Zbogom orožje
Dve leti in pol po podpisu težko pričakovanega mirovnega sporazuma kolumbijske vlade z levičarsko uporniško skupino Oborožene revolucionarne sile Kolumbije, krajše FARC, se zdi, da večina sprejetih dogovorov ostaja le mrtva točka na papirju. Še več, konzervativna vlada predsednika Ivana Duqueja od njegove zaprisege junija lani določbe sporazuma sistematično krši in spreminja. Februarja letos je prav tako zamrznila mirovni proces z Narodno osvobodilno vojsko, krajše ELN, drugo največjo levičarsko uporniško skupino, ko je ta prevzela odgovornost za bombni napad na policijsko akademijo v centru prestolnice Bogotá. Ta najsmrtonosnejši teroristični napad v zadnjih petnajstih letih v Kolumbiji je postal še dodatni curek vode na mlin Duquejevega odkritega nasprotovanja mirovnemu sporazumu s pripadniki oboroženih levičarskih skupin, ki si v svojem več kot petdesetletnem boju prizadevajo predvsem za pravično razdelitev kmetijske zemlje in boj proti imperializmu.
O mirovnem procesu smo podrobneje poročali v oddaji z naslovom Kolumbija: 50 let samote, o sami vsebini in postopku potrditve mirovnega sporazuma pa v Kultivatorju z naslovom Kravata namesto puške. Od takrat sta minili dobri dve leti. Na kratko povzemimo le, da je na lanskih parlamentarnih volitvah centristična Socialna stranka narodne enotnosti nekdanjega predsednika Juana Manuela Santosa izgubila večino v kongresu in senatu. Santos se glede na določbe kolumbijske ustave ni mogel potegovati še za tretji predsedniški mandat. Ob podpori Álvara Uríbeja, sicer nekdanjega Santosovega zaveznika v boju proti gverilcem in kolumbijskega predsednika med letoma 2002 in 2010, je vajeti oblasti prevzel Ivan Duque. V kongresu in senatu je slavila novoustanovljena konzervativna stranka Demokratski center, predsedoval ji je kdo drug kot Uríbe. Volivce in volivke, ki so prvotni mirovni sporazum vlade Juana Manuela Santosa s predstavniki FARC zavrnili na referendumu, je Ivan Duque prepričal z obljubami o korenitih spremembah določb mirovnega sporazuma, manjši prizanesljivosti do gverilcev v sodnih procesih in doslednih agrarnih reformah.
Takoj po svoji izvolitvi je Duque napovedal še resnejši odmik od politike sprave, kar je ob pomoči sodne in izvršne veje oblasti začel udejanjati v praksi. Vendar je kmalu naletel na močnejši odpor prebivalcev, kot si je predstavljal. Na vzhodu države je potekala masovna imigracija Venezuelcev zaradi politične krize v njihovi domovini. Na pretežno amazonskem jugu so se kmetje in staroselci nasilno upirali sistematičnemu razlastninjenju teritorijev, ki so bili prej pod nadzorom gverilcev FARC in so jih zdaj z državnimi koncesijami razkosavale multinacionalke ali si jih prilaščale na novo oblikujoče se gverilske skupine.
Na tej točki naj bo ta kratka kontekstualizacija trenutne družbenopolitične situacije dovolj. V nadaljevanju pa se bolj podrobno posvetimo najbolj problematičnim določbam mirovnega sporazuma kolumbijske vlade z gverilci FARC. Pri tem opozarjamo, da z oznako problematičnost ne namigujemo na neustreznost določb, temveč na njihovo nedosledno izvajanje s strani kolumbijskih oblasti.
Najpomembnejša točka mirovnega sporazuma je celostna agrarna reforma. Ta do leta 2026 predvideva vzpostavitev celostnega državnega registra zemljiških lastnikov in zemljiškega sklada, ki bo obsegal deset milijonov hektarjev obdelovalnih površin. Od teh naj bi bili trije milijoni hektarjev namenjeni staroselcem in kmetom, ki so jih oblasti v različnih obdobjih kolumbijske kolonialne in republiške zgodovine razlastninile. Na preostalih sedmih milijonih hektarjev naj bi v tem obdobju jasno evidentirali lastniška razmerja in jih vknjižili v državni register zemljiških lastnikov.
Reforma je praktično neizvedljiva, in sicer z več vidikov. Kolumbija je edina država Latinske Amerike, ki od svoje kolonialne zgodovine dalje ni izvedla celostne agrarne reforme. Kljub poskusom kolumbijske Liberalne stranke, da bi v tridesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja redistribuirala agrarne lastninske pravice je večina zemlje ostaja v rokah peščice družin potomcev španskih kolonialistov in tujih industrialcev. Po raziskavi Stockholmskega inštituta za mirovne študije naj bi imelo vsega skupaj sto tisoč Kolumbijcev v lasti kar tretjino celotnega ozemlja države s petdeset milijoni prebivalcev. Ob tem več kot šestdeset odstotkov kolumbijskih kmetov ni formalnih lastnikov svoje zemlje, ki obsega med trideset in petdeset milijonov hektarjev obdelovalnih površin. Bolj nazorno pojasni Richard McColl, novinar in sodelavec spletnega radia ColombiaCalling.
Poleg kolumbijske elite vknjiženju malih lastnikov zemlje nasprotujejo tudi organizirane združbe za tihotapljenje mamil, ki delujejo na območjih, ki so bila do podpisa sporazuma pod nadzorom gverilcev FARC, ali na območjih, ki jih kot svojo sveto zemljo prepoznavajo skupine staroselcev.
Druga pomembna točka zadeva politično participacijo predstavnikov FARC v kolumbijskem kongresu in senatu. Mirovni sporazum je določil, da skupno število osvojenih sedežev v obeh domovih kolumbijskega parlamenta ne sme preseči šestnajst, ima pa novoustanovljena stranka Alternativna revolucionarna sila ljudstva, s kratico FARC, do leta 2026 zagotovljenih po pet sedežev v vsakem domu parlamenta. Problem nastaja zaradi nepripravljenosti trenutne pretežno konzervativne koalicije na sodelovanje s stranko FARC.
Tretja pomembna točka se dotika konca oboroženega konflikta med kolumbijsko vojsko in pripadniki gibanja FARC. Vlada nekdanjega predsednika Juana Manuela Santosa je uspešno izpeljala določbe, ki se dotikajo prevzema in uničenja orožja ter demilitarizacije specifičnih ruralnih območij, na katerih je bila gverila aktivna. Neuspešno, po besedah sogovornika celo namerno, pa postopa pri vzpostavljanju celovitega administrativnega nadzora na teh območjih, izgradnji centrov za rehabilitacijo in izvajanju resocializacijskih programov. Lansko poročilo Združenih narodov tako navaja, da je od 14 tisoč nekdanjih borcev, ki so se v dveh letih od podpisa sporazuma vključili v programe reintegracije, več kot polovica te že zapustila. Tem odločitvam je botrovala tudi lanska vladna napoved, da bodo vključeni v programe s sporazumom dogovorjeno mesečno rento v višini 200 evrov, namenjeno hrani in vlaganju v reintegracijske delavske projekte, prejemali samo še do konca avgusta letos.
Mnogi nekdanji borci so se tako glede na novembrsko poročilo državne Fundacije za mir in spravo pridružili okoli 1600 disidentom FARC, ki so se uprli demilitarizaciji. Privlačna pa je tudi sestrska levičarska gverila ELN. Ta nadzoruje predvsem vzhod države in območja ob meji z Venezuelo, v zadnjih dveh letih je prevzela tudi nekatera ruralna območja, preko katerih poteka trgovina z narkotiki in orožjem in ki so bila prej pod nadzorom FARC. Na območjih, s katerih se je slednja umaknila, trenutno potekajo tudi najbolj srditi boji za nadzor nad ozemljem, in sicer v obliki kolektivnih umorov ruralnega, predvsem kmečkega prebivalstva in voditeljev staroselskih skupin. V zadnjih dveh letih na teh območjih beležijo do dva umora dnevno.
Žrtve bojev za nadzor nad ozemljem so večinoma pripadniki ruralnega staroselskega prebivalstva, ki se upirajo vpletenosti v produkcijo drog ter nasprotujejo rudarjenju in drugim oblikam izkoriščanja naravnih bogastev na avtonomnih območjih. Teh pa ne morijo samo pripadniki levičarskih gveril, temveč tudi desničarske paravojaške milice z blagoslovom regionalnih in državnih struktur.
Oscar David Montero, vodja staroselske skupnosti Kankuamo in svetovalec sveta za človekove pravice Kolumbijske nacionalne staroselske organizacije ONIC, sicer največje avtonomistične zveze staroselskih skupnosti v Kolumbiji, poudarja, da so paravojaške milice in pripadniki kolumbijske vojske v zadnjih dveh letih od podpisa mirovnega sporazuma z gibanjem FARC pobili okrog 120 pripadnikov staroselskih skupnosti. Predvsem tiste, ki so glasno poudarjali neodvisnost svojih ozemelj od državnih ali paravojaških struktur.
Zaradi avtentičnosti radijske izkušnje lokalne različice španskega jezika izjav nismo prevajali v slovenščino. Transkript povedanega si boste tisti, ki špansko ne razumete, lahko prebrali v spletni različici prispevka.
“Država v primerih sistematično preganjanih in umorjenih voditeljev staroselskih skupnosti namerno zavaja in prikriva motive in razloge za storjene zločine. Ti so v veliki meri posledica bojev za avtonomijo staroselskih teritorijev od državne oblasti. Morijo nas torej preprosto zato, ker javno izražamo nepokorščino državnim institucijam ter zahtevamo avtonomijo upravljanja svojih skupnosti in svojega ozemlja.”
Nasilje nad predstavniki staroselskih skupnosti se je še posebej povečalo na območjih ob meji z Ekvadorjem in Venezuelo ter med tistimi posamezniki in posameznicami, ki so se pridružili tradicionalnemu staroselskemu zborovanju, imenovanemu Minga, ki je potekalo na teritoriju Sat Tama Kiwe, dolgi sveti planoti, ki jo med mestoma Popayán in Cali povezuje panameriška avtocesta.
Minga, ki v jeziku Quechua pomeni kolektivni napor za skupno dobro, je oblika zborovanja staroselskih skupnosti na območju Kolumbije, ki verjamejo, da je zemlja kolektivna last. V zadnjih nekaj desetletjih so zborovanja služila kot oblika združevanja staroselskih skupnosti v Kolumbiji proti posegom kolonialističnih in imperialističnih sil v njihove svete prostore.
Letošnje Minge, na kateri so želeli staroselci predsednika Ivana Duqueja opozoriti na vse večje grožnje paravojaških skupin in izgubljanje naravnega habitata zaradi razlastninjenja zemlje v korist multinacionalk, se ta ni udeležil. Proteste so stopnjevali z blokado panameriške avtoceste. V spopadih z vojsko je bilo ubitih več deset ljudi, komentira Montero.
“Glavna območja Kolumbije, na katerih beležimo najvišje število ubitih staroselcev, je v skupnosti Awá v regiji Nariño [jugozahod ob meji z Ekvadorjem, op. p.], v skupnosti Nasa v regiji Cauca [jugozahod nad regijo Nariño, op. p.], v skupnostih plemena Embera v regiji Choco [severozahod ob meji s Panamo, op. p.]. Prvi dve regiji ležita ob Pacifiku, tretja v dolini reke Cauca. Zadnji uboji pa so se zgodili v okviru Minge, staroselskega družbenega gibanja za mir, pravico do ozemlja, varnega življenja in človekove pravice. S strani države je bila to ena navadna žalitev staroselskih plemenskih skupnosti, ki si prizadevamo in stremimo k temu, da bi Kolumbija postala varna za vse, ne glede na razlike med nami. Da bi Kolumbija zares zaživela to multikulturnost, kot je zapisana v 7. členu ustave iz leta 1991."
Predstavniki Kolumbijske nacionalne staroselske organizacije ONIC so po 27 dneh blokade panameriške avtoceste dosegli dogovor z oblastjo Ivana Duqueja, ki jim je zagotovila četrt milijona evrov sredstev za namene staroselskih skupnosti in bolj dosledno varnostno politiko na problematičnih območjih. Oscar Montero temu ne verjame in zatrjuje, da je bila oblast v odnosu do staroselskih organizacij in njenih pripadnikov vedno licemerna, kolonialistična in rasistična. Gleda le na ekonomsko plat, pozablja pa na perspektive kulturne raznolikosti. Obljube delajo dolg, poudarja.
“Politike do staroselskih skupnosti v Kolumbiji, ki so jih implementirali različni predsedniki in različne vlade, so bile vedno resnično kolonialistične, rasistične in diskriminatorne. Rasizem je povsem evidentno strukturno prisoten v državi. To izvira iz dejstva, da v kolumbijski ustavi ni institucije, ki bi pomagala razumeti kulturne in teritorialne dinamike v ideji naroda.”
Kot smo videli na primeru staroselskih poljedelskih skupnosti, združenih v Avtonomistični zvezi staroselskih skupnosti Kolumbije ONIC, je proces sprave in pomiritve v globoko razcepljeni kolumbijski družbi vse prej kot enostaven. Svojci žrtev konfliktov in spopadov levičarskih gverilskih skupin FARC in ELN s prekupčevalskimi združbami in desničarskimi paravojaškimi formacijami ter svojci žrtev izvensodnih pobojev kolumbijske vojske izpričujejo naveličanost nad neučinkovitim postopanjem sodne veje oblasti.
Ta se ob vsem tem pogosto vede še bolj brezbrižno in svoje neokolonialistične težnje opravičuje z nacionalnim interesom, poudarja Richard McColl. Ob tem izpostavi še eno institucionalno pridobitev mirovnega sporazuma, in sicer specializirane mirovne sodne enote. Te naj bi skrbele za hitrejšo sodno obravnavo tistih nekdanjih gverilcev, ki bi želeli krivdo za svoje zločine priznati pred sodiščem, to pa bi jim nato lahko dosodilo zaporno kazen le do šest let zapora. V praksi se je pokazalo, da se z obravnavo na tem sodišču mnogi nekdanji borci, odgovorni za množične poboje in druge zločine proti človečnosti, izognejo roki pravice. Po drugi strani priznanja obdolženih svojcem žrtev omogočajo identifikacijo kraja izginotja njihovih bližnjih in vstopanje v proces žalovanja, pomiritve in sprave.
Ima pa ta institut tudi pomanjkljivosti. Oblast Ivana Duqueja namreč ignorira določbo, da lahko tribunal sodi tudi predstavnikom oblasti in poslovnežem, ki so v oboroženem konfliktu sodelovali. Gverilci FARC so tako večinoma predstavljeni kot grešni kozli za konflikt, ki je zahteval več kot 250 tisoč življenj in z domov pregnal sedem milijonov ljudi. Kot primer sogovornik izpostavlja nedavno izpostavljene obtožbe vrhovnega poveljnika kolumbijske vojske, generala Nicacia Martíneza Espinela, ki naj bi v začetku tisočletja kolumbijski vojski odredil izvensodne poboje več kot pet tisoč civilistov, mrtve pa potem pripisal številu ubitih gverilcev FARC. McColl se tako boji, da bodo v teh sodnih postopkih ozaveščeni samo zločini ene strani, pozabljeni pa zločini vojske, paravojaških skupin in mamilarskih kartelov.
Četrta točka mirovnega sporazuma, s katero trenutna kolumbijska vlada namesto reformističnemu sledi reakcionarnemu modelu upravljanja, je trgovanje s prepovedanimi drogami. Kolumbija Ivana Duqueja, sicer še vedno prejemnica izdatne pomoči ZDA v boju proti prepovedanim drogam, denar namesto v financiranje zamenjave proizvodnje kokinih listov s proizvodnjo drugih poljščin, prostovoljnega opuščanja produkcije koke in vzpostavljanja substitucijskih programov raje namenja pregonu, kriminalizaciji in kaznovanju. Pri tem jim statistika pomaga bolj malo. V polletnem uradnem poročilu o uspešnosti zmanjšanja trgovine s prepovedanimi drogami marca letos je vlada Ivana Duqueja zabeležila za kar petino manjše količinske zasege kokaina kot v enakem obdobju eno leto prej, pod vlado Juana Manuela Santosa. Hkrati Duque v boju proti proizvodnji kokaina ponovno uporablja zdravju škodljivo škropljenje s pesticidi iz zraka in zažiganje nasadov koke. Sogovornik razloge za neuspešno politiko boja proti narkotikom vidi predvsem v nepripravljenosti kolumbijske vlade, da bi na območja, ki jih je pred podpisom mirovnega sporazuma nadziral FARC, napotila vojsko in vzpostavila nova vladna administrativna območja.
Ti in tovrstni spodrsljaji majejo vladavino kolumbijskega predsednika Ivana Duqueja, ki je ne zaznamuje več le ne ravno posrečena implementacija mirovnega sporazuma z nekdanjo levičarsko gverilo FARC, temveč tudi vse glasnejši protest opozicijskih političnih struktur proti vse bolj avtokratskemu vodenju države. Podporo mu je nedavno odrekel tudi nekdanji podpredsednik German Vargas, ki izhaja iz vplivne dinastije kolumbijskih politikov.
Ob tem se vladi z zahtevami po večji avtonomiji upirajo prej omenjene staroselske organizacije. Napovedanim neoliberalnim reformam šolstva se z zahtevami po transparentnem financiranju javnih univerz in visokih šol študentje in precej močni učiteljski sindikati. Višanju upokojitvene starosti pa se upirajo tudi upokojenci in upokojenke. Vsaj za zdaj pa se Ivanu Duqueju še ni treba bati postopka odstavitve. Podpira ga namreč eden najmočnejših in najvplivnejših kolumbijskih politikov, dvakratni predsednik in politični boter nekdanjega predsednika Juana Manuela Santosa ter številnih drugih predsedniških kandidatov - Álvaro Uríbe.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj