Gospa liberalka

»Čas je za žensko, prepričan sem, da bo Nataša dobra predsednica. Razume funkcijo predsednika države. Zaveda se pomembnosti javne besede predsednika in odgovornosti zanjo.« S temi besedami je prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan pred prvim krogom predsedniških volitev prislonil svoj piskrček k podpori predsedniške kandidatke Nataše Pirc Musar. Če lahko posledice Kučanove podpore najverjetnejši zmagovalki nedeljskega drugega kroga bitke za predsedniško palačo z izjemo vpliva na maloštevilčne nostalgike murgelske sive eminence morda zanemarimo, pa lahko v Kučanovem izrazoslovju podpore zaznamo nezanemarljiv narativ. Dejstvo, da se politični veljaki in mediji ob poročanju ali obravnavi Nataše Pirc Musar osredotočajo na prvovrstnost njenega spola v predsedniški tekmi, je predvidljivo. Podobno kot je predvidljivo to, da pozitivni prednostni izpostavitvi osebne okoliščine – ženskega spola – sledi tudi njena negacija. To nazorno pove ravno Kučanova formulacija, ki implicitno pravi: čas je za žensko predsednico, ki razume funkcijo predsednika.

S pomočjo Kučanovega besednjaka in medijskih naslovov, ki kljub aktivni vključenosti žensk v volilno tekmo predsedniško funkcijo razumejo moškosrediščno, je povsem jasno, da ustroj slovenskega političnega prostora ostaja vidno zaznamovan s patriarhalnimi vzorci. Ta moškosrediščni značaj političnega prostora – še zdaleč ne samo slovenskega – je polena pod noge nastavil marsikateri političarki, še preden se je sploh trdno postavila na okončine. Spomnimo se le na seksizem, uperjen proti najvidnejšim slovenskim političarkam: prvi predsednici vlade Alenki Bratušek, zunanji ministrici Tanji Fajon ali predsednici državnega zbora Urški Klakočar Zupančič. Vse so bile tarča kretenskih seksističnih komentarjev na račun njihove garderobe ali prezence, pripisovali pa so jim tudi povzpetniško odvisnost od političnih botrov – Zorana Jankovića, Boruta Pahorja in Roberta Goloba.

Iz izkušenj seksizma, ki jim je sledilo plehko performativno uporništvo – rdeče petke Urške Klakočar Zupančič, biografija Alenke Bratušek izpod peresa Tadeja Goloba z leopardjimi petkami na naslovnici in trend objave nog na družbenih omrežjih v primeru Tanje Fajon – bi pričakovali, da bo podobnega diskriminatornega tretmaja deležna tudi bodoča predsednica republike Nataša Pirc Musar. Ampak ga v tovrstni brutalni obliki ni. Povprečna meščanska volivka bi odsotnost seksističnega kretenizma pri obravnavi Pirc Musar utemeljila z njeno neodvisnostjo ali izgledom, ki je denimo bližje železnemu in konservativnemu videzu Angele Merkel kot ostalim sodobnim slovenskim političarkam. Naivni priročnosti sorodnih argumentov navkljub pa ti le delno pojasnijo, zakaj je Pirc Musar bistveno manj dojemljiva za diskriminacijo na podlagi njene osebne okoliščine – spola, zaradi česar lahko tudi vzdržuje videz preudarne drže in prodorne retorike, ki je ostale slovenske političarke ne premorejo.

Vir njene moči za izogibanje seksizmu in spretno krmarjenje po vodah slovenske politike, ki je brez dvoma patriarhalna, leži v srži njene politične identitete. Nemalokrat je namreč ponosno izpostavila, da je liberalka – da se za zavzema za temeljne prvine liberalizma: vladavino prava in človekove pravice. Liberalizem Nataše Pirc Musar je v omejenem imaginariju slovenskega volilnega telesa prepogosto razumljen kot samonikel – brez ustrezne zgodovinske utemeljitve. Pozablja pa se, da je liberalizem kot politična in gospodarska sila vzniknil z meščansko francosko revolucijo in da temelji zlasti na poveličevanju lastnine in smotrnega ter gospodarnega razpolaganja z njo. Vključenost posameznice v družbo in pridobitev pravic pa sta posledično pogojeni ravno z zmožnostjo lastninjenja. In če smo se o Nataši Pirc Musar po neštetih predvolilnih soočenjih sploh kaj naučili, je to, da nima političnega nahrbtnika, da ni odvisna od tranzicijske levice in da si je svoje bogastvo, s katerim razpolaga, prislužila sama.

V medijih največkrat izpostavljena kot uspešna odvetnica pooseblja modernistični ideal razsvetljenega meščanskega človeka, katerega življenje je osredinjeno okoli gospodarne skrbi za lastnino. Je eksemplarična prerokinja izvornega liberalizma, ki s podjetnim racionalnim umom in lastnino učinkovito krmari v tradicionalni moški politični in gospodarski sferi – s tem je tudi prepoznana kot njena legitimna članica. Podrejenost svojega biološkega spola je morala na poti do liberalne izpopolnitve prezreti in posvojiti moški operacijski modus.

To je nenazadnje v intervjuju za Radio Študent posredno priznala tudi sama, ko je dejala, da se ženske premalo izpostavljajo in da so za lasten primanjkljaj izpostavljenosti krive same. Po vprašanju novinarskega kolega, ali ta primanjkljaj ni rezultat patriarhalne podrejenosti, je svoje stališče znova argumentirala z žensko krivdo – saj so vendar matere krive zato, da so slabo vzgojile mizogine sinove, ki ženske pošiljajo v kuhinjo. V istem intervjuju je v duelu med Margaret Thatcher in Jeremyjem Corbynom izbrala železno lady. Svojo izbiro je utemeljila z ženskim spolom. Kot Margaret Thatcher je Nataša Pirc Musar v politiko vstopila brez privilegija Prvega spola in se s svojo strategijo trdoživega prilagajanja moškemu mehanizmu profesionalizma uspela dokazati za gospodarno.

Tudi Thatcher je v svoji politični karieri krivdo za podrejenost Drugega spola večkrat prevalila na ženske in obenem poudarila svojo zaslužnost za preboj v patriarhalno javno sfero. Poveličevala je meritokracijo – vladavino zaslužnosti, kar z izpostavljanjem svoje self-made podjetniške identitete odkrito počne tudi Nataša Pirc Musar. Bodoča soseda Cankarjevega doma na ta način ne le utemeljuje svojih lastninskih privilegijev in bogastva, ampak z lastno identiteto igra na strune meščanskega razreda. Kljub temu da ima z javno izpostavljenostjo možnost, da kritično preizpraša vse razsežnosti patriarhata v politiki, raje reproducira zlovešči, a samoumevni narativ o ženski krivdi in se prilagaja moškosrediščnim pravilom profesije.

V besednjaku Milana Kučana bo Nataša Pirc Musar predsednica v funkciji in čevljih predsednika. Ta Kučanov predsednik v moški slovnični obliki ni metafora za nujnost moškega na položaju, temveč očiten izraz patriarhalnega družbenega reda, ki ga reproducirajo tudi ženske. To protislovje med dejansko predsednico, a funkcionalnim predsednikom, lahko dopolni komentar sociologa Gorazda Kovačiča, ki je po prvem krogu volitev za MMC dejal, da je Nataša Pirc Musar v predvolilni tekmi odigrala »mater in očeta naroda«. Mater kot kulturno reprezentacijo domovine v primežu očetovske funkcije predsednika. Pozitivna medijska izpostava osebne okoliščine njenega spola oziroma materinskosti v maniri poveličevanja prelomnega momenta prve ženske predsednice je le marketinški simptom liberalizma in meritokracije. Nataša Pirc Musar si po tej sintezi zasluži biti predsednica izključno zato, ker se je v želji po gospodarnosti in razpolaganju z lastnino podredila obstoječim medspolnim razmerjem in tako postala privilegiran del te neenake, a enakopravne dinamike med spoli. Bodoča rezidentka predsedniške palače je matriarhalna politična figura v senci patriarhalne nujnosti lastne liberalne drže.

 

Naslovna fotografija: delo avtorja