Vizjakova jajca
Minister za okolje Andrej Vizjak je postal središče tako imenovane afere Glupi davki, po novem znane tudi kot afera Strta jajca. Sledeč vsebini ministrovega pogovora s tajkunom Bojanom Petanom in vsem intrigam, ki jih pogovor razkriva slovenski javnosti, medijsko poročanje ob tej aferi zadeva predvsem posamezne izjave ministra in njegovo morebitno koruptivnost. Minister pa se vseskozi brani z argumentom, da za objavo posnetkov stoji smetarska mafija.
Zato se mediji ukvarjajo tudi s tem, kdo je posnetke spravil v javnost in kaj je bil njegov motiv. Tudi zato vsebina predloga novega Zakona o varstvu okolja, ki ga je sprejela vlada, in njegova obravnava v državnem zboru ostajata onkraj medijskega obzorja. Predlog novega zakona je bil v javni obravnavi že od konca prejšnjega leta do februarja letos, nato pa se je vlada o zakonu večkrat pogajala z deležniki, denimo nevladnimi organizacijami, ki jih je želela po prvotnem predlogu zakona odstraniti iz postopkov presoje vpliva na okolje.
Vizjakov argument, da za gonjo proti njemu stoji tako imenovana smetarska mafija, lahko presojamo tudi glede na posledice, ki bi jih imel zakon za prevzemnike odpadkov. In res zakon uvaja izvajanje koncepta proizvajalčeve razširjene odgovornosti, ki bi lahko nekoliko uredil kaos pri ravnanju z odpadki ter tako pristrigel peruti največjim podjetjem, ki se pri nas ukvarjajo s to dejavnostjo. Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva pri Gospodarski zbornici Slovenije, pojasni, kako bi novi koncept vplival na ravnanje z odpadki.
Minister je za smetarsko mafijo označil šest podjetij, ki so v Sloveniji registrirana z prevzem odpadkov iz deponiji. Med njimi je DINOS, ki danes industriji vrača njene surovine v lasti kitajske družbe Chiho-Tiande – ta je namreč pred petimi leti prevzela Dinosovega nemškega lastnika. Na prvem mestu mu konkurira podjetje Recikel v lasti družbe Lepenka iz Tržiča, ki je v več kot 96-odstotni lasti družbe Salomon. Tu sta največja lastnika slaba banka, ki je precej pasiven delničar, in krog okoli ustanovitelja Salomona, Martina Odlazka. Minister sumi, da bi lahko bil prav Odlazek capo di banda smetarske mafije. Tretje veliko podjetje v šesterici je Surovina, ki jo je pred dvema letoma od Gorenja kupil bananski kralj in graditelj celovških stolpičev Izet Rastoder. Sledi Slopak, ki je v lasti trgovskih, pijačarskih in živilskopredelovalnih podjetij, med njimi Pivovarne Laško Union, Radenske, Fructala in Mercatorja. Embakom je v lasti družine Komac in ljubljanskega občinskega podjetja VOKA – Snaga, Interseroh pa je v lasti nemške skupine Alaba, ki je eno največjih reciklažnih podjetij v Evropi.
Zbornica komunalnega gospodarstva, ki združuje občinska komunalna podjetja, je predlagani ureditvi naklonjena. Po trditvah zbornice sta namreč v prvih devetih mesecih tega leta le dve družbi izpolnili svoje obveznosti o količinah prevzete mešane komunalne odpadne embalaže od komunalnih podjetij, medtem ko štiri družbe kljub zakonskim določilom svojih obveznosti ne izpolnjujejo. Po podatkih zbornice je tako v tem času pri komunalnih podjetjih ostalo več kot 8700 ton komunalne odpadne embalaže, ki so jo komunalna podjetja prevzela od gospodinjstev, a je družbe za ravnanje z odpadki niso prevzele.
Izjava
Po novem zakonu bi morali torej proizvajalci za vsako področje odpadkov – denimo za les, gume in plastiko – ustanoviti skupno organizacijo, ki pa bi za prevzem, odvoz in predelavo ali reciklažo odpadkov skrbela na neprofiten način.
Take organizacije bi bile po zakonu ob predelavi odpadkov zavezane k spoštovanju hierarhije ravnanja z odpadki in ne bi smele po profitni logiki stremeti le k najcenejšim rešitvam.
Toda uvajanje koncepta proizvajalčeve razširjene odgovornosti v Zakon o varstvu okolja samo po sebi še ne pomeni, da bo novi sistem v relevantnem obsegu tudi zares zaživel. Ministrstvo je namreč določitev tega, za katere vrste proizvodov in za katere proizvajalce bo veljal sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti, v 34. členu novega zakona prepustilo podrobnejši opredelitvi v podzakonskem aktu. Novi zakon tako za obstoječa podjetja neposredno pravzaprav ne pomeni nobene grožnje na področju prevzema odpadkov, ampak zgolj podlago za novi sistem, v katerega bi se lahko ta podjetja potencialno vključila. Drži pa, da bi morala podjetja, ki bi ravnala z odpadki, delovati neprofitno.
Novi Zakon o varstvu okolja ne obravnava zgolj problema odpadkov, ampak je rezultat širših interesov ministrstva in pogajanj z deležniki. Ministrstvo je tako po porazu na referendumu o Zakonu o vodah odstopilo od namere, da bi nevladne organizacije izločilo iz postopka presoje vpliva na okolje. Več Aljoša Petek iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij.
Na postopkovni ravni presoje vpliva projektov na okolje novi zakon po drugi strani predvideva tako imenovano pohitritev postopkov, za katero se že ves svoj mandat glasno zavzema Vizjak. Tako novi zakon nevladnim organizacijam odvzema eno od možnosti vsebinske pritožbe na odločitev organa v postopku presoje vpliva na okolje, kar bo bolj obremenilo upravna sodišča kot pritožbene organe.
Okoljevarstveniki svarijo tudi pred novimi določbami zakona, ki po njihovem mnenju odstopajo od cilja doseganja ogljične nevtralnosti. Že veljavni Zakon o varstvu okolja namreč omogoča financiranje posrednih stroškov proizvajalcev energije, ki nastanejo zaradi stroškov emisij toplogrednih plinov. Iz podnebnega sklada, v katerega denar priteka s prodajo emisijskih bonov in ki naj bi bil namenjen financiranju razogljičenja ter drugih ukrepov za blaženje podnebnih sprememb, lahko tako država pravzaprav subvencionira največje proizvajalce emisij v Sloveniji. Po novem zakonu je količina teh sredstev iz podnebnega sklada sicer omejena na največ 25 odstotkov prihodkov sklada od prodaje emisijskih kuponov. Zakaj je ukrep, ki se do zdaj ni izvajal, a ga ministrstvo namerava zagnati v naslednjem letu, problematičen, pojasni Barbara Kvac iz društva Focus.
Za kritje tako imenovanih posrednih stroškov namerava po programu porabe sredstev Sklada za podnebne spremembe ministrstvo naslednje leto nameniti skoraj šest milijonov, v letu 2023 pa že 23 milijonov evrov. S tem bi ministrstvo pravzaprav krilo stroške, ki se višajo zaradi draženja emisijskih kuponov, s tem pa odstopalo od zaveze o spodbujanju zapiranja termoelektrarn.
Kot opozarja Kvac, subvencije še ne pomenijo nujno, da proizvajalci energije povečanih stroškov ne bodo prenašali na porabnike, kakor se dogaja sedaj.
Poleg tega bi po novem Zakonu o varstvu okolja emisijski kuponi, namenjeni proizvodnemu obratu, ki bi se zaprl, obstali na trgu, trdijo okoljevarstveniki.
Novi Zakon o varstvu okolja torej uvaja možnost za spremembe na področju ravnanja z odpadki, vendar so te spremembe v njem zelo ohlapno določene, kar pomeni, da bodo lahko pritiski na snovalce podzakonskih aktov uspešnejši. Po drugi strani zakon na področju globalnega segrevanja pravzaprav pomeni korak nazaj, in ne naprej, kakor bi velevali evropski dogovori in direktive.
Na ministrstvu za okolje do zaključka redakcije niso uspeli odgovoriti na naša vprašanja o Zakonu o varstvu okolja.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj