Vračanje nezakonitih vračanj
Prejšnji petek je varuhinja za človekove pravice v odhodu na tiskovni konferenci predstavila izsledke nenapovedanih obiskov policijskih postaj na južni meji. Nenapovedane obiske je urad varuhinje opravil zaradi številnih poročanj o tem, da obmejna policija nezakonito vrača migrante, oziroma da izvaja tako imenovane pushbacke, in s tem krši pravico do mednarodne zaščite. Končni sklepi varuhinje sicer zatrjujejo, da je postopek obmejne policije dvomljiv, saj obstajajo indici o ignoriranju prošenj za azil, a teh varuhinja prav tako ni potrdila.
Spomnimo, da je varuhinja obmejne policijske postaje obiskala junija, potem ko so mediji in nevladne organizacije poročale o primerih pushbackov. 25. maja je bila vsem policijskim postajam izdana tudi depeša z navodilom nekdanjega generalnega direktorja Simona Velićkega, naj postopek obravnave osebe, ki je nezakonito prečkala mejo, vodi hrvaška policija, ko to osebo prime mešana slovensko-hrvaška patrulja. Prav tako je tovrstna praksa v nasprotju z mednarodno zakonodajo, saj policija ni pristojna za presojanje legitimnosti obravnave prošnje za mednarodno zaščito. Policija prijete migrante sicer vrača na Hrvaško na podlagi meddržavnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško iz leta 2006. A kot izpostavlja varuhinja, tega ne izvaja brez dvomljivih postopkov, ki morebiti kršijo mednarodne konvencije o zagotavljanju azilnega postopka, če je izražena prošnja za mednarodno zaščito. Ministrstvo za notranje zadeve in policija te očitke zavračata, češ da do nezakonitih vračanj ne prhaja in da se spoštuje pravica do mednarodne zaščite.
O Izvajanju nezakonitega vračanja so poročali mediji, še posebej v dnevnem časopisu Dnevnik in na oddaji Globus, potrdili pa sta ga tudi nevladni organizaciji Amnesty International Slovenija in Pravno-informacijski center v intervjujih z migranti, ki so jih objavili v poročilih. Zato je varuhinja v začetku junija nenapovedano obiskala tri obmejne policijske postaje: policijsko postajo v Črnomlju, Metliki in Ilirski Bistrici. S teh obiskov sta izšli dve med seboj vsebinsko povezani poročili - eno, ki je ugotavljalo nezakonita vračanja na policijskih postajah Črnomelj in Metlika, ter drugo, ki je delo policije v postopanju z migranti spremljalo na vseh omenjenih postajah.
Obtožbam o nezakonitih vračanjih jasno pritrjuje statistika, ki jo vodi prav policija. V letu 2018 je bilo na vseh policijskih postajah zaradi ilegalnega prehoda meje obravnavanih 9149 oseb, od teh jih je bilo po mednarodnem sporazumu o vračanju iz leta 2006 na Hrvaško vrnjenih več kot pol, torej 4653 oseb. Omenimo tudi, da iz statističnih podatkov ni razvidno, koliko nezakonitih prehodov meje se nanaša na prečkanje slovensko-hrvaške meje, a lahko že iz statistike vračanja sklepamo, da se večina nanaša na južno mejo. Za azil je v istem letu po podatkih Ministrstva za notranje zadeve zaprosilo le 2875 oseb. Teh je bilo v letu 2017 sicer manj, saj je za azil zaprosilo 1476 oseb, a je bil prav tako navkljub manjšemu številu nezakonitega prečkanja manjši tudi sorazmerni delež oseb, vrnjenih na Hrvaško. Medtem ko je bilo na policijskih postajah obravnavanih 1934 oseb, je bila na Hrvaško vrnjena nekaj več kot tretjina, se pravi 767 oseb. Podatki seveda kažejo le vrnitve, zabeležene po utečenih postopkih, ena oseba je bila prav tako lahko vrnjena večkrat.
Poleg uradno zabeležene statistike, ki priča o zvišanju števila vračanj na Hrvaško, je konkretno na policijski postaji Črnomelj močan upad števila prošenj za mednarodno zaščito zabeležila tudi varuhinja. Na policijski postaji Črnomelj je po informacijah, ki jih je urad varuha pridobil od Ministrstva za notranje zadeve, od januarja leta 2018 do vključno maja bilo obravnavanih 629 prehodov meje, od katerih je 624 oseb podalo prošnjo za mednarodno zaščito. Več kot 99 odstotkov vseh oseb, ki so prečkale, je prvih pet mesecev lanskega leta zaprosilo za azil. Ta delež je bil še prisoten v maju, ko je 98 odstotkov oseb zaprosilo za azil, junija pa je ta delež padel na tri odstotke. Od 412 oseb, ki so prečkale mejo in ki jih je obravnavala policija, jih je namreč le 13 registriranih, da so podali prošnjo za mednarodno zaščito.
V naslednjih mesecih se je omenjeni trend na policijski postaji Črnomelj nadaljeval. Najnižji odstotek je bil junija, medtem ko so se ostali meseci gibali okoli desetih odstotkov, le decembra pa je delež poskočil na 36 odstotkov, kar zaradi zmanjšanja števila prečkanj pomeni, da je, sodeč po policiji, 11 oseb izrazilo namero zaprositi za azil. Navkljub tem podatkom vodstvo policije iste statistike ne vidi kot drastičen upad števila prošenj po mesecu juniju, češ da kljub vsemu sprejemajo prošnje za mednarodno zaščito. Tako je v odzivu na poročilo varuhinje pojasnil Janez Ogulin, direktor Policijske uprave Novo mesto.
Medtem ko je policijska postaja Črnomelj sprejela okoli 300 prošenj oziroma natančneje 286 prošenj za mednarodno zaščito od junija do konca leta, je v tem času 2007 oseb prečkalo mejo in bilo registriranih na policiji. Od 99-odstotnega deleža v prvih petih mesecih je število sprejetih prošenj za azil sorazmerno s številom prečkanj tako padlo na štirinajst odstotkov v preostalih sedmih mesecih lanskega leta.
Podoben trend je opaziti tudi na policijski postaji Metlika, čeprav se je ta začel mesec kasneje kot v Črnomlju. Junija je policijska postaja registrirala še 92 odstotkov prošenj za mednarodno zaščito, od julija do konca leta pa je ta padel na 32 odstotkov. Spomnimo, da na sistematično kršenje pravice do azilnega postopka kaže tudi depeša z dne 25. maja, pod katero je podpisan nekdanji direktor policije Simon Velički, sedanja generalna direktorica Tatjana Bobnar pa je bila tedaj že deveto leto namestnica generalnega direktorja. Kot smo že omenili, depeša zaradi domnevnih zlorab azilnega postopka slovenskim policistom narekuje, naj osebo, ki ilegalno prečka mejo, dajo v obravnavo hrvaški policiji. Navodilo je tako v nasprotju z mednarodno zakonodajo, ki veleva, da mora migranta obravnavati prva država, v katero je ta vstopil.
Depeša je le del navodil, podanih policistom, ki so pricurljala v javnost. Policija zaradi domnevno občutljivih podatkov namreč ni hotela razkriti vse dokumentacije, ki bi lahko potrdile ali ovrgle sum o etničnem profiliranju. Možnost prakse sistematičnega zavračanja prošnje za mednarodno zaščito le osebam določene narodnosti omenja tudi varuhinja v svojem poročilu, čeprav ga omenja kot morebitno naključje. Na policijski postaji Črnomelj je namreč iz policijske statistike razvidno, da je bilo od začetka januarja do konca septembra največ oseb, ki so ilegalno prečkale mejo, iz Pakistana, Alžirije in Afganistana. Po juniju policija ni zabeležila nobene namere zaprositi za mednarodno zaščito osebe iz katerekoli od teh držav. Direktor policijske uprave Janez Ogulin je obstoj kakršnihkoli navodil, ki bi vodile k razlikovanju postopkov glede na posameznikovo nacionalnost, zavrnil.
Policijska uprava je v odzivu na poročilo varuhinje prav tako izpostavila, da zakonitost in skladnost postopkov zagotavljanja človekovih pravic potrjuje tudi obisk Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce za srednjo Evropo oziroma krajše UNHCR. Delegacija UNCHR je iz pisarne v Budimpešti 26. in 27. septembra lani obiskala policijske postaje Ilirska Bistrica, Črnomelj in Metlika. Kot v odzivu navaja tudi vodstvo policije, delegacija ni ugotovila nobenih kršitev, a pri tem izjava policije ne omenja, da je bil, za razliko od nenapovedanega obiska varuhinje, obisk UNHCR vnaprej napovedan.
Prav tako statistika iste organizacije priča o ravni nevarnosti za migrante, ki se jih izroči hrvaški policiji, in o vprašljivem statusu Hrvaške kot varne države za dotičen del populacije. V poročilu, objavljenem septembra, je UNHCR namreč ugotavljal, da je bila od 2500 intervjujanih oseb, ki so bile vrnjene iz Hrvaške v Bosno in Hercegovino, 1500 osebam zavrnjena pravica do azila, 700 oseb pa je pričalo o fizičnem nasilju in kraji s strani hrvaške policije. Kakšen odgovor je dobila varuhinja na povpraševanje o dotičnih široko dokumentiranih praksah hrvaške policije s strani MNZja, in o tem, da je tudi varuhinja zabeležila izjave o tovrstnem postopanju, Ivan Šelih, namestnik varuhinje:
Varuhinja je zabeležila agresivno vedenje tudi s strani slovenske policije. Poleg verbalne agresije so policisti z brcami tudi fizično obračunavali z obravnavanimi osebami, ko ena oseba ni razumela navodila, pa so jo oplazili z električno palico. Nato jih je policija odpeljala v kontejner, hkrati pa so morali podpisati dokument, za katerega jim je bilo rečeno, da je dokument za azil, a so bili naslednji dan odpeljani na postajo hrvaške obmejne policije.
V odzivu na poročilo je Melita Močnik, vodja Sektorja mejne policije na Generalni policijski upravi, prav tako izrazila presenečenje, da individualne izjave prevladajo nad dokumentiranimi postopki.
Poročilo varuhinje omenja indice o sistematičnem zavračanju ne le na podlagi individualnih izjav, ki so jih pridobili mediji in nevladne organizacije, temveč tudi na podlagi pridobljene dokumentacije. Poleg zgolj policijskega povzetka izjav obravnavanih oseb je varuhinja v vpogled prejela tudi zapisnik o izročitvi in sprejemu oseb po skrajšanem postopku, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito. Ta je pisan z namenom izvedbe prej omenjenega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško iz leta 2006. V tem zapisniku je v enem primeru kot razlog za zapustitev države navedeno “ekonomski migrant”, medtem ko je v uradnem policijskem zaznamku zabeleženo, da sta dva tujca kot razlog zapustitve matične države navedla grožnje.
V drugem primeru so kot razlog zapustitve matične države vseh skupaj obravnavanih oseb, navedene vojne razmere ali versko preganjanje. Prav tako je v slednjem primeru kot ciljna država navedena Slovenija oziroma Nemčija. Dokumentacija torej kaže, da je policija bodisi v povzetku policista bodisi v zapisniku zaznala pomembnejše elemente za namero izražanja prošnje za azil, a je te osebe kljub temu vrnila na Hrvaško. Na povpraševanje varuhinje o slednjem primeru je Ministrstvo za notranje zadeve odgovorilo, da se dokumentacija nanaša na meddržavni sporazum, ne pa na postopek po Zakonu o mednarodni zaščiti, in da zato ni razvidno, če je bila pred tem zapisnikom prošnja tudi podana. MNZ se je ob tem prav tako sklicevalo na dokumentacijo konkretnega primera, pri čemer ni jasno, katera naj bi bila. Citiramo iz poročila varuhinje:
“Ko smo MNZ na to opozorili, smo prejeli odgovor, da iz vse razpoložljive dokumentacije, ki je bila preverjena v konkretnem primeru (katera je to bila, ministrstvo ni navedlo, kljub našemu dodatnemu vprašanju [to v oklepaju preberi bolj poudarjeno]), ni razvidno, da bi tujci podali namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito ter da navedba razloga zapustitve matične države v zapisniku o izročitvi in sprejemu oseb, ne pomeni, da je tujec namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito predhodno tudi dejansko podal, ker je zapisnik dokument, ki je izrecno namenjen samo izvedbi vračanja na podlagi sporazuma in ni povezan s predhodnim postopkom po Zakonu o mednarodni zaščiti”
Navkljub številnim indicem in zgovorni statistiki o nepravilnosti urad varuhinje ni našel konkretnih dokazov, s katerimi bi potrdil sistematično odrekanje pravice do azila in nezakonito vračanje. Kot smo že omenili, so v javnost pricurljani dokumenti delno cenzurirani. Razkritje dokumentov, na podlagi katerih policija vodi obmejne postopke obravnavanja migrantov in prosilcev za azil, zahteva informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, da bi se tako lahko ugotovilo zakonitost teh postopkov. Vodstvo policije pa ne le, da ne razkriva podatkov, temveč je na upravno sodišče zoper informacijsko pooblaščenko vložilo tožbo, saj naj bi razkritje podatkov škodovalo varnosti Slovenije, Schengenskega območja in Evropske unije. V tožbi policija sicer priznava, da so obmejne policijske postaje dobile naročilo, kako ravnati za, citiramo, “odpravljanje ranljivosti slovenske oziroma EU zakonodaje in prakse na področju mednarodne zaščite,” konec citata. Poleg domnevno ranljive zakonodaje se policija v tožbi sklicuje tudi na to, da mora hrvaška policija najprej pristati na razkritje teh dokumentov, a je Hrvaška na vprašanja postopkovnega manevra mešanih patrulj odgovorila, da tega manevra sploh ne pozna.
Navkljub zavzemanju vmesnega položaja niti ovržbe niti potrditve obstoja sistematičnega prisilnega izgona ima varuhinja pristojnost, da bi pridobila omenjene dokumente, a te možnosti ni uporabila. Dokumenti, ki bi po mnenju informacijske pooblaščenke lahko potrdila ali ovrgla sum nezakonitega ravnanja in ki jih policija noče razkriti, po mnenju namestnika varuhinje Ivana Šeliha namreč ne bi mogli v celoti pojasniti statistično zabeležen padec prošenj za mednarodno zaščito. A vendarle bi uporaba teh dokumentov v najslabšem primeru lahko služila kot dodaten indic k očitno sporni praksi policije.
Prav tako pa bi lahko pokazala novo luč na tožbo policije zoper informacijsko pooblaščenko, za katero se zdi, da je bila vložena zaradi diskreditacije pridobljenih informacij - spomnimo namreč, da policija omenja tudi nevarnost razkritja aplikacije, ki jo uporablja za obravnavo migrantov, a je bilo delovanje te aplikacije podrobno razkrito že leta 2017 v reviji Varnost, ki jo objavlja Ministrstvo za notranje zadeve. Zato informacijska pooblaščenka tudi ni zahtevala razkritja te aplikacije. Da bi te dokumente lahko pridobili, pa jih niso, in da naj ti neznani dokumenti ne bi mogli pojasniti sicer jasno spremenjene statistike, današnji odprti termin zaključuje Šelih.
K potlačenim nezakonitim vračanjem se je vrnil Tit,
tehniciral je Linč,
brala sta Patrik in Biga.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj