En cilj, dva mandata

Popoplavna obnova Slovenije je osrednji politični dogodek oziroma proces, ki bo definiral prihodnost in usodo vlade Roberta Goloba ter njegovega Gibanja Svoboda. Zdi se neizpodbitno, da bo avgustovska ujma vplivala na politična razmerja, tudi ko bo skozi, upajmo, takrat že očiščene struge, preteklo še precej vode. Golob ima, ne da bi se tega nadejal, namreč pred seboj možnost, da izpolni svojo visokoletečo napoved o dveh mandatih.

“V resnici smo si zastavili za cilj dva mandata. Že danes. Zato ker če želimo resno naslovit razvojne izzive države, moramo gledati dlje, kot je en mandat. To je prva in ključna sprememba, ki jo uvajamo.”

Tako je Golob govoril lanskega maja, takrat še kot najverjetnejši novi mandatar, ko je izpeljal prvi krog uradnih koalicijskih pogajanj. Ambiciozno, sploh glede na to, da je v zgodovini slovenskih vlad – teh je bilo petnajst – le Janez Drnovšek uspel kot premier voditi vlado več kot dva zaporedna mandata.

Če je logiki, da kontinuirano vodenje države – v idealnem svetu – ustvarja politično okolje, ki omogoča izvedbo sistemskega reformiranja, težko oporekati, je – kakopak – to lažje reči kot storiti. Kljub temu, da je Golob na volitvah dobil široko podporo in je njegova stranka osvojila največ poslanskih mandatov v zgodovini ter lahko vlada praktično sama, brez koalicijskih partneric. A namesto napovedanih reform je vlada, sicer po letu in pol od svojega nastopa in slabem letu, ko je po referendumski uveljavitvi zakona o vladi ta dobila možnost, da dejansko postane operativna, uspela pokazati le časovnice.

Vlada in njeni ministri se namesto s ključnimi reformami – zdravstveno, pokojninsko, tisto plačnega sistema – ukvarjajo sami s seboj. Kljub drugačnim zagotovilom ime zdravstvene ministrice do pred dvema urama še ni bilo znano, po odstopu Danijela Bešiča Loredana pa funkcijo zdravstvenega ministra opravlja kar sam predsednik vlade. Minister za delo Luka Mesec je namesto predložitve odgovorov o podaljševanju delovne dobe in upokojitvene starosti, ki so ju v začetku leta omenjali na njegovem resorju, doživel neuspešni puč v stranki. Ministrici za javno upravo Sanji Ajanović Hovnik pa sindikati žugajo s stavko in očitajo, da dela na neodpravi plačnih nesorazmerij, medtem ko se nanjo lepijo afere. »Pokrivati« jo mora sam Golob in krog samopašnosti je sklenjen.

A izpeljava strukturnih reform je tek na dolge proge, ki se, sploh v obdobju manj stabilnih vlad – takim smo priča od leta 2008 – raztegne čez več različnih vladnih garnitur. Odgovornost je posledično razpršena, vsakokratna oblast novih in ne tako novih obrazov pa se lahko izgovarja, da je neko področje »zanemarjeno že več kot 30 let«. Pa tudi: rezultati sprejetja reformne zakonodaje niso vidni čez noč. Za primer vzemimo zakon o dolgotrajni oskrbi: Državni zbor ga je potrdil julija, in čeprav je že v veljavi, se bo začel uporabljati z novim letom. In še to s postopnim uvajanjem sprememb, ki v večini datirajo v leto 2025. Zato je težje oceniti dejansko operativnost vlade.

S popoplavno obnovo je drugače. Njeni rezultati niso odvisni od abstraktne črke na papirju, ampak od konkretnih rešitev na terenu. Nekdo, ki mu je povodenj odnesla vse premoženje in je ostal brez prebivališča, bo ravnanje oblasti ocenjeval mnogo bolj pozorno in kritično. Davčna reforma? Že prav, pripeljite težko mehanizacijo.

Vladni odziv na najhujšo naravno nesrečo v zgodovini Slovenije je bil hiter. Premier je predčasno prekinil svoj dopust, se vrnil v domovino in z ministrsko ekipo odšel na prizadeta območja. Obisk predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen in komisarja za krizno upravljanje Janeza Lenarčiča je vsaj navzven dal vtis, da se je država aktivirala tudi na mednarodnem področju. Tako dan solidarnosti kot prvi v sklopu regijskih obiskov vlade – prejšnji teden na Koroškem – in napoved tehničnih pisarn kažeta na zavedanje, da se obnove ne more voditi le iz ljubljanskih kancelarij. Državni zbor je sprejel vladni interventni zakon po poplavah, v pripravi je še zakon o obnovi. A pred vrati je jesensko deževje, približuje se zima. Nekateri pa še vedno ne vedo, ali se bodo lahko vrnili v svoje domove – krajani Strug zato terjajo odgovore in v nasprotnem primeru ne izključujejo državljanske nepokorščine.

Četudi je še nekaj nejasnosti v vladni komunikaciji, ali bo odločitev o preselitvi prebivalcev z ogroženih območij strokovna ali politična – pristojni minister Uroš Brežan pravi, da bo politična, premier Golob, da strokovna – to pravzaprav ni tako pomembno. V končni fazi bo vedno percipirana kot politična, saj bo odločitev sprejela politika. Če je ne bo s figo v žepu, potem bo takšna, pri kakršni vztraja vodja sveta za obnovo, inženir Marjan Pipenbaher: politična, ki mora slediti stroki.

A jasno je, da bodo rezultati teh odločitev vidni čez čas. Premier Golob je govoril o načrtu, ki bo trajal pet do deset let, da se obnova izpelje na ustrezen način. Če se bo Golobova vlada obdržala do konca svojega rednega mandata, ki se izteče spomladi 2026, bo takrat že moč presoditi, ali gre tako imenovani nacionalni projekt obnove v pravo smer ali ne.

Vladna pozicija, ki ima v Državnem zboru udobno večino, soočena pa je z za zdaj relativno pasivno opozicijo, je pred velikim izzivom – izpeljati pionirsko obnovo države. Prizori poplavljene Slovenije so pretresljivi in tragični ter so se vtisnili v kolektivno zavest. Vendar kljub pretresljivosti in tragiki Golobovi vladi ponujajo priložnost, da »kapitalizira« naravno nesrečo in izpolni napoved dveh mandatov. Ta cilj bi bil sicer – če bi vladno delo in tudi prihodnost političnega projekta Gibanja Svoboda presojali po dosedanjem delu - težko dosegljiv. Reforme se lahko valjajo po predalih ministrstev, ukrepi za ljudi, ki so izgubili vse, pač ne.

Vir naslovne fotografije: vlada RS.