Britanski outsourcing azilne politike
Združeno kraljestvo je z Ruando aprila sklenilo sporazum glede premeščanja beguncev. Ta predvideva, da bi britanska vlada del prosilcev za azil poslala v to vzhodnoafriško državo, kjer naj bi počakali do razrešitve svojih prošenj. V zameno bi Ruanda prejela do 145 milijonov evrov. Britanski prvi minister Boris Johnson je ob podpisu povedal, da so sporazum omogočile brexitovske pravice, kar pa dejansko ne drži, saj državo zavezujejo mnoge druge mednarodne konvencije.
Bistvo sporazuma pojasni Yasha Maccanico, raziskovalec na področju pravosodja in človekovih pravic pri nevladni organizaciji Statewatch.
Združeno kraljestvo se torej želi znebiti beguncev, ki jih je po mednarodnih zavezah dolžno obravnavati. Azil naj bi po tej shemi begunci dobili v Ruandi. Tja naj bi bili deportirani katerikoli migranti, ki so po nelegalni poti vstopili v Združeno kraljestvo in tam nameravali zaprositi za azil. Maccanico razloži, da memorandum, na katerem bodo temeljila premeščanja, ni povezan z narodnostjo oseb, temveč so v igri interesi obeh vlad.
Prvo letalo z begunskimi potniki naj bi v Ruando odletelo prejšnji torek, 14. junija. Sprva je bilo načrtovano, da bi tako premestili 130 beguncev iz Albanije, Irana, Iraka in Sirije. Po več pritožbah civilnodružbenih organizacij za človekove pravice se je ta številka nekoliko znižala, a je vrhovno sodišče Združenega kraljestva let nazadnje dovolilo. Poleg tožb, ki so jih sprožile nevladne organizacije proti politiki kot celoti, so bile vložene številne tožbe posameznikov, ki so nasprotovali temu, da jih deportirajo. Več jih je bilo uspešnih. Prav zaradi teh odločitev v Ruando ni bil poslan nihče.
Let je zadnji trenutek zaustavilo Evropsko sodišče za človekove pravice. Britanci so, čeprav so pred natanko šestimi leti izglasovali izstop iz Evropske unije, sodišču še vedno zavezani, saj ga je ustanovil Svet Evrope in ne Evropska unija. Britanski premier rad zabriše mejo med obema organizacijama in govori zgolj o vplivu Bruslja. Johnson je po odločitvi povedal, da je dolgotrajno izvršitev sporazuma pričakoval, a da alternative ne vidi.
Vlada ni predstavila niti jasnih meril za izbor ljudi, ki jih bodo poslali v Ruando. Maccanico kot razlog vidi predvsem zastraševanje beguncev, ki bi vstopili v državo.
Eno glavnih vprašanj, ki se pojavljajo, je, ali lahko London trdi, da prosilce za azil pošilja v varno državo. Še leta 2021 je Združeno kraljestvo zagotovilo azil štirim beguncem iz Ruande, ki so zanj zaprosili na podlagi nevarnosti, ki so ji izpostavljeni zaradi svoje spolne usmerjenosti. Temu je po besedah Maccanica pritrdilo tudi sodišče, a to ni zadostovalo za ustavitev leta.
Maccanico razloži tudi, da je Ruanda varna država le na podlagi diplomatskih odnosov in ne glede na dejansko ugotovljeno stanje.
Britansko višje sodišče je ta problem sicer prepoznalo, a je tehtalo človekove pravice z nacionalno varnostjo. Maccanico.
Maccanico opiše tudi, kaj se je zgodilo s pritožbami nevladnih organizacij na prizivnem in vrhovnem sodišču Združenega kraljestva.
Evropsko sodišče, ki je letalo de facto prizemljilo, sicer ni odločilo, da je takšna praksa popolnoma prepovedana. Maccanico razloži zadržke, s katerimi so utemeljili suspenz leta.
Kot problematičnega so prepoznali tudi legalen status beguncev, ki bi bili premeščeni v Ruando.
Begunci bi v Ruandi ostali brez zagotovila, da se bodo še kdaj vrnili na Otok. Maccanico razloži izjemnost takšne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.
Boris Johnson in njegova vlada sta kljub drugačni odločitvi sodišča odločeni, da bodo britansko-ruandski dogovor implementirali tudi v praksi. Podpredsednik vlade Dominic Raab je sporočil, da bo vlada v sredo v parlament posredovala zakon, ki bi zaobšel sodbo. Po Johnsonovih besedah želijo z novim zakonom ustvariti razliko med legalnimi in nelegalnimi potmi na Otok.
Po britanskem vzoru želi podoben dogovor skleniti tudi Danska, ki pa je članica Unije in zato pri sklepanju takšnih poslov z ljudmi dodatno omejena. Danski socialni demokrati, ki v zadnjih letih krepijo svojo protimigrantsko politiko, si želijo ustvariti politiko premeščanja prosilcev za azil že zadnjih trideset let. Največji premik v tej smeri v zadnjem času je bil aprilski nezavezujoči memorandum z Ruando, ki za razliko od britansko-ruandskega dogovora ne vsebuje konkretnih protokolov in zavez. Maccanico pojasni takšno prakso v ostalih državah.
Maccanico izpostavi tudi kritiko visokega komisarja Združenih narodov za begunce, ki pravi, da ne gre za delitev nalog pri obravnavi prosilcev za azil, ampak za popoln prenos tega, kar bi Združeno kraljestvo moralo izvajati.
Maccanico pojasni tudi, da gre dejansko za kršitev konvencije OZN o beguncih, tako imenovane Ženevske konvencije iz leta 1951, in Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Britansko-ruandski sporazum tako predstavlja odmik od standardov azilne politike in ravnanja z begunci, ki so bili v mednarodnih pogodbah postavljeni po drugi svetovni vojni. To je praksa, ki se širi tudi v drugih državah, a se je najbolj brutalno pokazala prav v Združenem kraljestvu pod Johnsonovo vlado.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj