Neoliberalni radž
“Le vkup, le vkup, uboga gmajna!” ali “Dilli Chalo, Dilli Chalo” - pojdimo v Delhi. Indijski kmetje protestirajo proti zakonom Modijeve vlade, za katere se bojijo, da pomenijo še dodatno poslabšanje njihove že tako slabe situacije. Kmetje so ta teden svojo stavko proti zakonom, namenjenim liberalizaciji kmetijstva, še stopnjevali in jo razširili v splošno državno stavko. Če je v torek protestiralo več 10 tisoč kmetov in uspešno blokiralo vpadnice v večja mesta, jih je včeraj že več kot 250 milijonov blokiralo cestne in železniške povezave do New Delhija. Kmetje in več kot 450 sindikatov ter kmečkih združenj zahtevajo preklic treh novih zakonov o kmetijstvu, ki zmanjšujejo regulacije kmetijskega trga, povečujejo moč korporacij, kmetje pa svarijo, da bodo zakoni negativno vplivali na že zdaj nizke odkupne cene kmetijskih izdelkov. Protesti so tako številni, da je vlada vstopila v pogajanja s sindikati ter ponudila zagotovilo o državnem varovalnem mehanizmu za minimalno možno odkupno ceno, ki jo protestniki zahtevajo. Ti so predlog zavrnili in napovedali stopnjevanje protestov, če vlada ne prekliče teh treh zakonov.
Trije vladni zakoni, ki jih je predlagala stranka BJP predsednika Narendre Modija, so bili sprva sprejeti z odloki junija 2020. Modijeva vlada je namreč izkoristila obdobje popolnega zaprtja javnega življenja, vključno z zaprtjem parlamenta, in te tri zakone brez soglasja parlamenta sprejela prek izrednih odlokov. Po izteku šestmesečne veljavnosti izrednih odlokov so bili zakoni oktobra potrjeni v spodnjem domu parlamenta, kjer ima BJP večino, ne pa tudi v zgornjem domu parlamenta, kjer je nima. Zakoni so bili vseeno sprejeti, saj je Modijeva vlada opoziciji v zgornjem domu preprečila glasovanje in zakone razglasila kot sprejete. Protesti so se nato močno razplamteli v zadnjih dveh tednih, ko je Indija sprostila nekatere epidemijske omejitve gibanja.
Navyug Gill, strokovnjak za agrarno zgodovino v Punjabu in profesor zgodovine na Univerzi v New Jerseyju, predstavi poročanja svojih prijateljev, ki so proteste spremljali na terenu.
Posebnost te zakonodaje, poleg omenjenih glasovalnih nepravilnosti, je tudi kraj sprejetja zakonov. Do oktobrskega sprejetja teh treh zakonov je kmetijska zakonodaja v skladu z ustavo vedno spadala zgolj v pristojnost zveznih držav. Od tod tudi izvira velika raznolikost nivoja reguliranosti kmetijskih trgov po državi. Centralne vlade so sicer vsake toliko pritiskale na zvezne države, naj spremenijo kmetijsko zakonodajo v smeri liberalizacije. Sedaj pa si je Modijeva centralna vlada določila, da je njena naloga direktno liberalizirati kmetijstvo in ga pripraviti do večje produktivnosti in dobičkov. Indijsko kmetijstvo namreč letno dosega “le” tri odstotke gospodarske rasti, precej manj, kakor na primer storilnostna industrija. Po drugi strani je v kmetijstvu in z njim povezanih dejavnostih zaposlenih 45 odstotkov Indijcev. Navyug Gill o tem, zakaj so bili zakoni sprejeti prav sedaj.
Prvi izmed zakonov se nanaša na sprostitev regulacij kmetijskih trgov. Ta regulativna pravila so od 30. let prejšnjega stoletja uravnavala pravila o določitvi cene, to, kdo je zadolžen za pogajanje o ceni, pravila o pakiranju kmetijskih izdelkov in podobno. Veljala so na določenih območjih, ki so jih določile zvezne države. Zvezni državi Punjab in Harjana imata močno regulirana območja prodaje kmetijskih izdelkov in posledično kmetje teh zveznih držav množično stavkajo proti zmanjšanju teh regulacij. Vikas Raval, agrikulturni ekonomist, predstavi novi zakon, ki zmanjšuje moč teh reguliranih območij.
Drugi sprejeti zakon se nanaša na kopičenje nujnih produktov, med katere je v preteklosti spadala hrana. Sedaj preklicana zakonodaja je tako uravnavala količino hrane, ki jo podjetja lahko zadržujejo v skladiščih in s tem umetno napihujejo ceno izdelkov. Bhabani Nayak z oddelka za poslovno upravljanje Univerze v Londonu Farnhamu poudarja, da je prostotržna reforma kmetijstva ključen element političnega programa Narendre Modija. Ključna za to agendo je ukinitev zakonodaje, ki je prepovedovala kopičenje nujnih produktov, da bi preprečila ustvarjanje umetnega pomanjkanja.
Tretji novi zakon pa se nanaša na področje sodstva. Novi zakon kmetom zmanjšuje dostopnost pravne poti, če je odkupovalec kmetovih izdelkov prekršil njuno sklenjeno pogodbo. Po novem zakonu lahko kmet išče pravico zgolj na enem samem sodišču v prestolnici svoje zvezne države.
Zakonodajo podpira vlada, njena predlagateljica, in korporacije. Med drugim sta svojo podporo izrazili družinski indijski korporaciji Ambani Group in Adani, za kateri se tudi špekulira, da sta lobirali za to zakonodajo in jo tudi napisali. Gill predstavi ti dve korporaciji, ki imata med drugim v lasti tudi številne živilske trgovine, in njuno povezavo z Modijem.
Vlada zakon promovira kot nujno potrebno modernizacijo rigidnega sistema stalne državne intervencije v trg kmetijskih produktov, ki bo eventualno sprostila agrarne potenciale te ogromne države. Razloži Nissim Mannathukkaren, profesor za mednarodni razvoj Univerze Dalhousie.
Raval predstavi pogajalsko moč kmetov, ki imajo čas in strateško blokado cest na svoji strani.
Pomemben del te pogajalske moči so tudi sindikati. V protestih po celotni Indiji je vključenih preko 450 sindikatov in kmečkih združenj. Raval izpostavi, da so sindikati v Indiji precej fragmentirani, vendar tokrat združeni v enotnem zavračanju vladnih pogajalskih kompromisnih predlogov.
Protesti, tudi takšni, katerih obseg je v katerikoli drugi državi praktično nezamisljiv, v Indiji niso nič neobičajnega. A vlada Narendre Modija se do sedaj na njih ni ozirala. Tokrat se zdi, da je situacija drugačna, saj vlada očitno čuti močan političen pritisk ulice. Kmetje so namreč preveč pomemben volilni blok, da se Modi ali njegova stranka BJP zanj ne bi zmenila. A moč kmetov, kot pravi Nissim Mannathukkaren, šibi njihova razdrobljenost.
Protesti pa so bili uspešni ne zgolj v mobilizaciji revnega kmečkega prebivalstva, ampak so na stran kmetov pridobili tudi nekatere druge družbene skupine in hkrati ohranili zavezništvo med samim podeželskim prebivalstvom. Mannathukkaren.
Skoraj polovica prebivalcev Indije je še vedno v večji ali manjši meri odvisna od kmetijstva. Velika selitev s podeželja v mesta, ki se je v Evropi zaključila kmalu po drugi svetovni vojni, na Kitajskem pa v zadnjih desetletjih, se v Indiji, kljub poskusom intenzivne industrializacije, ki jo je začel že oče nacije Džavaharlal Nehru, še ni zgodila. Interesi revnih kmetov in agrarnih delavcev so tako kljub njihovi številčnosti v Indiji konsistentno zapostavljeni. K temu doprinese še dejstvo, da je kmetijstvo z ekonomskega stališča vse manj pomembno. O stiski indijskega kmetstva priča tudi dobro dokumentiran pojav visoke samomorilnosti, predvsem med agrarnimi delavci brez zemlje. Več o položaju kmetov v Indiji Mannathukkaren.
Do trenutnih protestov je tako prišlo zaradi večdesetletnega ignoriranja težke situacije kmetov, ki bi jo novi zakoni še poslabšali. Med drugim ima 68 odstotkov indijskih kmetov izredno majhne posesti, ki komajda zadoščajo za preživetje. Sedaj preklicani zakon o prepovedi skladiščenja kmetijskih izdelkov bo še dodatno znižal dobiček kmetov. Že sedaj je kmet sto gramov koruze prodal za 8 rupij, ta pa je nato v trgovini stala 180 rupij.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj