Kako in zakaj "pokrajinizirati" Slovenijo?
Pred nekaj dnevi je bil na medmrežju objavljen osnutek predloga razdelitve Slovenije na pokrajine, ki ga je pripravila ožja strokovna skupina z mariborske pravne fakultete. Po predlogu, ki je nastal na pobudo predsednika državnega sveta Alojza Kovšce ob podpori Skupnosti občin Slovenije ter Združenja občin Slovenije, bi Slovenijo razdelili na 11 pokrajin, ki bi tako predstavljale vmesno stopnjo samouprave - med občinami in državo. Prav ta vmesna administrativna stopnja Sloveniji, vsaj ko jo primerjamo z nekaterimi evropskimi državami, manjka. Pri nas sicer poznamo razdelitev na statistične regije, a so te regije, kot pove ime, namenjene predvsem potrebam statistike. Pri tem je zanimivo, da slovenska ustava ustanovitve pokrajin - oziroma vmesne stopnje samoupravne skupnosti - sicer predvideva, a do njih do sedaj ni prišlo. Zadnji tak poskus se je zgodil pred dobrimi desetimi leti, ko je bil izveden tudi posvetovalni referendum. Volivci so sicer ustanovitev pokrajin podprli, a je volilna udeležba bila prenizka, le 10-odstotna.
Tudi pot do implementacije trenutnega predloga je še dolga. Osnutek tako predvideva, da bi pokrajine začele delovati z januarjem 2023. Do takrat bodo najprej septembra o predlogu potekali strokovni posveti, kasneje pa bi, v kolikor bi obstajala politična volja, o predlogu bila odprta tudi dvomesečna javna razprava.
Vodja ožje strokovne skupine, ki je pripravila osnutek, je Boštjan Brezovnik z mariborske pravne fakultete, ki pove, na kateri točki je trenutni osnutek.
V preteklosti zadostne politične in družbene volje za regionalizacijo Slovenije ni bilo. Razloge za tokratno pripravo predloga zakona o pokrajinah, ki se je rodil v državnem svetu, razloži Borut Holcman, profesor na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, ki je prav tako sodeloval v strokovni skupini.
Holcman o tem, kako se tokratni predlog razdelitve Slovenije na pokrajine razlikuje od prejšnjih, ki so bili, kot vemo, neuspešni.
Brezovnik poudarja, da je od zadnjega predloga prišlo do še večje centralizacije v državi.
Tokratni predlog pokrajin bolj kot prejšnji upošteva zgodovinske razdelitve in želje občin. Slednje je bilo najbolj izrazito v primeru Prekmurja, ki pa se je v predlogu razširilo tudi na štajerski breg Mure. Več o pobudah, vključenih v predlog zakona, Holcman.
Ob zadnjih resnejših poskusih ustanavljanja pokrajin se je njihovo predlagano število gibalo od treh pa do osemnajstih. Brezovnik opiše, kaj so bila izhodišča za predlagano razdelitev.
Predlagana razdelitev pokrajin bi se tako razlikovala od razdelitve na statistične regije, a bi bila bolj usklajena z obstojem mestnih občin. Ljubljana bi kot največje mesto ob tem dobila svojo pokrajino.
Strokovna skupina si je pri risanju mej pokrajin želela, da bi zagotovila večjo decentralizacijo in obenem enakopravnost urbanega in ruralnega predela države.
Poleg razdelitve na statistične regije, ki bistvenega političnega pomena nimajo, v Sloveniji poznamo nekoliko bolj široko razdelitev na zahodno in vzhodno kohezijsko regijo, glede na katero občine znotraj posameznih regij lahko kandidirajo za evropska sredstva. Zaradi svoje majhnosti se po mnenju predlagateljev nekatere občine ne morejo uspešno prijavljati na razpise za evropska sredstva, nova razdelitev pa bi to lahko spremenila.
Zgodovinska razdelitev slovenskega ozemlja v času habsburške vladavine na tem območju je bila ključno vodilo pri oblikovanju meja med pokrajinami. Na zahodu, torej v delu Slovenije, v katerem je ležala zgodovinska dežela Kranjska, delitev v grobem sledi zgodovinski delitvi na deželne četrti oziroma kasneje na kresije, torej na Gorenjsko, Notranjsko in Dolenjsko. Podobno velja za skrajni zahodni del Slovenije, kjer se je ob koncu Avstro-Ogrske dežela Avstrijsko primorje delila na Goriško in Istro ter Trst. Danes slovenski del tega ozemlja so pripravljalci zakona razdelili na Goriško in Koprsko pokrajino. Več o metodologiji postavljanja meja med pokrajinami Holcman.
Zakon o lokalni samoupravi, zanimivo, v Sloveniji predpisuje, da morajo novonastale občine izpolnjevati pogoj 5000 prebivalcev. V praksi se to ne dogaja, saj je občin, ki ne dosegajo minimalnega števila prebivalcev, več kot polovica. Razlog za ustanavljanje tako majhnih občin je med drugim v tem, da se nanje prenese določena avtonomija, ki je sicer zaradi vpletanja države te lokalne skupnosti ne bi imele. Pokrajine bi pri tem imele funkcijo razbremenjevanja manjših občin, obenem pa bi se nanje prenesle določene funkcije, ki jih sedaj opravlja država, kot razloži Holcman.
Holcman razloži, kakšne organe bi po predlogu osnutka imela pokrajina.
V praksi bi to na primer pomenilo, da bi sedež Pomurske pokrajine bil v Murski Soboti, sedež pokrajinskega sveta v Lendavi, sedež občin pa v Gornji Radgoni.
V prihodnje torej sledita razprava v javnosti in politična razprava. Kot pove Brezovnik, se zato lahko osnutek še bistveno spreminja, želja strokovne skupine pa je, da se število pokrajin ne bi povečalo, kvečjemu zmanjšalo.
Ker je predlog zakona trenutno še v povojih, lahko zgolj predvidevamo, kakšnim kritikam bo podvržen, ko stopi v javno in politično razpravo. Ena od skrbi pa bo gotovo prevelika birokratizacija in s tem povečani administrativni stroški. Holcman verjame, da bi povečani stroški bili zgolj začasni.
Med potencialnimi pripombami bržkone lahko pričakujemo tudi ponovitev pripomb izpred desetletja, ko je bilo vprašanje regionalizacije nazadnje aktualno, in je s strani nekaterih politikov bilo omenjeno tudi neupoštevanje zgodovinske danosti. Slovenija naj bi po tej imela samo 5 pokrajin. Omenimo, da eno izmed njih, Prekmurje, ravno danes obeležuje 100. obletnico priključitve k matični domovini. Teh zgodovinskih meja ne upošteva že zdajšnja statistična Pomurska regija, enako pa velja tudi za trenutni predlog. Pomurska pokrajina bi se po predlogu namreč razlila tudi prek meja Mure, s čimer za razliko od Pomurske statistične regije ne bi vključevala Prlekije.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj