Zamrznjeni kosovski boj
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je aprila odboru zunanjih ministrov držav članic priporočila sprejem Kosova v Svet Evrope. Odbor zunanjih ministrov, ki je edino telo z odločevalsko močjo v Svetu Evrope, bo o sprejemu Kosova predvidoma glasoval 16. maja. Za potrditev članstva mora Kosovo pridobiti dvotretjinsko večino, kar je verjetno, saj kosovske neodvisnosti ne podpira osem držav članic.
Svet Evrope sestavlja 46 držav, potem ko so Rusijo po začetku vojne v Ukrajini leta 2022 izključili. Sprejem v svet bi bil majhen korak v pridobivanju mednarodnega priznanja Kosova, ki ni članica Združenih narodov. Svet Evrope, ki ga ne smemo mešati z institucijo Evropske unije Evropskim svetom, ima pod svojim okriljem Evropsko sodišče za človekove pravice. Konkretno bi s članstvom v svetu državljani Kosova pridobili možnost pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice, če bi menili, da kosovska sodišča v svojih odločitvah ne spoštujejo Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Kljub morebitnemu sprejemu Kosova v vrhovno institucijo za varovanje človekovih pravic v Evropi normalizacija odnosov med Beogradom in Prištino, ki poteka pod okriljem Evropske unije, bolj kot ne stoji na mestu. Vsak poskus normalizacije, predviden na primer po bruseljskem in ohridskem sporazumu, ovirajo kosovske oblasti in stranka Srbska lista na severu Kosova, ki deluje po usmeritvah srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Tako Vučić kot premier Kosova Albin Kurti stanje zamrznjenega konflikta izkoriščata za preusmerjanje pozornosti z notranjepolitičnih problemov.
Parlamentarna skupščina je priporočilo za sprejem Kosova podala po poročilu, ki ga je pripravila poročevalka za Kosovo v Svetu Evrope, Dora Bakojanis. Ta je med drugim ugotovila, da so se kosovske oblasti zavzele za nadaljevanje reform, predvidenih v mediaciji med Prištino in Beogradom. Med drugim dogovori vključujejo vrnitev zemljišča samostanu Visoki Dečani, reševanje problema nezakonitih razlastitev Srbov in ustanovitev skupnosti srbskih občin na Kosovu. Vlada premierja Albina Kurtija je samostanu zemljišča vrnila marca letos, kar je večina Sveta Evrope pozdravila kot velik napredek.
Srbske oblasti so se na izglasovano priporočilo parlamentarne skupščine o sprejemu Kosova odzvale kot običajno, ostro. Voditeljica srbske delegacije Biljana Pantić Pilja je parlamentarno skupščino obtožila kršenja mednarodnega prava in napovedala, da bo v primeru sprejema Kosova Beograd razmislil o izstopu iz sveta. Po mnenju Isaka Vorgučića, direktorja Radia KiM, ki ima sedež pri Prištini, pa je članstvo Kosova v Svetu Evrope za kosovske Srbe pravzaprav dobro, saj jim bo to omogočilo vlaganje pritožb na Evropsko sodišče za človekove pravice.
Proces normalizacije odnosov med Srbijo in Kosovom se je uradno začel leta 2013 s podpisom bruseljskega sporazuma. Od takrat sta Priština in Beograd sklenila več deset sporazumov in aneksov, med njimi ohridski sporazum, sprejet marca lani. A zadnji sporazum je ostal nepodpisan, saj je vsemogočnega Aleksandra Vučića takrat zabolela desna roka, s katero se podpisuje. Napovedal je, da ga bo bolela še štiri leta. V Ohridu sta Vučić in Kurti tako dogovor sklenila le ustno, res pa je, da so pred dvema tednoma vzpostavili skupen odbor za nadzor nad uveljavljanjem dogovora, ki mu predseduje Miroslav Lajčák, posebni odposlanec Evropske unije za dialog med Srbijo in Kosovom. Res je tudi, da so srbske oblasti konec minulega leta, tik po splošnih volitvah, del dogovora izpolnile s priznanjem kosovskih registrskih tablic na avtomobilih. Doslej so morali kosovske registrske tablice na ozemlju Republike Srbije prekrivati, začetek menjave srbskih registrskih tablic na severu Kosova s kosovskimi pa je večkrat sprožil upor tamkajšnjih politikov in prebivalcev. A v bitki za registrske tablice je Kurtiju uspelo.
Drugače je z dogovori o ustanovitvi skupnosti srbskih občin s kosovske in neoviranjem sprejema Kosova v mednarodne institucije s srbske strani. Teh delov dogovora obe strani zaenkrat ne upoštevata. Natančneje vsebino ohridskega sporazuma pojasni Vjosa Musliu, profesorica mednarodnih odnosov na Svobodni bruseljski univerzi.
Po besedah Vorgučića srbske oblasti izkoriščajo Kosovo za preusmeritev pozornosti javnosti z resničnih problemov, kot sta neobstoj demokracije in svobode medijev v Srbiji.
Podobno je tudi na Kosovu, kjer od leta 2021 vlada albanskonacionalistična stranka Vetëvendosje, v prevodu Samoopredelitev, pod vodstvom Albina Kurtija. Najprej sta se Kurti in stranka, ki je v svojih gibánjskih začetkih imela tudi socialistične tendence, na oblast zavihtela v začetku leta 2020, a so stranke starih obrazov njegovo koalicijo porušile. Na oblast je Kurti prišel z obljubo trdovratnega boja za kosovsko neodvisnost in proti korupciji, ki je po mnenju Musliu endemični problem na Kosovu, a naj bi ga vlada postopoma reševala.
Korupcijo pogosto navajajo kot eno glavnih ovir pri pogajanjih o članstvu Kosova v Evropski uniji. Bolj kot korupcija je za ljudi problem revščina. Na pragu revščine živi okrog petina kosovskega prebivalstva. To pomeni, da njihov dohodek komaj zadošča za osnovne preživetvene dobrine. Po oceni Svetovne banke se je stopnja revščine na Kosovu sicer lani malenkost znižala. Vtis nekoruptivnosti, ki se je prijel Kurtija, je tudi med razlogi za njegovo popularnost, meni Musliu.
Kurtijeva Samoopredeliev ima v kosovskem parlamentu skoraj absolutno večino. V 120-mestnem parlamentu ima 56 poslancev, vlada pa s pomočjo manjšinskih strank. Med njimi seveda ni srbskih strank, ki so volitve leta 2021 bojkotirale, čeprav je Srbska lista že bila koalicijska stranka v času vlade Ramuša Haradinaja. Prav večina v parlamentu prinaša stabilnost, zaradi katere lahko Kurti v odnosu do Srbije in njenih zahtev nastopa precej brezkompromisno in se ne ozira na prigovarjanje vplivnih tujih veleposlanikov. Tak primer je odprava uporabe srbskega dinarja na Kosovu, ki jo je centralna banka sprva skušala izvesti čez noč, a je nato uvedla prehodno obdobje. Američani so se takrat jasno zavzemali za suspenz odločitve centralne banke. Obljubljene ustanovitve Skupnosti srbskih občin pa kljub pritiskom Združenih držav Amerike in Evropske unije ni niti na vidiku.
Dodaten razlog, da je Kurti lahko relativno neodvisen od pritiskov zahodnih držav, Vorgučić vidi v dejstvu, da Kurti ni sodeloval v kosovski osamosvojitveni vojni konec devetdesetih let, za razliko od njegovih predhodnikov Hashima Thaçija in Ramusha Haradinaja. Nenazadnje je Samoopredeljenje, dokler je bilo gibanje, temeljilo ravno na nasprotovanju prisotnosti vseh tujih sil na Kosovu - ne samo srbskih, ampak tudi ameriških.
Poleg pomanjkanja okostnjakov v omari je razlog Kurtijevega obstoja na oblasti nesposobnost kosovske opozicije, ki poleg koruptivnega slovesa ni zmožna podati utemeljene kritike Kurtijeve vlade, ugotavlja Musliu.
Zaradi bolj suverene zunanje politike je Kosovo od junija lani pod mehkimi sankcijami Evropske unije. Do nadaljnjega so suspendirani obiski visokih predstavnikov unije in finančna pomoč, ki jo Kosovo prejema v obliki evropskih sredstev. Sankcije so se sicer izkazale za neučinkovite pri umirjanju Kurtijevega soliranja, kar je pokazala prav ukinitev uporabe srbskega dinarja na Kosovu. Po mnenju Musliu je táko ravnanje nespametno, saj prispeva k že tako napetim odnosom med Srbi in Albanci na Kosovu.
Pomembnost dinarja, zlasti na severu Kosova, podrobneje opiše Vorgučič.
Aprila so v štirih občinah na večinsko srbskem severu Kosova potekali referendumi o odpoklicu albanskih županov. Volivci iz občin Leposavić, Zubin Potok, Zvečan in Severna Mitrovica so referendume po pozivu Srbske liste bojkotirali. Referenduma se je tako udeležilo le dobrih 250 volivcev, čeprav je tistih z volilno pravico skoraj 50 tisoč. Podpise pod pobudo za razpis referenduma je zbirala Srbska lista, saj je hotela menjati župane albanske narodnosti. Te so v štirih občinah izvolili prav zaradi bojkota Srbske liste - tudi teh volitev se je udeležilo zgolj nekaj odstotkov volivcev. Nesmiselnost trenutnega stanja strne Vorgučić.
Po bojkotu volitev je zamrznjeni konflikt med Albanci in Srbi naslednjič vzplamtel maja lani, ko so Srbi na severu Kosova organizirali množične demonstracije. Nasprotovali so temu, da župani, izvoljeni na bojkotiranih volitvah, svoje funkcije opravljajo v občinskih zgradbah. Kurtijeva vlada je na teren poslala specialce, aktivirali so se tudi vojaki Natove misije na Kosovo, znane pod kratico Kfor. Kosovska policija je takrat še pred začetkom izgredov aretirala več protestnikov, opozarja Vorgučić.
Eden možnih načinov za zmanjšanje tenzij med Srbi in Albanci bi lahko bila ustanovitev skupnosti srbskih občin na severu Kosova, h kateri se je kosovska vlada zavezala že po bruseljskem sporazumu pred več kot desetletjem. A kosovske in srbske oblasti imajo različne poglede na to, kako avtonomna bi bila skupnost. Kurti ustanovitev skupnosti tudi pogojuje s srbskim priznanjem kosovske neodvisnosti. Poleg tega je kosovsko ustavno sodišče leta 2015 odločilo, da je skupnost občin s srbsko večino neustavna. Kosovske oblasti se bojijo predvsem tega, da bi z ustanovitvijo skupnosti na Kosovu de facto ustvarili novo Republiko Srbsko, ki bi na dolgi rok ogrozila stabilnost države, razloži Musliu.
Na Srbe na Kosovu bolj kot Albanci v resnici pritiskajo lokalni mafijaši, povezani v Srbsko listo. Ti so od atentata opozicijskega politika na severu Kosova, Oliverja Ivanovića, ki ostaja nepojasnjen, okrepili svoj vpliv. Srbska lista služi predvsem kot podaljšek uradnega Beograda, saj večinoma zagovarja in implementira politike komandanta Vučića. Da morda vseeno ni vedno tako, kaže primer incidenta v Banjski septembra lani, v katerem je srbska milica pod okriljem nekdanjega podpredsednika Srbske liste Milana Radoičića ubila enega in ranila tri kosovske policiste. Milica se je takrat zabarikadirala v samostan Banjska, kjer jo je policija onesposobila. Radoičić, ki je odgovornost za napad javno prevzel, je sicer uspel pobegniti v Beograd, kjer kljub mednarodni tiralici Interpola ostaja na prostosti. Incident v Banjski pa je prinesel vsaj eno pozitivno spremembo na Severu Kosova. Lokalno prebivalstvo si vse bolj upa upirati Srbski listi, nastajajo nove opozicijske stranke, razloži Vorgučić.
Stanje Srbov na Kosovu, ki jih izkoriščata tako Priština kot Beograd, povzame Musliu, ki se čudi, zakaj kosovski Srbi niso samostojno del pogajanj o normalizaciji odnosov med Srbijo in Kosovom.
Učinkovitost pogajanj o normalizaciji odnosov se lahko izboljša le z večjo transparentnostjo procesa, vključitvijo kosovskih Srbov v dialog in s postavitvijo natančnih datumov in obveznosti, ki jih morata izpolniti obe državi, meni Musliu.
Medtem ko narod ne glede na pripadnost strada, je nacionalistom na obeh straneh ideja Velike Srbije oziroma Albanije še vedno bolj pomembna od izboljšanja materialnega stanja. Na srbski strani mnogi še vedno verjamejo, da Kosovo ni izgubljeno, na albanski strani pa si nekateri iluzorno predstavljajo polno neodvisnost brez Srbov v državi.
Morda na obeh straneh zgolj čakajo obljubljenega odrešitelja iz Slovenije, nekdanjega predsednika Boruta Pahorja. Prav Pahor je zaradi svojih diplomatskih izkušenj idealen kandidat za odposlanca Evropske unije za dialog med Srbijo in Kosovom. Svoj diplomatski čut, zlasti na področju nekdanje Jugoslavije, je Pahor navsezadnje razkazal pred tremi leti na uradnem obisku v Sarajevu, ko je člana predsedstva Bosne in Hercegovine Željka Komšića vprašal, ali je možen miren razpad njegove države.
Vir fotografije: javna last
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj