Boris – glavni britanski žurer

Johnson

Toda ali lahko Britanci res zaupajo? Ali lahko zaupajo svojemu premierju in njegovi vladi, da se obnaša in dela, kot bi morala vsaka vsaj minimalno funkcionalna vlada? Glede na zvočno ozadje glasnega negodovanja v izjavi je verjetno jasno, da gre za odlomke retorično najudarnejših delov nagovora britanskega premierja Borisa Johnsona spodnjemu domu parlamenta konec januarja. V govoru se je opravičil za dosledno neupoštevanje pandemičnih ukrepov, katerih prvi zagovornik je bil vedno prav on, in izrazil sočustvovanje zaradi odrekanja britanskih državljanov med pandemijo, za kar se sam ni odločil. V današnjem OFF komentarju bo govor o Johnsonovem škandalu, imenovanem Partygate, in o njegovem širšem političnem vplivu.

Najprej krajša časovnica dogodkov. Maja 2020 je bilo v pisarnah premierja Johnsona na Downing Streetu v Londonu organizirano druženje okrog sto ljudi, ki je bilo uradno opisano kot skladno s protikoronskimi pravili, čeprav v resnici ni bilo tako. Ukrepi v Združenem kraljestvu so takrat ljudem zapovedovali, naj ostanejo doma, če za odhod nimajo razumnega razloga. Čez mesec dni je premierjeva žena Carrie Johnson na Downing Streetu za moža priredila rojstnodnevno praznovanje s 30-imi udeleženci, sledile pa so še štiri božične zabave, ki so prav tako pomenile kršitev vladnih ukrepov. 

Plamen afere Partygate pa je vzplamtel ob koncu novembra in v začetku decembra lani. Najprej so v javnost pricurljale govorice o božični zabavi v premierjevi pisarni, ki ni bila v skladu z ukrepi. Januarja se je začela policijska preiskava in nedavno je bilo delno objavljeno poročilo o zabavah, ki ga je pripravila državna uslužbenka Sue Gray. Ta ugotavlja nesprejemljivo in neopravičljivo obnašanje vladnih funkcionarjev ter prekomerno uživanje alkohola.

Ob pogledu na konservativne torijce, ki so jim Johnsonovi številni škandali in izpadi vzeli notranjo enotnost, se po britanski tradiciji obrnemo na opozicijsko laburistično stranko. Toda tokrat laburisti niso videti kot pravo nasprotje konservativni stranki, vsaj ne tako, kot bi pričakovali mnogi Britanci, saj trenutno vodijo precej stabilno sredinsko politiko. Medtem ko je ta vredna svojega spoštovanja, naveličanim Britancem ne ponuja pravega nasprotja konservativcem – kljub rezultatom javnomnenjskih raziskav, po katerih se zmanjšuje razlika v podpori laburistom in torijcem.

Kaj pa Johnsonova prihodnost? Glede na povedano in tudi dejstvo, da mu je del lastne konservativne stranke že odrekel podporo, se mu lahko zgodi, da bo, če bo proti njemu izglasovana nezaupnica, na naslednjih volitvah izgubil ves vpliv v stranki. To pa je odvisno predvsem od nadaljnjega poteka zunanjepolitičnih dogodkov in seveda samega Borisa Johnsona. Če je preteklost kakršen koli indikator prihodnosti, ima britanski premier vse predispozicije, da se lastnoročno reši iz trenutne zagate.

Boris Johnson je bil v mlajših, novinarskih letih odpuščen zaradi laganja in prikrivanja afere s sodelavko. Toda njegova omadeževana javna podoba ni ustavila njegove vzpenjajoče se politične kariere, v kateri se je uveljavil kot serijski lažnivec, ki zaseda visoke položaje v britanski politiki. Do zdaj se mu je z izkoriščanjem razmer v danem trenutku uspelo izogniti skoraj vsem posledicam svojega ravnanja. Na to se zanaša tudi tokrat, saj je prejšnji teden veselo odpotoval na Poljsko, kjer je oglaševal britansko vojaško-diplomatsko podporo Natu in Ukrajini ter poskušal pozornost britanskih medijev preusmeriti na vzhodno Evropo. Johnson je verjetno eden redkih Evropejcev, ki si res želijo vse bolj zaostrenih diplomatskih odnosov z Rusijo, saj ti vladno kršenje ukrepov izrivajo z naslovnic in mu kupujejo čas za izvedbo še ene neverjetne piarovske akrobacije, s katero bi javnost pozabila na njegovo vpletenost v Partygate.

Odgovor na vprašanje, ali zvoni enemu zadnjih politično še uspešnih generalov brexita, je torej večplasten in vse prej kot preprost. Medtem ko sta se v zadnjem mesecu na britanskega premierja in njegovo vlado vsula žareča jeza in ogorčenje Britancev, mu še vedno ostaja zvest dobršen del torijcev in prepričani smo lahko, da bo Johnson pretkano uporabil vsak dogodek, ki bi lahko njegovo trenutno javno podobo začasno prestavil v ozadje.

Partygate se tako ni omejil le na Združeno kraljestvo. Njegov vpliv lahko namreč doseže tudi – sicer na prvi pogled pomensko oddaljeno – ukrajinsko krizno žarišče. Prej omenjena Johnsonova taktika izkoriščanja negotove usode Ukrajincev za izboljšanje lastne javne podobe pomeni, da si voditelj ene ključnih Natovih zaveznic pravzaprav ne želi mirne rešitve tamkajšnjega spora. Kljub temu da Johnson in britanska vlada javno zagovarjata ruski umik, bi lahko britanska diplomacija zaradi želje po pozabi domačega javnega škandala delovala proti končanju napetosti na vzhodni ukrajinski meji oziroma vsaj zavlačevala z njim. S tem pa ne bi ogrožala le enotnosti Zahoda v odzivu na ruske provokacije, temveč tudi milijone Ukrajincev in Rusov, ki bi bili prizadeti ob neposrednem spopadu. Morda je Velika Britanija vsaj v tem, da lahko notranjepolitične afere povzročijo vojne na oddaljenih koncih sveta, še lahko imperij.