Iranska protestniška džungla
Visoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve Josep Borrell je ta teden izjavil, da je Evropa vrt, ki predstavlja najboljšo kombinacijo politične svobode, ekonomske prosperitete in družbene kohezije v zgodovini človeštva. Po Borrellevem mnenju Evropa ne bi smela graditi zidov, da obrani svojo civilizacijo, ampak bi jo morala širiti tudi drugod po svetu, ki pa v njegovem metaforičnem besednjaku predstavlja džunglo. V današnji Južni hemisferi se vračamo k državi, ki jo evropski orientalisti, dediči kolonialnega mišljenja, kot je Borrell, največkrat izrabljajo za demonizacijo vsega neevropskega in islamskega sveta.
V Islamski republiki Iran bodo jutri obeležili en mesec od smrti Mahse oziroma kurdsko Jine Amini, ki je umrla v priporu tako imenovane moralne policije. Ta jo je aretirala, ker je v javnosti snela naglavno pokrivalo oziroma hidžab, medtem ko je bila z družino na izletu v iranski prestolnici Teheran. Nošenje hidžaba v javnosti je za ženske po iranskemu pravu, ki temelji na šariji oziroma islamskem pravu, namreč obvezno. Od smrti Amini po vsej državi potekajo protesti, ki so v osnovi vzniknili kot sponatna mobilizacija za svobodo žensk. Po vseh spletnih omrežjih lahko tako zadnji mesec gledamo posnetke žensk v Iranu, ki si na protestih snemajo in zažigajo hidžabe. Protesti so se začeli v mestu Saqez v zahodni regiji Kurdistan, od koder je prihajala Jina Amini, in se kasneje razširili v številna mesta po vsej državi. Življenje naj bi zaenkrat izgubilo več kot sto protestnikov in nekaj več kot dvajset policistov oziroma vojakov.
Obvezno nošenje hidžaba je v Iranu v veljavi zadnjih štirideset let, vendar to ni bila enostranska odločitev šiitske duhovščine. Iranke in Iranci so namreč po revoluciji leta 1979 na referenudmu potrdili ustavo, ki je v veljavi še danes in ki vključuje obvezno nošenje hidžaba v javnosti za ženske. Vendar ima Iran zelo mlado populacijo, ki si želi, da bi sama odločala o svojem vsakdanu in o svojem načinu življenja. Smrt Jine Amini je bil zgolj povod, ki je na ulice pripeljal trume ljudi. Situacija se je namreč v Iranu zaostrila predvsem v zadnjem letu, ko so na oblast zopet prišli konservativci. Profesor na Univerzi v Padovi in avtor knjige Veliki Iran Giuseppe Acconcia pojasnjuje, da se je število napadov na ženske močno povečalo, odkar je bil lani za predsednika izvoljen konservativec Embrahim Raisi.
Moralno policijo so ustanovili leta 2005, ob koncu drugega mandata prvega porevolucionarnega reformističnega predsednika Mohameda Katamija. Naloga moralne policije je vzdrževanje islamske kulture v javnem življenju in kaznovanje tistih, ki kršijo te standarde. O stanju na iranskih ulicah naj bi pripadniki moralne policije vsaj formalno poročali velikemu ajatoli Aliju Hameneju, vrhovnemu voditelju Islamske republike. Pod prejšnjim predsednikom Hasanom Rohanijem so imele ženske v javnem življenju večjo svobodo odločanja, moralna policija pa manj pristojnosti.
V prvih bojnih linijah na protestih so predvsem ženske, mladi in pripadniki etničnih manjšin, predvsem Kurdov. Taka sestava protestov v Iranu iz preteklosti ni nepoznana.
Iranske oblasti si z vsemi napori prizadevajo, da bi protestnikom onemogočile zbiranje na ulicah. Med najpogostejšimi ukrepi je omejevanje dostopa do interneta in družbenih omrežij.
Kljub številnim žrtvam v spopadih med policijo oziroma vojsko in protestniki obstaja tudi znotraj represivnih aparatov skupina, ki podpira zahteve protestnikov.
Prva nestrinjanja so se pojavila tudi znotraj konservativnega političnega tabora. Vpliven konservativen politik in bivši vojaški poveljnik Ali Laridžani je ta teden denimo izjavil, da bi morali premisliti o obveznosti nošenja hidžaba in pristojnostih moralne policije.
Poslušate oddajo Južna hemisfera na Radiu Študent. V prvem delu oddaje smo obravnavali proteste za pravice žensk v Islamski republiki Iran. Poleg teh protestov so v Iranu v zadnjem času potekali tudi protesti delavcev na rafinerijah v regiji Kuzestan. Med enimi in drugimi protesti resnih povezav ni opaziti, pojasnjuje Giuseppe Acconcia z Univerze v Padovi.
Ob opazovanju protestov v medijih so številni začeli vleči vzporednice z revolucijo leta 1979. Vendar Acconcia poudarja, da so razmere povsem drugačne kot takrat.
Revolucijo leta 1979 so soustvarjale zelo heterogene družbene skupine od delavcev do kmetov, od migrantov do staroselcev. Pomembno vlogo pri revoluciji so odigrale tudi ženske, katerih telo je bilo seksualizirano za časa vladavine šaha Mohameda Reze Pahlavija. V tistem času je bilo namreč nošenje hidžaba z zakonom prepovedano. Glavni simbol revolucije, veliki ajatola Ruholah Musavi Homeini, je uspel pod islamsko ideologijo združiti množice heterogenih skupin nezadovoljnih Irank in Irancev, ki so protestirali proti šahovemu režimu. Islamsko revolucijo so za islamsko poimenovali šele po revoluciji sami, ko je na oblast prišla šiitska duhovščina in skušala v svoje roke vzeti oblikovanje kolektivnega spomina na revolucijo.
Danes take raznolikosti na protestih za razliko od revolucionarnih časov ni. Tokrat so poleg žensk glavna avantgardna skupina protestov Kurdi, tradicionalno zatirana manjšina v vseh štirih nacionalnih državah, v katerih živijo. Acconcia o kontekstu kurdskega boja na Bližnjem vzhodu, ki je v zadnjem mesecu zelo močan tudi v Rožilatu, kar v kurdščini pomeni »tam, kjer sonce vzhaja«. Iranski kurdistan ali Rožilat je seveda najvzhodnejši del Kurdistana.
Intenzivni so tudi protesti v eni najrevnejših regij Sistan-Balučistan na jugu Irana, ki jo večinsko poseljuje ljudstvo Balučev [balUčev]. Te podobno kot Kurde sistematično zatira iranska država, v kateri prevladujejo Perzijci.
Kljub temu da si številni protestniki želijo spremembe oblasti, tokrat za razliko od leta 1979 v Iranu ne obstaja nobena alternativa posthomeiniski islamski oblasti.
Oblastna struktura Irana, v kateri igra osrednjo vlogo Iranska revolucionarna garda, je – vsaj od ameriške invazije v Iraku, ki je odprla pandorino skrinjico etnično-verskih ločnic po vsem Bližnjem vzhodu – pomembno prispevala k stabilizaciji območij v regiji, kjer je potekala vojna, predvsem v Iraku in Siriji. Če bi oblast v Teheranu padla, bi to pomenilo popolno destabilizacijo regije.
Do ruske invazije v Ukrajini je bil Iran država, ki se je spopadala z najstrožjimi sankcijami na svetu. Leta 2018 je vlada predsednika Združenih držav Amerike Donalda Trumpa namreč enostransko odstopila od iranskega jedrskega sporazuma, ki ga je tri leta prej Iran podpisal s petimi stalnimi članicami Varnostnega sveta Združenih narodov ter Evropsko unijo in Nemčijo. Trump je proti Iranu uvedel embargo na izvoz nafte in zemeljskega plina, prepovedal poslovanje z iranskimi bankami in podjetji, povezanimi z Iransko revolucionarno gardo, ki je ne samo v vojaškem smislu, ampak tudi v gospodarskem najdominantnejša organizacija v Iranu. Ker sankcije ZDA grozijo vsem, ki bi poslovali v Iranu, so Američani dosegli uvedbo sankcij proti Iranu s praktično vsega zahodnega sveta. Posledice sankcij najbolj občutijo predvsem navadni državljani, in ne politične elite.
S prihodom Joea Bidna so se pogovori o novem jedrskem sporazumu nadaljevali, vendar zaenkrat večjih uspehov iranski pogajalci niso dosegli. Pri ameriških zahtevah, ki jih je izrazil Trump, vztraja tudi Biden. V pomembnem delu se te sploh ne nanašajo na varovalke, ki bi Iranu onemogočile izdelavo in uporabo jedrskega orožja. Sporazum, ki ga je leta 2015 izpogajal Barack Obama, je namreč uvedel svetovno najstrožji nadzor nad civilnimi jedrskimi kapacitetami Irana. Cilj ZDA pri pogajanjih je pravzaprav cilj Izraela – omejiti iranski vpliv na Bližnjem vzhodu in okrniti nejedrsko oboroževanje Irana, predvsem njegovo uporabo balističnih raket. Ker bi na kaj takega lahko na iranski strani pristala le marioneta Zahoda, se zdi, da so pogajanja o novem sporazumu vsaj zaenkrat brezplodna. Vrh tega od začetka vojne v Ukrajini kakršnemu koli sporazumu med Zahodom in Iranom nasprotuje tudi Rusija, proti kateri Zahod uvaja nove in nove sankcije.
Iranski politični vrh se je znašel v situaciji, ko ima na eni strani ulice, polne protestnic, ki si želijo več svobode in predvsem avtonomega odločanja o vsakdanjem življenju. Na drugi strani pa sankcije, ki vsak dan bolj poglabljajo materialno mizerijo slehernic in slehernikov. Kako bodo ajatole na oblasti obvladovali situacijo, je nehvaležno napovedovati, vendar obtoževanje Izraela in ZDA s strani Alija Hameneja ne bo dovolj za pomiritev jeznih množic, ogorčenih zaradi anahronističnih zakonov, ki veljajo v državi. Zaključimo z mislijo afganistanske pisateljice Lile Abu-Lugod: muslimanske ženske, da bi se osvobodile, ne potrebujejo nikogar drugega kot samih sebe – tudi ameriške vojaške intervencije ne.
Vir fotografije: H.K. Yuen, creative commons. Fotografija je s protesta proti iranskemu šahu leta 1978 v San Francisu.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj