Predsednik, to sem jaz
V sredo se je v sklopu protivladnih protestov v Venezueli Juan Guaido, član opozicijske stranke Volja ljudstva, razglasil za predsednika države. Le dva tedna pred tem je Nicolas Maduro prisegel kot predsednik Bolivarske republike Venezuele in tako začel svoj drugi mandat na tej funkciji. Guaido je sicer predsednik narodne skupščine Venezuele, ki deluje vzporedno z leta 2017 ustanovljeno Konstitutivno narodno skupščino Venezuele. Slednjo je predsednik Maduro deklarativno vzpostavil z namenom priprave nove ustave zaradi ponavljajočih se ekonomskih in političnih kriz v državi. Bolj verjetno pa je šlo za odgovor na rezultat volitev v narodno skupščino leta 2015, ko je opozicija pod imenom Demokratično združenje prejela 109 od 164 poslanskih sedežev. Guaido je bil do nedavnega v venezuelski politiki neznanka, njegovo politično preteklost opiše Paul Dobson, novinar pri spletnem časopisu Venezuelanalysis.
Politični prevrati so stalnica v venezuelski zgodovini že vsaj od osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je cena nafte po celem svetu upadla glede na predhodnji naftni bum v sedemdesetih letih. Konec osemdesetih, ob začetku varčevalnih in privatizirajočih ukrepov vlade Carlosa Andresa Pereza so državni udar poskušali organizirati nekateri progresivnejši generali venezuelske vojske, s katerimi je sodeloval tudi podpolkovnik Hugo Chavez. Venezuelske oblasti so takrat z vojaškim posredovanjem in več kot 200 smrtnimi žrtvami poskus zatrle. Dva neuspešna udara sta sledila leta 1992, pri tem pa je pomembno, da so se v protestu prvič povezali pripadniki civilne družbe in vojske.
Po smrti predsednika Pereza leta 1994 je oblast prevzel Rafael Caldera, ki je opravljal funkcijo Venezuele že med letoma 1969 in 1974. Obdobje njegovega predsednikovanja je zaznamovala predvsem oprostitev zapornikov iz državnega udara leta 1992. Večina oproščenih zapornikov je kasneje ustanovila Gibanje za peto republiko. Gre za gibanje, v okviru katerega je bil Hugo Chavez na volitvah leta 1998 izvoljen za novega predsednika Venezuele. Sledila je priprava nove ustave, ki še vedno temelji na tržnem gospodarstvu, a zavrača neoliberalne težnje v smislu privatizacije javnih podjetij. Ustava, ki je državo preimenovala v Bolivarsko republiko Venezuelo, je bila sprejeta na referendumu 1999 in je pripravila prostor za nadaljnje reforme. Med reformami so potekle tudi nacionalizacija naftnega podjetja PDVSA in omejitve moči veleposestnikov.
Naslednjič so predsednika poskusili odstaviti leta 2002 z masovnimi demonstracijami, ki so bile izredno podprte s strani zahodnih medijev. Sledila je trimesečna stavka privatnega sektorja in uslužbencev PDVSA decembra istega leta. Jorge Martin iz spletnega časopisa In defence of Marxism primerja državni udar leta 2002 z aktualnim dogajanjem.
Opozicija je podporo predsedniku Chavezu naslednjič postavila na tehtnico na referendumu o odstavitvi predsednika leta 2004. Odstavitvi je nasprotovalo 58 odstotkov volilcev. Chavez je bil leta 2012 izvoljen za svoj tretji predsedniški mandat, kar mu je omogočil referendum iz leta 2009. Na njem so volilci potrdili umaknitev omejitve števila mandatov za eno osebo. Leta 2013 je Hugo Chavez umrl, nasledil pa ga je Nicolas Maduro, ki je bil decembra lani že drugič izvoljen na položaj predsednika Venezuele.
Razburkano politično stanje v Venezueli pa že vsaj šest let spremljajo demonstracije. Paul Dobson razjasni vsebino protestov, ki so se v zadnjem letu dni okrepili.
Zelo pogoste demonstracije so odgovor na recesijo, ki v Venezueli traja od konca leta 2014. Jorge Martin enega izmed razlogov zanjo vidi v Madurovem poskusu regulacije tržnega gospodarstva.
Olje na ogenj recesije pa zadnji dve leti prilivajo Združene države Amerike s finančnimi sankcijami.
Protestov, ki vlado Nicolasa Madure le opozarjajo na napake, pa ne smemo zamenjati z demonstracijami ta teden, s katerimi zahtevajo odstop trenutnega predsednika.
Dobson predstavi, kako pristransko medijsko poročanje o demonstracijah ne prikazuje pravega stanja na venezuelskih ulicah.
Samooklicanje Juana Guaida za novega predsednika države krši ustavo Bolivarske republike Venezuele. Za kaznovanje takšnih dejanj seveda obstajajo državni vzvodi, vendar, kot poudarja Dobson, bi prehitro ukrepanje lahko povzročilo še večje napetosti.
Ko se nekdo sam okliče za predsednika, pa to seveda ne pomeni realnih sprememb političnih struktur in institucij. Dobson pojasni, kako je stanje v Venezueli ostalo nespremenjeno.
Vprašljiva pa je tudi podpora opoziciji. Kljub temu da se več sto tisoč protestnikov razglaša za podpornike opozicije, se to ni pokazalo na predsedniških volitvah maja lani. Nicolasa Madura je za predsednika države izbralo 68 odstotkov volilcev.
Na dogajanje v Venezueli so se po pričakovanjih odzvali tudi voditelji svetovnih velesil. Prvi med njimi je bil predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump. Samooklicanega predsednika Guaida je podprl in zagotovil, da bo še naprej uporabljal ekonomsko in politično moč za vzpostavitev demokracije v Venezueli. Podpori so se pridružili še Kanada, države članice skupine Lima Group in svet Evropske unije. Podporo predsedniku Maduri pa so izrazili voditelji Rusije, Turčije, Bolivije in Kube, medtem ko Kitajska, Urugvaj in Mehika ne sprejemajo Guaida za novega predsednika kljub nasprotovanju nekaterim političnim potezam trenutnega predsednika. Dobson.
Jorge Martin razloži, da podpora velesil samooklicanemu Guaidu ni nepričakovana. Celotno dejanje neustavne predsedniške prisege naj bi Združene države Amerike načrtovale z desnimi vladami Latinske Amerike.
Dobson v prihodnosti pričakuje, da bodo situacijo v Venezueli reševale predvsem Rusija in mednarodne institucije, ki se bodo zoperstavile ameriškemu imperializmu.
Martin pa ni tako optimističen, pričakuje predvsem borbo imperialističnih interesov ZDA s trenutno vlado Venezuele. Če bo politične volje dovolj, lahko pride tudi do oboroženih spopadov.
Za demokracijo, z državnim udarom, naprej!
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Nič o zatrtju demokracije, nič o zatrtju opozicije, nič o zatrtju medijev. Nič o gospodarskem kolapsu, nič o lakoti ljudi. Nič, zanič.
https://radioprvi.rtvslo.si/2019/01/studio-ob-sedemnajstih-vmes-porocila...
tuki so meli boljše sogovorce, bolj stvarne
"Nič o zatrtju demokracije, nič o zatrtju opozicije, nič o zatrtju medijev. Nič o gospodarskem kolapsu, nič o lakoti ljudi. Nič, zanič."
seveda ne; radio študent je že dolgo utrdba ljubiteljev levega totalitarizma (ironija, ko človek pomisli, da so bili največji kritiki bivsega sistema). problemi, ki jih omenjaš so zgolj "fejk njus", saj v socializmu teh problemov ni možno imeti oz. če takšni problemi obstajajo so tam zgolj in edino zaradi vmešavanja ZDA.
demokracija pa je po mnenju levakov itak precenjena; potreben je orenk vladar, ki bo poosebljal voljo ljudstva do konca njegovega življenja. (vsaka podobnost z desnimi totalitarci tudi pod razno ni naključna)
ne gre podcenjevat učinkovitosti napotkov iz go-to priročnika za spremembo režimov. proženje avtoritarnih refleksov, ki so seveda že tam, preden se kdo odlloči kak puč naredit, je pač en del, precej nujen za manufakturiranje konsenza. nic novega ali hudo presenetljivega. pa zato nic manj zalostno
vprašanje je, koliko so bile majske volitve legitimne in če je national assembly res brez vsakršne legitimnosti; 68% je kar nekam (pre)visok rezultat za demokratično izvoljenega predsednika...
🐸🦔🐌🐼🐭🦎
Komentiraj