Joc Plečečnik
V slovenskih medijih je prejšnji teden zaokrožila novica, da družba GSA s predsednikom Jožetom Pečečnikom odstopa od projekta Bežigrajski športni park, torej prenove Plečnikovega stadiona za Bežigradom. Javno-zasebno partnerstvo med Mestno občino Ljubljana, Olimpijskim komitejem Slovenije in GSA je namreč sredi preteklega meseca umaknilo vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja na Agenciji Republike Slovenije za okolje, krajše ARSO. Stadion, umeščen med Koroško in Vodovodno ulico ter Samovo in Dunajsko cesto, že več kot desetletje propada in z izjemo nekaj izrednih dogodkov ni v uporabi.
Kmalu smo ugotovili, da je pri umiku vloge šlo za manever, ki ga je omogočila nova zakonodaja, ljubkovalno poimenovana prostorsko-gradbeni trojček, ki je v uporabi od prvega junija lani. Ta omogoča pridobitev dovoljenja po integralnem postopku na Ministrstvu za okolje in prostor. To pomeni, da se hkrati pripravljajo gradbena dovoljenja in presoja vpliva gradnje na okolje. Okoljevarstvenega soglasja za projekte, pri katerih je podana vloga za integralni postopek pridobitve dovoljenj, tako ne bo več podeljeval ARSO, glavni trn v peti Bežigrajskega športnega parka, temveč Ministrstvo za okolje in prostor. Spremembe v zakonih povzame Martina Lipnik iz Društva arhitektov Ljubljana.
Javno-zasebno partnerstvo je sicer s projektom pričelo že leta 2007, do maja leta 2012 pa so imeli zbrano že večino dovoljenj in soglasij pristojnih institucij za pričetek izvajanja del. Med drugim soglasje Agencije za okolje in prostor. Zapletlo se je novembra istega leta, ko je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano preklicalo okoljevarstveno soglasje, postopek na ARSO pa se je začel znova. Agencija je v naslednjih letih trikrat zavrnila vlogo Bežigrajskega športnega parka, dokler soglasja ni podala aprila leta 2017 in ga na pobudo Ministrstva za okolje in prostor spet preklicala novembra istega leta. Po spremembi zakonodaje na področju pridobivanja gradbenih dovoljenj sedaj projekt čaka na zaključek integralnega postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja. Več Joc Pečečnik.
Bežigrajski športni park se srečuje s problemi dokumentacije predvsem zaradi vztrajnega nasprotovanja okoliških stanovalcev, predvsem v tako imenovanih Fondovih blokih na severni strani objekta. Te predstavlja Civilna iniciativa za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirnem stanju. Pečečnik pojasni, kako poteka komunikacija in kaj je ponudil oporečnikom v zameno za sodelovanje.
Če ne o drugem, se civilna iniciativa po besedah koordinatorke Karmen Stariha s Pečečnikom strinja vsaj o pomanjkanju komunikacije.
Civilna iniciativa projektu očita predvsem nespoštovanje Plečnikove kulturne dediščine.
Martina Lipnik je mnenja, da je projekt v neskladju z državno direktivo o ohranitvi kulturne dediščine.
Pečečnik na te očitke odgovarja, da bo Plečnikovo arhitekturo ohranil do potankosti.
Občinski podrobni prostorski načrt za gradnjo Bežigrajskega športnega parka je Mestna občina Ljubljana sprejela leta 2010, torej leto po tem, ko je bil stadion razglašen za spomenik in ne za kulturno dediščino. Martina Lipnik.
Problem pa se z zaščite kulturne dediščine prenaša tudi na varstvo okolja. Lipnik pojasni, da je območje stadiona degradirano območje, ki ne more sprejeti še več prometa, to je onesnaževanja.
Taka območja naj bi varoval operativni program varstva pred hrupom na ravni Mestne občine Ljubljana, ki pa ga še ni.
Lipnik meni, da je pri takih projektih velikokrat težava tudi nesoglasje med interesi javnih in zasebnih partnerjev.
Pečečnika pa to ne bo zmotilo, saj je projekt Bežigrajski športni park včeraj javno podprl tudi minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek. Pečečnik opiše pričakovanja o sodelovanju z državo.
Glavni investitor odgovarja na očitke, da bo Bežigrajski športni park konkuriral stadionu v Stožicah.
Kljub vsemu so tako v Civilni iniciativi za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki kot v Društvu arhitektov Ljubljane prepričani, da projekt ne bo pridobil okoljevarstvenega soglasja. Razloži Karmen Stariha.
Za konec smo za mnenje o projektu povprašali člane zlate nogometne generacije, ki je spisala zgodovino bežigrajskega stadiona z uvrstitvama na evropsko prvenstvo leta 2000 in svetovno prvenstvo dve leti kasneje. Za slednjo je poskrbel Mladen Rudonja, ki je kot krilni napadalec dosegel zgolj en gol za reprezentanco, a ravno ta je bil odločilen za to, da je Slovenija v Bukarešti leta 2001 iztržila remi in s tem preboj na prvo svetovno prvenstvo.
Tudi za tretjega najboljšega strelca slovenske izbrane vrste Saša Udoviča, je stadion za Bežigradom nenadomestljiv.
Obalčan Anton Žlogar, ki je v Olimpiji igral tri leta, za reprezentanco pa vpisal 37 nastopov, ne vidi težav z relativno bližino stožiškega stadiona. Kot pravi, v Ljubljani nogomet trenira dosti otrok.
Nekdanji vratar Marko Simeunović je prav tako bežigrajsko zelenico izkusil v klubskem in reprezentančnem dresu. Obnovo popolnoma podpira, nenazadnje bi stadion lahko uporabljala tudi nenogometna športna društva.
In najljubši spomin na bežigrajski stadion?
Rudonja, zaradi svoje hitrosti poznan tudi kot Turbo Rudi, se najraje spominja dodatnih kvalifikacij proti Ukrajini in Romuniji.
Tega obdobja se najraje spominjata tudi Zoran Pavlović in Saša Udovič.
Edini, ki je za najljubši spomin navedel klubsko izkušnjo, je bil Tonči Žlogar, ki je izpostavil svoj gol v prvem krogu pokala UEFA proti slovitemu Liverpoolu leta 2003.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Z drogo proti športu!
se Joco kurčine! Zgradi si svoj štadijon in spizdi iz Bežigrada!
Komentiraj