Belorusija v sendviču
Republika Belorusija se je po skoraj treh desetletjih znova znašla med vzhodom in zahodom, med geostrateškimi interesi Evropske unije in Nata na eni strani ter Rusije na drugi. Tak vtis vsaj daje poročanje globalnih medijev, tako ruskih kot zahodnih. Protesti se že dlje časa ne vrstijo le v Minsku, prestolnici Belorusije, ampak po vsej državi, bolj množično pa od volitev 9. avgusta. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je na primer izjavil, da se zahodne države vmešavajo v Belorusijo. Nemška kanclerka Angela Merkel je po drugi strani previdneje pozvala ruskega predsednika Vladimirja Putina, naj vojaško ne intervenira v sosednji državi, s katero je Rusija sicer že leta 1996 sklenila tako imenovano državno unijo.
Prejšnji vikend se je samo na ulicah Minska zbralo več deset tisoč ljudi, ki dolgoletnega predsednika države Aleksandra Lukašenka pozivajo k odstopu in zahtevajo nove volitve. Bolj množično udeležbo na protestih, po ocenah primerljivih z mobilizacijo ljudstva ob razpadanju Sovjetske zveze leta 1991, je spodbudila nasilna reakcija policije in zamaskirancev. Več protestnikov naj bi tako zaradi posredovanja represivnih organov celo izginilo. V zadnjem tednu so se protestom s stavkami pridružili tudi delavci v nekaterih državnih tovarnah, potem ko je opozicija sindikate pozvala k organizaciji splošne stavke.
Neposrednih dokazov o volilnih prevarah opozicija sicer ni predstavila, vendar se zdi, da Lukašenku nihče ne verjame, da je na volitvah dobil kar 80-odstotno podporo. Opozicija, katere simbol je postala Svetlana Tihanovska, še pred meseci neznana figura, je medtem formirala koordinacijski svet, v katerem so predstavniki politike, civilne družbe in sindikatov. Svet, ki naj bi predstavljal protestniško gibanje, je Lukašenko označil za poskus prevzema oblasti. Državni tožilec je včeraj tako že začel postopke proti članom sveta na podlagi poskusa prevzema oblasti in ogrožanja nacionalne varnosti.
Tihanovska, ki je pred pregonom zbežala v sosednjo Litvo, je po volitvah - podobno kot Lukašenko - razglasila prepričljivo zmago. To je utemeljila s pomočjo elektronske aplikacije, na katero so volivci lahko naložili fotografijo svoje glasovnice. Vendar ni načina, kako bi lahko ugotovili, koliko tistih, ki so dejansko volili, je na aplikacijo naložilo svojo glasovnico. Kljub temu je Tihanovska Evropsko unijo pozvala, naj rezultatov volitev ne prizna. Predstavniki držav članic so na srečanju Sveta Evropske unije sklenili, da Unija volitev ne priznava. Poleg tega so obsodili policijsko nasilje nad protestniki in obljubili uvedbo sankcij proti posameznikom, odgovornim za nasilje, represijo in volilne prevare.
Svojo izkušnjo z volitvami opiše Nick Kaiško, prebivalec Minska, ki se je želel volitev 9. avgusta udeležiti kot opazovalec.
Lukašenko tokrat sicer ni dovolil prisotnosti tujih opazovalcev pri volitvah. Nekaj indikatorjev volilnih nepravilnosti povzame Kaiško.
Nejasnosti v volilnem procesu so bile bolj povod kakor razlog za to, da so se množični protesti proti Lukašenku zgodili ravno zdaj. Že sam dogodek volitev je ostankom opozicije, ki jo je dolgoletni predsednik pred volitvami dodobra zdesetkal, služil kot povod za pozive k protestom. Čeprav so interesi elit lahko povezani tako z zahodom kot vzhodom, protestnikov to ne zanima. Več Marija Rohava iz Minska, raziskovalka na Univerzi v Oslu.
Podobno poudarja tudi Kaiško.
Volodimir Artiukh, urednik ukrajinske revije Commons, ki se s politično ekonomijo Belorusije ukvarja raziskovalno, na analitični ravni že prepoznava tri faze sedanjih protestov. Prva stopnja se je začela že pred volitvami, ko so kandidati mobilizirali svoje volilne podpornike.
Druga faza, v kateri se je kot nekakšen simbol protestov predstavljala Tihanovska, je sledila po volitvah.
Tretja stopnja protestov, v kateri so se mobilizirali tudi delavci nekaterih državnih tovarn, se je začela pred kratkim.
Resnejša organizacija stavk se je začela šele v zadnjih treh dneh, vendar Artiukh stavkajočim pripisuje preveliko mero neorganiziranosti, da bi dosegli realne cilje - poleg splošnejših zahtev po razpisu volitev in nasprotovanja nasilju izražajo tudi zahteve po zvišanju plač.
V grobem imamo tako v gibanju, ki nasprotuje Lukašenku, tri skupine akterjev. Protestniško gibanje, koordinacijski svet opozicije in sindikate. Protestniško gibanje je organizirano spontano in z ohlapnimi cilji, osredinjenimi okrog organizacije novih volitev. Več o tem Kaiško.
Koordinacijski svet opozicije naj bi - sicer bolj neformalno kot kako drugače - vodil proteste. Iz protestov črpajo svojo legitimnost tudi opozicijski politiki, razlaga Artiukh.
Stavke prav tako ločeno vodi več različnih sindikalnih central, zato o pravi splošni stavki v tem trenutku ne moremo govoriti. Strukturo odnosov med vsemi tremi skupinami skuša pojasniti Artiukh.
Lukašenko je predsednik Belorusije vse od leta 1994. Od leta 1991 do leta 1995 je Belorusijo pretresal stavkovni in protestniški val; nenazadnje so prav sindikati pomladi in poleti 1991 močno prispevali k dezintegraciji sovjetske oblasti v Belorusiji. Lukašenko je leta 1994 zmagal na volitvah z obljubami o koncu množičnih stavk in stabilizaciji državnega gospodarstva. Za razliko od večine postsocialističnih držav Belorusije pod Lukašenkom nikoli ni zajela divja privatizacija, kar je prispevalo k relativno visoki stopnji enakosti med državljani. Tudi zato je Lukašenko tako dolgo užival podporo.
Danes lahko po drugi strani beremo predvsem, kako je še »zadnji diktator v Evropi« in mora zato tako rekoč po naravni nujnosti prepustiti vajeti republike drugim. Vendar še tako hud diktator, kot naj bi bil Lukašenko, poleg zvestega represivnega aparata potrebuje določeno podporo ljudstva ali pa vsaj vtis podpore. Po mnenju Artiukha Lukašenko podpore niti sedaj ni popolnoma izgubil, čeprav se na prvi pogled tako zdi.
Razloge, zakaj je začela podpora Lukašenku upadati prav zdaj, lahko hitro najdemo v aktualnih dogodkih. Več Rohava.
Artiukh po drugi strani vidi globlje vzroke za nasprotovanje Lukašenku.
Protesti so že povzročili krhanje Lukašenkove vladavine, vendar so odpadi omejeni na manj pomembne funkcije.
Težava tistih, ki odpadejo od voditelja, je namreč, da znotraj države težko najdejo dovolj močne zaveznike, na katere bi se lahko oprli. Beg Tihanovske iz države je pomenljiv.
Prav tako se zdi, da ima Lukašenko močno podporo represivnih organov. Kljub pozivom opozicije, naj policija prestopi na stran protestnikov, je to za zdaj malo verjetno.
Čeprav torej predstavniki držav Evropske unije poudarjajo, da bi morala Belorusija svoje predstavnike izbirati sama, je vprašanje, ali bi lahko Lukašenkovi nasledniki vladali brez podpore sosednjih velesil. Četudi bi si »države jedrne Evrope« morda želele imeti večji vpliv na to, kdo bi lahko nasledil Lukašenka, se bodo nazadnje morale sprijazniti z dejstvom, da lahko isto igro, in to veliko potrpežljiveje, igra tudi ruski predsednik Vladimir Putin. Kljub vsem svarilom pred rusko intervencijo ta pravzprav ne bi imela smisla.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj