DeSUS, odreši nas
Spoštovane dame, cenjeni gospodje, drage delavke in tovariši delavci, nenazadnje naše ljube upokojenke in upokojenci! Dobrodošli na svečani slavnostni akademiji v slovo zimzelenemu ali, bolje rečeno, zimrdečemu in zimbelemu ministru Karlu Viktorju Erjavcu! Na akademiji se bosta predstavila Karlova nekdanja sodelavca, Franc Žnidaršič in Ivo Vajgl, poleg njiju še belgijska godba na pihala, nekaj krepkih pa bo povedal tudi slavljenec Karl Erjavec sam. A najprej se zazrimo v preteklost in obudimo spomine na Karlove življenjske in politične začetke.
Na prvi poletni dan leta 1960, ki je napovedoval odločilne premike na slovenskem političnem parketu, je v mestu Aiseau na jugozahodu Belgije kot zelo mlad deček na svet privekal Karl Viktor Erjavec. Oče Viktor je bil po poklicu tesar in večkratni državni kajakaški prvak, v Belgijo pa se je preselil zaradi slabih ekonomskih razmer in tam delal kot rudar. Karl se je v Slovenijo vrnil z 12-imi leti in kasneje maturiral na gimnaziji v Kranju.
Že kmalu po tem je bilo čutiti, da bo zaplaval v politične vode, saj je kljub hrepenenju po slikarstvu za študij pragmatično izbral Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1985. Že pet let kasneje je Erjavec prevzel svoj prvi politični položaj, saj je postal član Izvršnega sveta Skupščine občine Kranj in bil imenovan za sekretarja za občo upravo in druge pravne zadeve. Kmalu po tem, ko je prvič vstopil v stranko - to so bili Slovenski krščanski demokrati - se je namestil v Uradu varuha človekovih pravic. Tam je bil vodja kabineta in direktor strokovne službe. Od leta 2001 do leta 2004 je bil državni sekretar za pravosodno upravo na Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije. Po razpadu konglomerata Slovenske ljudske stranke in Slovenskih krščanskih demokratov se je maja 2004 pridružil stranki Liberalna demokracija Slovenije.
Erjavec je precej hitro zapustil tudi to stranko in se na povabilo nekdanjega predsednika stranke Antona Rousa vključil v DeSUS. V Demokratični stranki upokojencev Slovenije je nemudoma prevzel predsedniški stolček in svoje zadnjice z njega ni umaknil vse do konca prejšnjega tedna.
Karlov nekdanji strankarski sodelavec Franc Žnidaršič opiše, kako se je Erjavec leta 2005 zavihtel na položaj predsednika političnih upokojencev.
V prvi vladi Janeza Janše je Erjavec zasedel položaj ministra za obrambo, kljub temu da v parlament ni bil izvoljen na listi svoje stranke DeSUS.
Slovenska politična zgodovina uči, da je to postal njegov zaščitni znak in njegova stalna praksa. Njegovo delovanje v Janševi vladi oriše Žnidaršič.
Erjavčevo politično udejstvovanje je presegalo klasično delitev na levico in desnico.
Tako je v vladi Boruta Pahorja leta 2008 dirigiral Ministrstvu za okolje in prostor, a le za dve leti, saj ga je nato odnesla afera Kanta. Takrat je bil namreč prisiljen v odstop, ker je njegovo ministrstvo vzpostavilo negospodarni sistem ravnanja s komunalnimi odpadki. Za sodelovanje v vladah različnih političnih orientacij je seveda potreboval podporo članov DeSUS-a, večkrat pa je tudi obšel koalicijsko pogodbo. Žnidaršič:
Žnidaršič je sicer pred izstopom iz slovenske upokojenske stranke leta 2009 še drugič in zadnjič neuspešno izzval Karla Erjavca na strankarskih predsedniških volitvah.
Pomenljiv je podatek, da DeSUS nikdar ni prevzel ministrstva za socialne zadeve, četudi je sociala v sami naravi stranke. A Žnidaršič v tem vidi premetenost nekdanjega predsednika Erjavca. Žnidaršič:
Na vrsti so naši posebni gostje. Iz daljne Belgije, nekdanje domovine Karla Erjavca, je na našo proslavo prispel pihalni ansambel Belgian Brass, kar bi po naše pomenilo “belgijska pleh banda”. Prisluhnimo milozvočnim tonom.
Sledila so nemirna leta. V kratkotrajni drugi Janševi vladi je prevzel Ministrstvo za zunanje zadeve, v Mladiki pa je ostal tudi v obdobju vlad Alenke Bratušek in Mira Cerarja. Po Cerarjevem nepričakovanem odstopu je v novi in aktualni vladi premierja Marjana Šarca ponovno prevzel svoje najljubše Ministrstvo za obrambo. Kot minister je odstopil zgolj v času Pahorjeve vlade, če ne štejemo konca prejšnjega tedna, sicer pa je preživel dve interpelaciji in z vsako uspešno ubranitvijo stolčka je “teflonski minister” na plano prišel še močnejši.
Začetek leta 2020 pa je bil za Karla črno obarvan. Na izrednem volilnem kongresu DeSUS-a je namreč nepričakovano slavila in vajeti stranke prevzela Aleksandra Pivec.
Erjavec je nemudoma priznal poraz in na hitro odstopil z mesta ministra za obrambo. Sporočil je tudi, da se umika iz javnega življenja, a da ostaja član upokojenske stranke. Dan Karlovega poraza, 19-i januar 2020, bo torej za vekomaj ostal v naših spominih kot konec Erjave ere.
Ivo Vajgl, nekdanji član DeSUS-a in evropski poslanec, izvoljen na listi upokojenske stranke, meni, da je sprememba v vrhu stranke pozitivna.
Pivec se od Erjavca ne razlikuje le po višini enotne matične številke občana in svežini v stranki, temveč tudi po novih programskih rešitvah, meni Vajgl.
Hkrati Vajgl opozarja na demografske spremembe, ki morajo biti predmet politične obravnave.
Vajgl poudari še, da je stranka DeSUS kljub vsemu pomembna za slovenski politični prostor.
Tudi Žnidaršič ima do menjave na vrhu strankine piramide pozitiven odnos.
Spoštovane dame, cenjeni gospodje, dragi upokojenci! Vsako življenjsko obdobje, ki se konča, se konča zato, da se lahko začne novo. Tako je tudi v primeru političnega delovanja Karla Erjavca. Organizatorji slavnostne akademije se mu zahvaljujemo za pečat, ki ga je pustil v političnem prostoru, hkrati pa upamo, da bo sedaj našel več časa za svoji priljubljeni prostočasni aktivnosti: igranje tenisa in sprehajanje svojega airedalskega terierja.
Erjavčevo življenje in DeSUS sta kultivirala vajenec Urh in Virant.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj