Javno zdravstvo med pandemijo in po njej

Teden dni je minil, odkar je “vrag vzel šalo” in je državljanom razpredelnico ukrepov, ki nas čakajo, moral predstaviti kar sam predsednik vlade. Stanje ni spodbudno, iz dneva v dan lahko spremljamo naraščanje števila okužb in hospitaliziranih, zaradi katerih padamo iz rumene v oranžno, nato temnejšo oranžno in kmalu verjetno še v tri odtenke rdeče faze, ko bo vrag vzel tudi verske obrede in poroke, ponovno pa bo razglašena tudi epidemija.

Še prej nas, sodeč po razpredelnici, čaka ponovno zaprtje nenujne zdravstvene in zobozdravstvene dejavnosti. Takšni ukrepi, ki vplivajo na vse ravni zdravstvene oskrbe, ob preusmeritvah kadra na vstopne točke, verjetno pa tudi odsotnosti zaradi okužb s koronavirusom, vplivajo na dejstvo, da se stare težave slovenskega javnega zdravstva, predvsem kadrovska podhranjenost in nedopustno dolge čakalne dobe, v pandemiji kažeta v še precej bolj okrepljeni obliki.

Težav tudi v predkoronskih časih nobena vlada ni reševala sistemsko - tipičen primer je neuspela ukinitev dopolnilnega zavarovanja, za kar naj bi že vsaj 15 let obstajala politična volja, pa do tega ni prišlo. Pandemija bi ob tem lahko pomenila sprožilec, ki bi vzpostavil strategijo na nekaterih ključnih področjih delovanja javnega zdravstva – ne samo za čas pandemije, pač pa tudi dolgoročno. Optimizma glede na videno do sedaj ne moremo čutiti.

Prvi primer tega je, kako se je vlada lotila vprašanja naraščajočih čakalnih vrst. V sklopu petega protikoronskega paketa je razburjenje povzročil predlagani nacionalni razpis, ki bo 42 milijonov evrov, pridobljenih iz proračuna ter vplačil v dopolnilno zavarovanje, namenil izvajalcem zdravstvenih storitev - ne glede na to, ali gre za zasebne izvajalce ali javne zavode. Argument ministrstva je, da se bo z ukrepom v središče postavilo pacienta, ki mu je vseeno, ali ga obravnava zasebnik ali javno zdravstvo, samo da pride na vrsto. Kritikov zakona, na čelu z Zvezo svobodnih sindikatov in stranko Levica, to ni prepričalo, vladi pa očitajo poskus vzpostavitve vzporednega sistema, v katerem bo zasebni sektor profitiral na račun javnih sredstev.

Kot poudarjajo nekateri strokovnjaki, čakalne vrste v javnem sektorju namreč niso zgolj posledica pomanjkanja kadra, pač pa tudi pomanjkanja sredstev v zdravstveni blagajni. Kljub temu, da bi se na posameznih področjih v zdravstvu čakalne dobe dalo skrajšati z že obstoječim kadrom, teh storitev ZZZS ne krije. Namesto tega nekateri zdravstveni delavci delujejo tudi kot pogodbeni delavci v zasebnem sektorju. Sodeč po razpisu, bi ti delavci torej “reševanje čakalnih vrst” lahko izvajali v zasebnem sektorju.

V časih negotovosti in frustracij zaradi pandemije iz z njo povezanimi ukrepi marsikdo išče zgled v drugih državah, ki se s situacijo spopadajo boljše ali vsaj drugače. Ne samo teoretiki zarote in zanikovalci virusa, tudi bolj “zmerni” nasprotniki vladnih ukrepov za zgled pogosto postavljajo švedski pristop. Če pustimo ob strani dejstvo, da se je o švedskem pristopu ustvarilo veliko mitov in da Švedska - kot je bilo razloženo tudi v Znanstvenem komentarju na frekvencah Radia Študent - ni nobena oaza normalnega življenja, pa zato drži, da se švedski zdravstveni sistem ob prvem valu okužb ni sesul. Kljub visokem številu hospitaliziranih in umrlih in ob navijanju nekaterih slovenskih desnosučnih medijev. A to ne gre toliko na račun sprejetih ukrepov, kot gre na račun dobrega sistema javnega zdravstva, v katerega Švedi vplačujejo višji odstotek BDP-ja kot mi.

Če je utopično pričakovati, da bi pri nas lahko zdravstvo po “nordijsko” reorganizirali, bi morda severnjake lahko vzeli za zgled vsaj pri postavljanju strategije na tistih področjih zdravstva, kjer je to lažje izvedljivo. Skandinavske države in bližnja Estonija so denimo med vodilnimi v vključevanju digitalnih rešitev. Sem spadajo med drugim infrastrukturne rešitve, digitalizacija določenih storitev - npr. izdajanje receptov ali napotnic, pa tako imenovana telemedicina, oziroma oblike obravnav pacientov na daljavo.

Slovenija je določene rešitve v preteklih letih že izvedla - recepti in napotnice se izdajajo digitalno, med drugim se je vzpostavila mreža Telekap, ki v primerih možganske kapi preko videoprenosa omogoča obravnave pacientov v bolnišnicah, ki sicer nevrološke službe nimajo na razpolago. Te rešitve so bile vzpostavljene v sklopu projekta “e-zdravje”, ki je deloval pod ministrstvom za zdravje in je bil financiran iz Evropskega socialnega sklada in državnega proračuna. Projekt se je leta 2015 iztekel, njegovega nadaljevanja pa ni na vidiku. Rešitve iz projekta so po tem letu prešle pod upravljanje NIJZ.

Kljub pomanjkanju krovnega načrta se posamezni projekti izvajajo. V Splošni bolnišnici Slovenj Gradec so na primer že pred leti v sklopu evropskega projekta United4Health s pomočjo telemedicine na daljavo spremljali kronične bolnike s srčnim popuščanjem in diabetesom. Rezultati so bili vzpodbudni, hospitalizacij in zapletov je bilo manj, s spremljanjem bolnikov na daljavo so zato vztrajali tudi po koncu projekta - kljub temu, da so stroške zanje morali plačevati sami. Temu so sledili podobni projekti v drugih javnih zavodih, strategija za vpeljavo na nacionalni nivo je bila vložena na Ministrstvo za zdravje, a do odločitev očitno ni prišlo. Tudi ZZZS ima vključitev telemedicine v košarico storitev zapisano v svoj strateški program, a do napredka še ni prišlo. Svoje mnenje naj bi namreč pred tem moral podati še zdravstveni svet, ki pa se v času pandemije tako ali tako ne sestaja.

V sklopu e-zdravja je bil izveden tudi projekt “e-posvet”, ki bi omogočal posvetovanje zdravstvenih delavcev na daljavo, a se do danes kljub razpoložljivosti v zdravstvenem sistemu še ni uveljavil in se praktično ne uporablja.

Na kratko: učinkovite rešitve digitalnega zdravja bi v času pandemije, ko se prelagajo operacije in ko kronični bolniki ostajajo brez rednih pregledov, lahko predstavljale vsaj delno razbremenitev javnega zdravstva. Za to nam manjka krovna strategija, ki je nimamo od leta 2015 dalje, pri nekaterih rešitvah, ki so dajale pozitivne rezultate, pa se zatika pri financiranju, kljub temu da bi teoretično ti pristopi na dolgi rok lahko prihranili denar. Spet pri drugih rešitvah, ki so vključene v zdravstveni sistem, pa bodisi zaradi kompleksnosti bodisi zaradi zastarele infrastrukture ne prihaja do množične uporabe.

Vladajoča politika sicer nedvomno ni proti digitalnim rešitvam, kar nenazadnje dokazuje poskus uvedbe mobilne aplikacije za sledenje rizičnim stikom. Takšna aplikacija je epidemiološko smiselna, v Sloveniji pa smo zgolj prevedli nemško različico, ki pa si jo je vseeno naložilo manj kot 10 odstotkov ljudi. Največja težava je v tem, da je uporaba tovrstnih aplikacij vezana na zaupanje, ki ga imajo uporabniki do delovanja aplikacije in do oblasti, ki jo promovira. To zaupanje so z nejasnimi informacijami o delovanju aplikacije zrušili kar predstavniki vlade sami – nekaj časa se je govorilo o nadzoru ljudi v karanteni, kar ni smisel aplikacije, drugič so sledile floskule, da bi z aplikacijo preprečili naslednji lockdown. S takšnimi izjavami se daje vtis, da gre pri vsem skupaj za politične in ne strokovne rešitve. Tak vtis dajejo vsi do sedaj predlagani ukrepi za "reševanje" zdravstva, medtem ko se obravnava dolgoročnih strategij očitno izgubi ob vsaki menjavi vlade.