Daj nam danes naš vsakdanji kruh
Na ulicah večjih in manjših sudanskih mest že tretji teden potekajo protesti, ki jih je sprožilo zvišanje cen kruha in goriva. Začeli so se 19. decembra v severovzhodnem, pretežno delavskem mestu Atbara in se v naslednjih treh tednih razširili po vsej državi. Razlog za nejevoljo ljudi je bilo nenadno zvišanje cen kruha in pogonskega goriva. Za kilogram kruha je bilo nenadoma namesto enega sudanskega funta oziroma 18 evrocentov treba odšteti tri funte oziroma malo več kot pol evra. Protesti so se kmalu sprevrgli v ulično nasilje, njihova kontinuiranost pa je pritegnila pozornost preganjane opozicije in nezadovoljnega srednjega sloja, ki sta oblikovala zahteve po odstopu predsednika Omarja al-Baširja in vladajoče elite. Preden pa se posvetimo analizi protestov, se zdi smiselno izpostaviti vzroke, ki so Sudan pripeljali do stanja, ko je kruh naš vsakdanji postal gorivo protestnega duha.
Od neodvisnosti leta 1953 do puča in prevzema oblasti trenutnega predsednika Omarja al-Baširja leta 1989 je Sudan s strukturnim vlaganjem v razvoj kmetijstva in poljedelstva uspešno zagotavljal dovoljšnje količine hrane za svojo populacijo, presežke pa izvažal na svetovni trg. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je iz poljedelstva preusmeril v intenzivno izkoriščanje naftnih rezerv, predvsem na jugu države. Prebivalstvo je v devetdesetih letih začelo opuščati kmetovanje, predvsem pridelavo lokalnih sirkovih žitaric, ki so bile temeljna prehrambena surovina ruralnega prebivalstva. V začetku 21. stoletja je potrebe po prehrambenih žitaricah začel nadomeščati z uvozom pšenice in visokimi državnimi subvencijami na njen maloprodajni odkup, pojasni Magdi el-Gizouli, raziskovalec in sodelavec nevladne organizacije Rift Valley Institute.
Po odcepitvi Južnega Sudana leta 2011 in državljanski vojni, ki je sledila, je država izgubila skoraj tri četrtine prihodkov z naftnih polj in bila prisiljena v sprejem varčevalnih ukrepov. V boju s primanjkljajem je začela zniževati državne subvencije za pogonska goriva in pšenico, zvišala se je inflacija. To je pripeljalo do prvih protivladnih protestov leta 2013, ko so nezadovoljni prebivalci na ulicah večjih mest zahtevali znižanje cen pogonskih goriv in kuhalnega plina. Na ulice so se podali predvsem nezadovoljni mladi in študentje, ki so upali, da bo val političnih sprememb arabske pomladi, ki je zajel druge arabske države, dosegel tudi Sudan. To se ni zgodilo. Avtokratska oblast je demonstracije zatrla v kali. Zoper protestnike je uporabila solzivec in prave naboje, na ulicah prestolnice Kartum in drugih večjih mest pa je umrlo okrog 200 ljudi, pojasnjuje Magdi el-Gizouli.
Tokratni protesti se od tedanjih razlikujejo predvsem v tem, da so se začeli med pretežno delavskim in kmečkim prebivalstvom v manjših provincialnih mestih, ki tradicionalno podpirajo vladajočo Stranko nacionalnega kongresa. Ravno oni so bili zaradi rastoče inflacije - konec lanskega leta je dosegla kar 70 odstotkov - in znižanja državnih subvencij na gorivo in pšenico najbolj prizadeti. Slednje Sudan v zadnjem desetletju letno uvozi za okoli dva milijona metričnih ton, državne subvencije zanjo in za pogonska goriva pa so lani znašale eno milijardo evrov oziroma kar polovico sudanskega letnega proračuna.
Protesti so se podobno kot leta 2013 iz manjših provincialnih mest razširili v večja urbana središča. Zahtevam delavcev in kmetov po znižanju cen kruha in goriva so se z zahtevami po demokratizaciji države pridružili izobraženci, mladi zaposleni in študentje. Richard Cockett, zgodovinar, raziskovalec in urednik časopisa The Economist, izpostavlja, da je v obdobju Baširjeve vladavine ravno srednji sloj tisti, ki je najbolj uspešen pri oblikovanju zahtev po spremembah političnega ustroja.
Teden dni po demonstracijah v Atbari se je v Kartumu oblikovalo zavezništvo sindikatov neodvisnih zaposlenih, ki je z zahtevami po demokratizaciji države protestni momentum popeljalo na socialna omrežja. Proteste je podprla tudi največja opozicijska stranka Umma. Iz leto in pol dolgega prostovoljnega izgnanstva pa se je vrnil njen vodja Sadik al-Mahdi. Mahdi je bil sudanski premier v letih 1966 in 1967 ter zadnji demokratično izvoljeni vladi med letoma 1986 in 1989, ko ga je z državnim udarom zrušil zrušil Omar el-Bašir. Sogovornik kontinuiteto protestov - tokratni so najdlje nezatrti v zgodovini Baširjeve vladavine - vidi v uspehu opozicije, da nagovori mlade, ki protestirajo na ulicah Kartuma in Omdurmana, drugega največjega mesta v državi.
Na drugi strani je centralistična oblika vladavine, ki jo je vzpostavila Baširjeva elita, srž nezadovoljstva med provincialnim prebivalstvom.
Kako pomemben za Sudan je njen z nafto bogat jug, se je pokazalo ob njegovi odcepitvi in razglasitvi samostojne države leta 2011, ki je Baširjeva oblast ni zares pričakovala.
Ob izgubi skoraj treh četrtin prihodkov iz prodaje nafte je tako morala poiskati nove zaveznice v regiji; obrnila se je k zalivskim državam, predvsem sunitski Saudovi Arabiji pa tudi pretežno šiitskemu Katarju. Slednji je Sudanu pomagal mediirati konflikt med uporniškimi skupinami v zahodni provinci Darfur, Saudova Arabija pa je bila v zameno za podporo njenim političnim in vojaškim intervencijam pripravljena ekonomsko oslabljeno državo podpreti s posojili in subvencijami, pojasnjuje Cockett.
Podpora Sudana sunitskim zalivskim državam je samoumevna toliko, kot je samoumevna vladavina Stranke nacionalnega kongresa. Ta se je pred Baširjevim pučem imenovala Nacionalna islamska fronta, vodil pa jo je čislani sudanski politik Hasan al-Turabi, kasneje poslanec narodne skupščine. Tradicionalne muslimanske vrednote devetdesetih let so v tridesetih letih Baširjeve vladavine izgubile pomen, poudarja Cockett.
V upanju na izboljšanje gospodarske situacije je oblast Omarja al-Baširja oktobra lani v prestolnici Džuba z južnosudanskimi voditelji dosegla dogovor o prenovi v spopadih uničenih naftnih polj in ponovni vzpostavitvi črpanja nafte, pojasni Magdi.
Protestov, ki so v prvem tednu po novem letu dosegli svoj vrh, so se v Južnem Sudanu, kjer od leta 2013 dalje poteka državljanska vojna med različnimi oboroženimi skupinami, zbali. Trenutna južnosudanska oblast je tako medijem prepovedala poročati o protestih na severu, izpostavlja Cockett.
Protesti skoraj zagotovo ne bodo privedli do odstopa predsednika Omarja al-Baširja. Podporo uživa tako med zalivskimi državami kot med Evropsko unijo ter Združenimi državami Amerike. Tudi zahteve po demokratizaciji, ne glede na to, kako legitimne so, ne bodo vzbudile prevelike pozornosti omenjenih, poudarja Magdi.
Po glasbenem predahu sudansko-ameriške pevke Alsarah, ki je s svojo glasbeno skupino pred petimi leti obiskala Ljubljano, se na kratko posvetimo še možnim razpletom politične nestabilnosti v Sudanu.
Lepo pozdravljeni, še vedno poslušate sudansko obarvano Južno hemisfero, kjer bomo v izteku oddaje poskušali pogledati še onkraj meja te vzhodnoafriške države.
Združene države Amerike so Baširja v devetdesetih letih 20. stoletja obtožile podpiranja terorizma, zoper Sudan pa so uvedle gospodarske sankcije. Po dekretu, ki ga je lani oktobra 2017 podpisal predsednik Donald Trump, so te umaknili. Kljub temu naj bi šlo pri tem za simbolno sporočilo, da ZDA v regiji iščejo novo zaveznico, poudarja Magdi.
Podoben odnos s Sudanom ima Evropska unija. Sudan je namreč njen ključni partner pri eksternalizaciji schengenskih meja. V zameno za finančno podporo sudanska policija izvaja monitoring na meji z Eritrejo in preprečuje povečanje migracij eritrejskih državljanov prek sudanskega ozemlja v Egipt in naprej v Evropo.
Oba sogovornika se strinjata, da ob vsem povedanem čas za politične spremembe v Sudanu žal še ni napočil. Richard Cockett je celo mnenja, da bodo protesti ne glede na svoje trajanje Omarju al-Baširju koristili in ojačali njegovo vladavino.
Nobena revolucija se še ni skuhala na ulici, današnji prispevek zaključuje Magdi el-Gizouli.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj