Seksizem na zrnu graha
Predvolilna kampanja, ki se je začela pred slabima dvema tednoma, za zdaj še ni postregla s kakšnim pretiranim ekscesom ali presenetljivim pripetljajem med tekmicami in tekmeci za oblast. V prvih soočenjih parlamentarnih strank na nacionalni in komercialnih televizijah je beseda tekla pretežno o vojni v Ukrajini in posledičnih problemih z energetsko ali prehrambno oskrbo. Vsebinska enoličnost in dolgčas prvih soočenj sta botrovala temu, da zaslug za kontroverznost ni požela etablirana politika, temveč je val bolj ali manj odkritega seksizma sprožil izgoreli kreativni guru Aljoša Bagola, ki je v razpravi z Urošem Slakom po prvem soočenju na POP TV izrekel naslednje: »Sam sem trznil, ko je gospa Fajon izpostavila nogo, močna ženstvena poteza ...« Kmalu so – po pričakovanjih – trznili tudi uporabniki socialnih omrežij, le da so televizijsko držo predsednice Socialnih demokratov Tanje Fajon pospremili še z odkrito mizoginimi opazkami.
Morebitno nominacijo za bodečo nežo si je nedvomno prislužil nekdanji poslanec Slovenske demokratske stranke Pavel Rupar, ki je držo Tanje Fajon – tej je bilo po dolgem dnevu v čevljih z visoko peto očitno le neudobno – pospremil s komentarjem, da morda le čaka na pregled mednožja. Tovrstno izražanje mizoginije in šovinizma v slovenskem političnem prostoru nikakor ni novost, v prvi vrsti gre zgolj za ilustracijo ustaljenih razmerij med spoli v javni, tradicionalno moški sferi. Izjav Ruparja in Bagole glede vulgarnosti nikakor ne moremo enačiti, imata pa obe učinek reprodukcije vzgibov patriarhalne družbe. Če je Rupar seksizem v svojem zapisu izlil z nedopustno mero obscenosti, je Bagola to storil na bolj prikrit način, ki ga javnost še zdaleč ni obsodila v tolikšni meri.Za začetek je problematična že Bagolova raba pojma ženstvenosti. Konstrukta moškosti in ženstvenosti sta bila namreč v opoziciji oblikovana v toku zgodovine, ki so ga pretežno zaznamovali moški, uporaba enega ali drugega konstrukta na javnem področju, kot je politika, pa botruje ravno poglabljanju tega razlikovanja med moškostjo in ženstvenostjo. Moškost je v tem kontekstu dojeta predvsem kot instrumentalna vrlina, ženstvenost pa kot tisto, kar bo ženske vedno oddaljevalo od enakopravnega položaja na vseh poljih človeškega udejstvovanja. V odnosu moških do žensk pa je ta konstrukt vedno igral glavno vlogo pri argumentaciji podrejenosti Drugega spola. Ženstvenost je bila torej zasnovana kot protipol dominantni moškosti.
Toda zakaj je Aljoša Bagola najbolj trznil ravno ob trenutku, ko je Tanja Fajon izpostavila nogo? Pri iskanju odgovora nam lahko pomaga francoski sociolog Pierre Bourdieu, ki je v svoji razpravi z naslovom Moška dominacija zapisal, citiramo: »Poveličevanje moških vrednot ima svojo temno stran v strahovih in tesnobah, ki jih zbuja ženstvenost.« Strah vzbujajoče ženstvenosti ne smemo razumeti v ozko vizualnem ali fizičnem smislu, ki je sicer prav tako rezultat moške zgodovine.
Izpostavljena noga, oziroma v besednjaku Aljoše Bagola – močna ženstvena poteza, ga je nemara vzburila zgolj zaradi tega, ker se tega od političarke ne pričakuje. Razmerje moči v slovenski politiki je še vedno pretežno prepredeno s politiki. To še zdaleč ne pomeni, da bi katera političarka svoje poslanstvo opravljala bolje kot njen moški kolega, ampak da so dejanja političark v prvi vrsti obravnavana z vidika najbolj stereotipih predpostavk. Te pa so že izhodiščno zasnovali moški. Sklicevanje na ženstvenost najbolje ilustrira razumevanje slovenskega političnega prostora, kar lahko ponazorimo kar z izjavo Aljoše Bagola, ki je soočenje opisal kot terapijo disfunkcionalne družine z odsotnim očetom.
Poklicna polja, med katerimi politika še zdaleč ni izjema, resnično še vedno delujejo po principu izoliranih kvazidružin z jasno razdeljenimi spolnimi vlogami. Že z industrializacijo je meščanska družina postala osnovna produkcijska celica z razlikovanjem med žensko ponižnostjo in moško instrumentalno imenitnostjo. Prav to uveljavljeno razlikovanje pa Drugemu spolu onemogoča, da bi ženska stališča dobila veljavo, ne da bi moški poudarili njihovo ženstvenost, ki pa ji morajo ženske seveda ostati zveste. Prekršitev načela ponižnosti je lahko razumljena le kot grožnja tej kvazidružini ali poklicnemu političnemu polju, ki ga obvladujejo moški in mora biti zato vzdrževano v skladu z obstoječimi razmerji. Ženstvenost je v najbolj grobem smislu le pripisan status Drugosti, na katerega se moški opirajo in ga vestno uporabljajo, da se lahko posledice te Drugosti utelesijo v neenakostih med spoli.
Na prvi pogled se zdi, da pripisana ženstvenost na samo politično delovanje političarke nima vpliva, a poklicna moškost je bila zmeraj pojmovana kot imenitnost. Ne glede na to, kaj ženske počnejo, so potemtakem obsojene na to, da iz dneva v dan dokazujejo svojo Drugost v moški realnosti, iz katere se morajo hkrati izviti, da bi lahko uresničile svoje aspiracije. Že dejstvo, da je Tanja Fajon prva predsednica ene od tradicionalno najbolj uveljavljenih strank v slovenskem političnem prostoru in da je bila po enem od prvih soočenj omenjena njena ženstvenost, je dovolj nazoren dokaz ujetosti poklica političarke v domnevno imenitnost moških. Družba, zlasti poklicna, deluje kot trg simbolnih dobrin pod dominacijo moškega videnja, s katerim so ženske dojete kot blago, opredeljeno predvsem z vizualno podobo.
Seksizem in mizoginija v javni sferi še zdaleč nista občasno ponavljajoči se problematiki, ampak sta trajno in stalno prisotni. Prav tako ju ne reproducirajo samo moški, ravno nasprotno – prikriti seksizem v najbolj škodljivem obsegu reproducirajo prav ženske, ki svoj pripisani status ekspresivne ženstvenosti ali Drugosti tiho sprejemajo. Izpostavljanje te ženstvenosti na enem od najbolj moškosrediščnih poklicnih področij pa torej ni nič drugega kot preusmerjanje pozornosti od politične vsebine k zapovedanim vzorcem obnašanja z navidez nedolžnim seksizmom.
Posledično se razprava Uroša Slaka in Aljoše Bagola površinsko ne zdi škodljiva ali presenetljiva, morda je Tanji Fajon zaradi tega, ker sta izpostavila njeno ženstvenost, priskrbela še kakšen glas na prihajajočih parlamentarnih volitvah. Nič kaj presenetljiv pa ni bil niti odziv njenih strankarskih kolegic in kolegov na prikrit seksizem. Vidne članice Socialnih demokratov so namreč v znak solidarnosti na Twitterju objavile slike v čevljih z visoko peto, vidni člani – kot sta poslanec Matjaž Nemec in nekdanji državni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Jernej Štromajer – pa so delili slike v robatih usnjenih salonarjih s pripisom #NEseksizmu.
Ne ni dovolj. Tudi oblačilna kultura se je vedno razvijala v opoziciji med konstruktoma moškosti in ženstvenosti, zato je tovrstno izkazovanje simbolnega in jalovega upora seksizmu samo pretenciozen pljunek v lužo. Čevlji z visoko peto, zaradi neudobja katerih je Tanja Fajon verjetno izpostavila nogo, so v stereotipnem imaginariju političnega dress-coda namreč to, kar lahko smatramo za neposredno reprodukcijo razlikovanja med imenitno moškostjo in Drugo ženstvenostjo. Drugače povedano, med možatim in robatim izgledom »moških« salonarjev in krhko ter neudobno podobo »ženstvenih« čevljev z visoko peto. Če so val seksizma in mizoginije sprožili neudobni čevlji z visoko peto, bi bilo bistveno bolj učinkovito, če bi se v njih slikala tudi Nemec in Štromajer, ob tem pa uporabila #unicimopatriarhat.Vse, ki vam je v vaših čevljih z visoko peto neudobno, pa pozivamo, da raje obujete nekaj drugega.
Prikaži Komentarje
Komentarji
Ti salonarji se lahko zdijo robati samo mestni pički.
ne me sezuvat
Komentiraj