Kljubovanje Islamske države
V zadnjih tednih se zopet zaostruje konflikt v Siriji. V glavnih vlogah se, kot je bilo to pogosto pred nekaj leti, pojavljata Islamska država oziroma ISIS in Kurdi. Na vrhuncu svoje moči je ISIS obvladoval slabo polovico Iraka in eno tretjino Sirije. Do konca leta 2017 je izgubil večino svojega ozemlja, leta 2019 pa so bila vsa območja, ki so bila nekoč pod nadzorom samooklicanega kalifata, dokončno osvobojena. A Islamska država ni popolnoma razpadla. Njeni člani so se razkropili po Iraku in Siriji. Temu pričajo tudi zadnji dogodki v Siriji. V začetku meseca so borci Islamske države napadli zapor, ki ga varujejo kurdske in ameriške sile. V zaporu se je nahajalo približno tri tisoč podpornikov, družin in borcev Islamske države. Spopad je trajal več kot en teden, na koncu pa je okoli 10 pripadnikov kurdskih pešmerg vzpostavilo nadzor nad mestom. Napad je dokazal, da Islamska država ni odšla nikamor in še vedno lahko izvaja večje vojaške operacije.
Na to, da se situacija v Siriji po koncu vojne leta 2019 ni umirila, kaže tudi atentat ameriške vojske, v katerem je ubila vodjo Islamske države, Abu Ibrahima al Hashima al Qurayshija. Atentat je dokazal, da so zahodne sile še vedno močno vpete v dogajanje v Siriji in da še vedno jemljejo ISIS kot resno grožnjo svojim interesom na Bližnjem vzhodu.
Sirija je danes v ruševinah, razdeljena in brez možnosti organiziranega centralnega upravljanja. Dogajanje od leta 2019, ko je v Sirijo s kopensko vojsko intervenirala Turčija, za svetovne medije ni več zanimivo. Svetovni mediji o dogajanju v Siriji povzemajo predvsem narativ turškega obrambnega ministrstva, ki svoje napade na območju utemeljuje kot boj proti terorizmu. Kljub temu prebivalci v osvobojenih območjih poskušajo ustvariti delujočo demokratično družbo. O turških ofenzivah se nam je iz Šengala v Iraku oglasil neodvisni novinar Oskar Frelih.*
Turška vojska na ozemlje severne Sirije pritiska že od leta 2019, kot pojasni Frelih, pa gre za spopad nizke intenzivnosti.
Na življenje v Siriji je lani močno vplivala libanonska kriza. Sirijci so večino svojega denarja zaupali libanonskim bankam, saj njihova domača država, do pred kratkim, ni dovolila poslovanja tujim bankam. Ko se je kriza začela, je to vplivalo tudi na Sirijo, saj je v bilo libanonskih bankah shranjenih okoli trideset milijard evrov sirskega denarja. Več o trenutni krizi v Siriji pove Joshua Landis, profesor za zgodovino, vero in politiko Sirije na Univerzi v Oklahomi.
Veliki problem, ki povzroča revščino in preprečuje razrešitev vsesplošne krize v Siriji, so tudi sankcije s strani Združenih držav Amerike in Evropske unije. Sankcije onemogočajo dotok tujega kapitala v državo, ki bi lahko pomagal pri obnovi Sirije, pojasni Landis.
V državo je prav tako nemogoče nakazati posameznikom tudi majhne vsote denarja. Banke so nezaupljive do vseh nakazil, ki gredo v Sirijo, saj se bojijo, da bodo osumljene, da se s tem denarjem financira ekstremistične skupine.
Interesi sosednjih držav so močno razdeljeni. Na eni strani države, kot sta Libanon in Jordanija, ki si želijo boljšega in bolj odprtega sodelovanja s Sirijo. Na drugi strani pa sosednje države, predvsem Turčija, ki želi doseči menjavo oblasti v Damasku. Tu so še Združene države Amerike, ki hočejo s hiranjem države na obroke izsiliti določene kompromise s strani predsednika Sirije Bašarja al Asada, v zameno pa nudijo umik sankcij.
Potem ko je bil teritorij pod vodstvom Islamske države osvobojen, so posamezne države in skupine prevzele nadzor nad določenimi deli Sirije. Razdeljenost države tako močno vpliva na reševanje povojne krize, saj je upravljanje države več ali manj nemogoče. To je najočitneje v provinci Idlib, pojasni Landis.
Politika Združenih držav Amerike v Siriji je, potem ko predsednik al Asad ni padel, zašla v slepo ulico. Podpora Kurdom se jim ni obrestovala. Tudi potem ko so Kurdi prevzeli oblast na severovzhodu države, ki je najrodovitnejši in z nafto najbogatejši del Sirije, vlada v Damsku ni bila pripravljena na kompromise.
ZDA v vojno v Siriji najpogosteje posegajo z letalskimi napadi, na severovzhodu države pa imajo tudi okoli tisoč vojakov. V luči odhoda iz Afganistana se iz Sirije ne želijo umakniti. Zdajšnji predsednik Joe Biden tako ne govori o umiku iz Sirije. Landis meni, da bodo umik, ki bi hudo prizadel moč Kurdov, prepustili prihodnjim administracijam.
Kurdom se tako v bodoče odpira bolj malo možnosti. Dokler jim Združene države Amerike nudijo podporo v obliki letal in orožja, lahko vzdržujejo svojo vojsko in določeno mero avtonomije. A Združene države Amerike se lahko v bližnji prihodnosti odločijo Sirijo zapustiti. Brez glavne podpore bi bili Kurdi prepuščeni samim sebi. Zaradi strahu pred izbrisom s strani Turčije ali Islamske države in ostalih ekstremističnih skupin se bodo Kurdi najverjetneje morali politično povezati z vlado v Damasku. Ta je od vseh naštetih Kurdom najmanjši sovražnik. Problem seveda nastane pri vprašanju kurdske avtonomije in lastne vojske.
Po vojaškem porazu Islamske države v Siriji leta 2019 so kurdske sile zajele veliko borcev kalifata v zaporna taborišča na severovzhodnem delu države. Zapori so pod upravo milic Sirskih demokratičnih sil. Poleg borcev pa so v zaporih priprti tudi osumljeni sodelavci gibanja, družinski člani voditeljev in veliko število otrok.
Odmevnejši napad se je zgodil 21. januarja, ko je približno 200 borcev Islamske države napadlo enega izmed taborišč v bližini mesta Al Hasakah. Sirske demokratične sile so za obrambo zapora mobilizirale okoli deset tisoč borcev. Poleg napada borcev pa se je vzporedno uprlo okoli štiri tisoč zapornikov, ki so bili tam zaprti. Spopad se je končal 30. januarja, ko so kurdske sile ob pomoči ameriških zračnih napadov ponovno zavzele zapor. Med napadom je bilo osvobojenih več tisoč zapornikov, vendar jih je bilo okoli tisoč ponovno zajetih.
Do velikih zapletov prihaja tudi pri tujih borcih Islamske države. Kurdske oblasti so borce želele deportirati nazaj v matične države, kjer bi se zoper njih lahko vodil sodni postopek, a so jih te zavrnile. Kurdi pa zoper njih postopka ne želijo sprožiti, češ da zapore pravno gledano vodi Sirija, kar pomeni, da bi morali zaporniki biti obravnavani po sirskem pravu. Islamska država je v zadnjem času začela stopnjevati napade na zapore. Ni jasno, ali je to znak krepitve gibanja.
Kljub vojaškem porazu pa to ne pomeni, da je bilo zatrto tudi gibanje samo. Kot je dejal nemški filozof Wilhelm von Humboldt: »Ideja vedno umre zadnja,« in tako velja tudi za Islamsko državo. Kot omenijo naši sogovorci, bo ISIS v Siriji še naprej uspeval zaradi teritorialne razdrobljenosti države in njenega slabega finančnega položaja.
Dokler državne institucije v Siriji ne delujejo in ne bodo mogle zagotoviti varnosti državljanom, bo to omogočalo obstoj skupin, kot je Islamska država.
Povečani napadi Islamske države pa tudi odpirajo vprašanja o zunanji podpori in finančnem stanju gibanja. Kako je možno, da gibanje, ki nima več obširnega teritorialnega obsega, lahko še vedno oborožuje in krepi svojo prisotnost. Financiranje Islamske države je komentirala Vera Mironova, raziskovalka na področju oboroženih konfliktov na Bližnjem vzhodu.
Pri spopadih Islamske države s Kurdi pa je potrebno dodati sodelovanje Turčije z islamističnimi milicami. Frelih.
Dogajanje v Siriji se je po navidezni umiritvi trenj spet razplamtelo v kaotičen spopad, ki je obubožal celotno Sirijo. Kratkoročne učinke spopada komentira Landis.
Po mnenju naših sogovornikov je sirska prihodnost na kratki rok dokaj temna. Na dolgi rok pa bo potrebno sodelovanje med arabskimi narodi, kar bo pomenilo politični kompromis z Bašarjem Al Asadom, česar pa si mnogi v širši mednarodni skupnosti ne želijo. Če bo do tega kompromisa prišlo, bo to pomenilo hud izziv za Kurde.
Vojna v Siriji je tako prerasla v etnični in razredni spopad med bogato meščansko manjšino ter revno ruralno večino. Strah meščanstva je utemeljen, saj bi s padcem vlade v Damasku padla tudi njihova hegemonija v sirski družbi, to pa bi lahko vodilo do povojnih obračunavanj med političnimi nasprotniki.
Z orient ekspresom je preko Damaska potoval Beno, sopotnik pa je bil Žan.
* Iz Iraka se nam je oglašal Matej Kavčič pod psevdonimom, ki je bil takrat uporabljen zaradi njegove varnosti.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
prispevek malo brez glave in repa, ampak noro, da ima RŠ spet dopisnika v Iraku! Biji!
Waaaa!! Super članek, super vsebina, pohvale!
Dopisnik iz zapora.
Komentiraj