije s preglednico festivalov, podeljenih nagrad ter kritiških spremnih besed k dogajanju v posameznih zvrsteh gledališča. V letopisu je objavljena tudi statistična preglednica, ki s številom izvedenih predstav priča o vitalnosti gledališke scene. V zadnji predkoronski sezoni 2018/2019 je bilo v Sloveniji uprizorjenih 5040 predstav, število, ki je presenetljivo primerljivo tudi s prvo sezono, ki se je zaključila leta 2020. V zaenkrat edini gledališki sezoni, ki se je začela in končala v medkoronskem času – sezona 2020/2021 – pa se je število predstav zmanjšalo na pičlih 1841. Četudi misli Mojce Jug zaenkrat še ne moremo potrditi – letopis, ki bo vključeval tudi koledarsko leto 2022, izide šele prihodnje leto – pa lahko sklepamo, da bo število predstav, ki so jih bile gledališčnice prisiljene izvesti do konca letošnjega leta, krepko presegalo vse prejšnje statistike.
Četudi smo se nadejale, da bo konec korone s seboj prinesel nov zanos in presežek ustvarjalnosti, se zdi, da v veliki meri od epidemije izmučene ustvarjalke za pokoronske vrnitve na odre sploh niso imele časa in energije za navdihujoče ustvarjalne procese. Kot pa nam je še povedala Varja Hrvatin, je nova zasedba ministrstva, ki je nastopila s koncem koronakrize, to problematiko vsaj posredno naslovila.
Zdj so pršli novi razpisi Ministrstva za kulturno vn …
Na začetku nocojšnje oddaje smo omenile paralele s preteklostjo. Po obdobju zaprtja gledališč v sedemnajstem stoletju so se renesančni teatri vrnili, a spremenjeni. Na oder so prvič stopile ženske, spremenila se je arhitektura, v gledališču so se pojavili novi formati. Skozi zgodovinske primere prepoznamo, da so se gledališčnice že pred stoletji na svojevrstne načine prilagajale zaprtju teatrov. Po svoje pa so zadnji dve leti z zoom predstavami, monologi s kavča in še s čim pandemijo prebrodile igralke, dramatičarke in ostale soustvarjalke današnjega, sodobnega gledališča. A kaj ko se zaenkrat zdi, da v splošnem nismo na boljšem kot pa pred vso to kolobocijo.
Poslušale ste Teritorij teatra, ki smo ga nocoj pripravile Brina, Živa in Metod. Oddajo je montiral Budiz, za slovnično neoporečnost je poskrbela Neža. Brala sva Škoda in Vrenc. Preden pa vas vase posrkajo radosti pokoronskega ponedeljkovega nočnega življenja, prisluhnite še Aftershowu Teritorija teatra, ki bo zavzel vaš radijski sprejemnik takoj po kratkem glasbenem predahu.
🎵 Doris day, Again 🎵
🎵 Connie Francis, Who's sorry now 🎵
fotografija vzeta iz predstave Janko in Metka (SNG Nova Gorica, 2020), fotograf Peter Uhan
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj