Švica Afrike
Naziv »Švica nečesa« se ponavadi navezuje na gospodarski razvoj neke države in čeprav Ruanda beleži eno največjih gospodarskih rasti v Afriki s približno 8-odstotno letno rastjo bruto domačega proizvoda, si je s pregovorno Švico podobna vsaj še z enega vidika. Švica je bila v času renesanse znana po kakovostni najemniški vojski, Švicarski gardi, ki so jo evropske monarhije vpregle v vojnah in za vzdrževanje notranjega reda in miru. Od leta 2021 je zunanja politika Ruande usmerjena prav v izvoz ali posojanje lastne vojske drugim afriškim državam. Preden pridemo do tega, moramo razumeti notranjo politiko in zgodovinski kontekst Ruande, ki je privedel do današnje politične ureditve.
Prebivalstvo Ruande se v glavnem deli na tri etnične skupnosti – Hutujce, ki predstavljajo 85 odstotkov prebivalstva, Tutsije, ki predstavljajo 14 odstotkov, in marginalizirano ljudstvo Twa. Nemška kolonialna uprava Ruande je trajala od leta 1893 do leta 1918, ko so Nemci po porazu v prvi svetovni vojni Ruando predali Belgiji. Ruanda se je osamosvojila leta 1962, vendar rane kolonializma zaznamujejo državo še danes. Nemci in Belgijci so s svojo kolonialno politiko v Ruandi najbolj prispevali k sporu med Hutujci in Tutsiji, ki je dolgoročno privedel do ruandskega genocida leta 1994. Tedaj so hutujske milice z ruandsko vlado pobile prek pol milijona Tutsijev in Twajev. Evropska kolonialna politika v Ruandi je namerno ustvarjala konflikt med Hutujci in Tutsiji, pojasnjuje Manuel Grajeda, ki se je z Ruando raziskovalno ukvarjal na univerzi Chapman v Kaliforniji.
Postkolonialne odnose med Hutujci in Tutsiji strne profesor prava in politologije na univerzi v Antwerpnu Filip Reyntjens.
Ruandski genocid se je zgodil na koncu državljanske vojne, ki je potekala med letoma 1990 in 1994. Vlada hutujskega predsednika Juvénala Habyarimane, ki je na oblast prišel z državnim udarom leta 1973, je Tutsije zatirala. Zato so Tutsiji zbežali v sosednjo Ugando, kjer so ustanovili Ruandsko patriotsko fronto, krajše RPF, ki ji je poveljeval kasnejši ruandski predsednik Paul Kagame.
Paravojaške enote RPF-ja so oktobra 1990 napadle Ruando iz Ugande, kar velja za začetek državljanske vojne. Aprila 1994 je bilo nad prestolnico Kigali sestreljeno letalo, v katerem je letel Habyarimana. Hutujska oblast je za atentat obtožila Tutsije in RPF, s tem pa pričela štirimesečno obdobje množičnih pobojev, v katerih je pobila 85 odstotkov tutsijskega prebivalstva v Ruandi. To obdobje poznamo kot ruandski genocid, ki se je končal z zmago RPF-ja in prekinitvijo hutujske vladavine. Sledilo je obdobje tranzicijske oblasti Paula Kagameja, ki je leta 2000 postal predsednik države in na tem položaju ostaja še danes. Od prvih posttranzicijskih volitev leta 2003 ima RPF, ki se je preoblikoval v politično stranko, s pomočjo satelitnih strank v zgornjem in spodnjem domu parlamenta ustavno večino. Obdobje hutujske prevlade se je končalo, pod Kagamejem je sledila ponovna tutsijska dominacija državne politike.
Kagamejovo vlado lahko brez večjih težav razumemo kot diktaturo, a jo kljub strogi cenzuri in politični represiji – ali prav zaradi nje – neokolonialisti vidijo kot eno najuspešnejših afriških držav na področju gospodarske rasti in varnosti. Zunanjepolitični ugled pogosto prekriva notranjepolitično stanje in s tem dodatno predstavlja Kagameja kot dobrohotnega diktatorja. Profesor Reyntjens ocenjuje, da je Kagamejeva vlada kriva za smrti vsaj 100 tisočih političnih nasprotnikov.
Zunanja politika Ruande je osredotočena na vzdrževanje visokega ugleda na mednarodnem področju. Kagame je med letoma 2018 in 2019 predsedoval Afriški uniji in Ruando včlanil v Commonwealth of Nations, kljub temu da Ruanda nikoli ni bila pod angleško kolonialno oblastjo. Zunanja politika Ruande je doživela velik preobrat leta 2021, ko je Kagamejeva vlada začela pošiljati ruandsko vojsko, znano pod kratico RDF, v druge afriške države, konkretno v Srednjeafriško republiko, Benin in Mozambik. Slednji je prvi, ki je prejel vojaško pomoč Ruande.
Portugalci so na področje sodobnega Mozambika prvič prispeli v začetku 16. stoletja. Mozambik je bil za Portugalsko strateško pomemben zlasti zaradi trgovske poti do Indije. Tako kot drugod je portugalski kolonializem zaznamovalo izkoriščanje surovin in lokalnega prebivalstva, ki se je leta 1964 uprlo, kar je vodilo v vojno za neodvisnost. O Mozambiku smo spregovorili z odgovornim urednikom mozambiške medijske hiše Zitamar News Tomom Bowkerjem.
Vlada Osvobodilne fronte Mozambika, krajše Frelimo, se je takoj po osamosvojitvi znašla v 15-letni državljanski vojni z opozicijskim gibanjem Mozambiški narodni odpor, krajše Renamo.
Državljanska vojna se je končala leta 1992 z mirovnim sporazumom med Frelimom in Renamom. Čeprav naj bi mirovni sporazum ustanovil večstrankarsko republiko, je Frelimo na oblasti neprekinjeno od osamosvojitve.
Leta 2010 so energetske multinacionalke na severu Mozambika v regiji Cabo Delgado odkrile okoli 2.800 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina, kar je četrta največja zaloga na celini in štirinajsta največja na svetu. Poleg zemeljskega plina Cabo Delgado premore največji rudnik rubidija in pete največje zaloge grafita na svetu. Velika najdišča dragocenih surovin so prebivalcem Cabo Delgada zbudila upe, da bo prebivalstvo Mozambika od svojih surovin obogatelo, do česar kakopak ni prišlo.
Oktobra leta 2017 so 25-letno obdobje miru v Mozambiku prekinili napadi novonastalega fundamentalističnega islamskega gibanja Al Šabab, v prevodu mladina. Točni izvor in cilji Al Šababa v Mozambiku niso znani, kot pove Bowker.
Al Šabab je z obglavljanjem civilistov, sežiganjem celotnih vasi in dvakratnim prevzemom enega pomembnejših mest v Cabo Delgadu, Mocimboe da Praie, zaustavil delovanje multinacionalk v regiji in s tem predstavljal vse bolj neobvladljiv problem za mozambiško vlado. Problem, s katerim se šibka mozambiška vojska ni bila pripravljena soočiti.
Po tem, ko je mozambiška vojska v Cabo Delgadu trpela poraz za porazom, se je vlada začela obračati k zunanji pomoči. Leta 2019 so v regijo prispeli najemniki iz ruske najemniške vojske Wagner, ki pa svojih napadov na Al Šabab ni uspešno koordinirala z mozambiško vojsko, kar je privedlo do številnih porazov. Ob prihodu Wagnerja je mozambiška vlada z rusko sklenila dogovor, ki je ruskim podjetjem omogočal pridobivanje utekočinjenega zemeljskega plina v Cabo Delgadu. Dogovor je slonel na uspešnosti Wagnerja proti Al Šababu in je tako nehal veljati, ko se je Wagner avgusta 2020 umaknil iz mesta Mocimboa da Praia, ki ga je Al Šabab tedaj drugič zavzel. Mozambiški predsednik Filipe Nyusi je aprila 2021 nenapovedano obiskal Ruando, kjer se je sestal s Paulom Kagamejem in ga prosil, naj v Cabo Delgado pošlje ruandsko vojsko. Julija 2021 je v Mozambik prispelo tisoč ruandskih vojakov.
Življenje na območjih, ki jih nadzira ruandska vojska, se je v veliki meri normaliziralo.
Ruandska vojska si je s svojim vojaškim uspehom pridobila veliko priljubljenost pri lokalnem prebivalstvu. Kot opisuje Bowker, so lokalcem ruandski vojaki bolj zaupanja vredni kot mozambiška policija in vojska.
Uspešnost ruandske vojske Kagamejevi vladi prinaša ugled na afriški celini, prinaša pa tudi veliko zaslužka. Zaradi varnega stanja v območjih nadzora ruandske vojske je francoska energetska multinacionalka Total napovedala nadaljevanje pridobivanja utekočinjenega zemeljskega plina v Cabo Delgadu in podpisala energetske pogodbe z Ruando. Vzroke in posledice ruandske vojaške diplomacije pojasni Reyntjens.
Novembra lani je Kagamejeva vlada poslala okrepitve v Cabo Delgado in s tem povečala število ruandskih vojakov na 2500. Tako kot mozambiški predsednik leta 2021 se je julija lani namesto pri Francozih pri Kagameju oglasil general Fructueux Gbaguidi. Kmalu po srečanju je Kagame odobril namestitev 350 ruandskih vojakov v Beninu. Benin se je kot nekdanja francoska kolonija do tedaj zanašal na francosko vojaško pomoč. Tudi beninski odmik od Francije k Ruandi priča o širših spremembah strukture neokolonializma, v kateri države, kot je Ruanda, igrajo posredniško vlogo med kolonialisti in koloniziranimi.
Vir fotografij: prirejeno po commons, Institute for Security Studies
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj