Lapovski britoff

V senci japonske invazije na Mančurijo ter širjenja fašizma po Italiji je v teh dneh leta 1932 svoj vzpon in takojšnji zaton doživljalo še eno fašistično gibanje – lapovsko gibanje na Finskem.

Gibanje je uradno nastalo leta 1929 v kraju Lapua, po katerem se je tudi poimenovalo, a izvira iz bele garde, ki se je pod vodstvom generala Mannerheima leta 1918 borila v finski državljanski vojni proti komunistični rdeči gardi. Ideološko se je lapovsko gibanje zgledovalo po Mussoliniju in italijanskih fašističnih skupinah. Imelo je predznak protikomunizma, nacionalizma, luteranske veroizpovedi ter protiruski sentiment. 

Leta 1929 je podmladek Komunistične partije Finske, Mlada komunistična liga, v mestu Lapua, centru finskega nacionalizma, organizirala večje proteste in srečanja. Nacionalisti in skrajni desničarji so to razumeli kot razžalitev boga, luteranske cerkve, domovine in vsega, kar so dosegli v državljanski vojni dobro desetletje pred tem. Kot odgovor se je zbralo večje število nasprotnikov komunizma ter s silo razgnalo protestnike. Ta dogodek je pomenil uraden začetek lapovskega gibanja.

Gibanje je nato samo še raslo in imelo v naslednjih letih več akcij, s katerimi je izkazovalo svojo moč. Med drugim so leta 1930 v pohodu na mesto Oulu  uničili prostore, v katerih so tiskali komunistični časopis Pohjan Voima. Ta je svojo zadnjo tiskano edicijo izdal štirinajstega junija leta 1930. Svojo največjo manifestacijo je lapovsko gibanje izvedlo julija 1930. V tako imenovanem kmečkem maršu je 12.000 podpornikov gibanja pripotovalo v finsko prestolnico Helsinki. Glavni namen zborovanja je bil pritisk na takratnega finskega premiera iz vrst sredinske Kmečke stranke, Kyostija Kallia, da odstopi, saj je snoval politiko pomiritve med finskimi politiki, ki so nasprotovali komunizmu, in člani rdeče garde, ki je leta 1918 izgubila državljansko vojno. Pritisk se je izkazal kot uspešen, saj je predsednik odstopil tri dni pred napovedanim shodom, četrtega julija, shod pa se je tako osredotočil na boj proti komunizmu. Na shod so bili povabljeni vsi višji finski državni predstavniki, med drugim tudi predsednik države Relander ter general Mannerheim. Po tem dogodku je gibanje začelo izgubljati podporo med prebivalci Finske, predvsem zaradi zaostritve nasilne retorike gibanja ter izstopa manj radikalnih posameznikov. 

Kot primer eskalacije nasilja, ki je pripomoglo k upadanju podpore, zgodovinarji omenjajo ugrabitev socialdemokratskega politika Onnija Happonena septembra 1930, ki je bil pozneje ubit. 

Gibanje je svoj zaton doživelo leta 1932. V zadnjih dneh februarja so oboroženi pripadniki lapovskega gibanja hoteli preprečiti zborovanje Socialdemokratske stranke v okraju Mäntsälä. Do konca meseca se je gibanju priključil tudi del bele garde, poveljstvo pa je prevzel generalmajor Kurt Martii Wallenius. Pripadniki gibanja se kljub pozivom vlade niso umaknili, zahtevali pa so njen odstop in ukinitev parlamentarizma v državi. V nasprotnem primeru so grozili z nasiljem po vsej Finski ter z nasilnim prevzemom oblasti. O dogajanju na Finskem je poročal tudi slovenski dnevnik Jutro, ki je zapisal:

“Desno-radikalna stranka takozvana stranka Lapovcev, je proglasila davi pod vodstvom bivšega šefa finskega generalnega štaba WAllen-iusa upor vsej državi. Wallenius je v bližini mesta Mäntsälä zbral več tisoč pučistov ter je v ultimatu zahteval takojšnjo ukinitev sedanjega parlamentarnega sistema in odstop notranjega ministra Borna. Notranji minister je odklonil ta ultimat ter je izjavil, da je vlada odločena braniti svoj obstoj z najostrejšmri sredstvi. Vlada je dala vrhovnemu poveljniku finske vojske nalog, da zaduši puč desnih radikalov in da prepreči njihov nameravan pohod proti finskemu glavnemu mestu. Tri divizije v Holsingforsu so bile mobilizirane ter so že odpotovale v Manzalo. Ojačenja bodo sledila.”

Pripadniki gibanja so svoje namene o morebitnem puču v naslednjih dneh opustili, finske oblasti pa so zaprle vodje upora. Pomladi istega leta je finska vlada lapovsko gibanje razpustila, člani pa so se v velikem številu pridružili takrat še aktivni beli gardi. 

Gibanje je v naslednjih letih doživelo nov vzpon, sicer pod imenom Domoljubno ljudsko gibanje, vendar si ni nikoli povrnilo zaupanja finskih radikalnih desničarjev. Leta 1944 je bilo tudi uradno prepovedano s strani Sovjetske zveze, po koncu druge sovjetsko-finske vojne.