Križi in težave demokratične diplomacije

Mineva poldrugi mesec vojne v Ukrajini in ni ji videti konca. Čeprav obstoj Ukrajine za zdaj ni več neposredno ogrožen, se bôji, ki spominjajo na tiste izpred osemdesetih let, na vzhodu in jugu Ukrajine šele zares začenjajo. Iz Ukrajine je v Evropsko unijo pribežalo že več kot štiri milijone beguncev, kar je največji evropski demografski premik po drugi svetovni vojni. Kot posamezniki lahko beguncem pomagamo z nastanitvijo in prostovoljnimi humanitarnimi akcijami ali protestiramo in objavljamo protivojne prispevke na socialnih omrežjih. To so seveda hvalevredna dejanja, vendar je njihov učinek na celotno dogajanje v Ukrajini skorajda neznaten. Ta vojna se bo, tako kot vsaka druga, končala le na meddržavni ravni.

Vprašanje je, kako bodo Ukrajina in zahodne zaveznice dosegle dokončno prekinitev ognja. Ena od strategij je že v polnem teku. To so sankcije. Vendar ne ustaljene sankcije, ki smo jih vajeni vsakih nekaj let proti starim in dobro znanim sovražnikom Zahoda, na primer povečanje carin ali zamrznitev premoženja bogatejših posameznikov. Tokrat bo govora o ukrepih, ki se jih mednarodne skupnosti poslužujejo le vsakih nekaj desetletij. Natančneje, beseda bo tekla o izključitvi Rusije iz Sveta Evrope in Sveta Združenih narodov za človekove pravice.

Najprej so Rusijo izključili iz Sveta Evrope. Pravzaprav je šlo za sočasni izstop in izključitev, saj je svet evropskih ministrov naznanil prenehanje ruskega članstva v organizaciji istega dne, ko je Rusija napovedala odpoved priznavanja Evropske konvencije o človekovih pravicah. To za Rusijo pomeni, da država in njeni državljani kot posamezniki ne bodo več subjekti pravic in obveznosti, ki jih določa Konvencija. Tako ruski državljani na Evropskem sodišču za človekove pravice ne bodo več mogli poiskati pravne varnosti in pot uzakonitvi smrtne kazni v Rusiji bo znova odprta. Njeno ponovno uvedbo je po izključitvi iz Sveta Evrope že napovedal nekdanji ruski predsednik in premier ter predsednik Putinove stranke Združena Rusija Dimitrij Medvedjev. To je bil tudi eden glavnih razlogov, zakaj Rusije iz Sveta Evrope niso izključili leta 2014, ko so ji ob priključitvi Krima začasno odvzeli volilno pravico. Iz Sveta Evrope je bila pred Rusijo izključena le Grčija, in sicer leta 1967 za obdobje sedmih let zaradi vojaškega udara in posledične diktature tako imenovanega režima polkovnikov.

Prejšnji teden je Rusijo izključil tudi Svet OZN-a za človekove pravice z utemeljitvijo, da država, ki sistematično in odprto krši človekove pravice, ne more biti njegov del. Pred tem je Svet leta 2011 ob zatonu režima Moamerja Gadafija izključil Libijo, leta 2018 pa so pod vodstvom predsednika Donalda Trumpa protestno izstopile ZDA. V Svetu sedijo predstavniki 47-ih držav s triletnim mandatom. Svet za človekove pravice razpravlja, opozarja, ocenjuje in pripravlja končna poročila o statusu varovanja človekovih pravic v kriznih žariščih in mirnih regijah.  

Čeprav se na prvi pogled zdi izključitev iz dveh mednarodno čislanih organizacij hud udarec za Rusijo kot ponosno svetovno velesilo, so ta dejanja zgolj površinska rana na ponosu Ruske federacije. Rusija v mednarodni skupnosti, ki ji že tako ali tako očita kršenje človekovih pravic, z izgubo članstva v organizacijah, katerih glavni namen je razprava o teh pravicah, pravzaprav nič ne izgubi.

Neposredno zelo malo izgubita tudi obe organizaciji, ki sta razveljavili članstvo Rusije. Njun obstoj zaradi tega ne bo ogrožen. Bolj usodno pa je vprašanje, kaj nam taki ukrepi povedo o organizacijah, ki jih izvršijo. Svet Evrope je z izključitvijo močno zmanjšal možnost iskanja pravnega varstva človekovih pravic 144 milijonom ruskih državljanov, saj ne morejo biti več subjekti odločanja na Evropskem sodišču za človekove pravice. V tem oziru je ukrep Sveta Evrope podoben populističnemu dejanju Zuckerbergovega spletnega giganta Meta, ki je na svojih družbenih omrežjih dovolil sovražni govor proti Rusiji v okviru vojne v Ukrajini. Izključitev Rusije iz obeh organizacij vzbuja občutek, da se je mednarodna skupnost zaradi dejanj zgolj enega diktatorja odpovedala varstvu in skrbi za življenja milijonov ljudi, ki že desetletja živijo v njegovem totalitarizmu.

Na tej točki se odpre pomembno vprašanje - kaj danes sploh pomeni diplomatska rešitev mednarodnega spora? Jasnega in enoznačnega odgovora na to vprašanje seveda ni. Lahko pa si pri miselnem procesu pomagamo s primerjavo iz še žive zgodovine. Na dan ruske invazije na Ukrajino se je Evropa znašla v podobni situaciji kot prvega septembra 1939 ob nemškem prečkanju poljske meje. Za zdaj se iz vojne v Ukrajini ni razvil svetovni spopad, kot se je iz nemške operacije na Poljskem, vendar je tudi takrat obstajala krovna mednarodna organizacija, ki bi ga lahko preprečila, predhodnica današnjega OZN-a, Društvo narodov.

Nemčija je za razliko od Rusije iz Društva narodov izstopila leta 1933 brez sočasne izključitve s strani same organizacije. Vse ostrejša in agresivnejša zunanja politika Adolfa Hitlerja in Benita Mussolinija se je v celotnem tretjem desetletju 20. stoletja pred očmi zahodnih voditeljev odvrtela kot film. Prve vidne, vendar neučinkovite ekonomske sankcije sta Francija in Združeno kraljestvo uvedla leta 1935 ob italijanski okupaciji Abesinije, članice Društva narodov. Sledila so nemška osvajanja teritorijev sosednjih držav, kršitve mirovnih pogodb in poskusi preprečitve katastrofe z mehkimi pogajalskimi prijemi zahodnih pogajalcev proti brezkompromisni rušilni moči totalitarističnih sistemov. Prava in učinkovita ekonomska blokada se je začela, ko je prva nemška podmornica tretji dan vojne na Poljskem potopila britansko potniško ladjo in ubila 112 civilistov. Prepozno torej.

Današnjega konflikta v Ukrajini seveda ne gre enačiti z drugo svetovno vojno. Prav tako Zahoda in Združenih narodov ne moremo obtožiti pasivnosti Društva narodov ob soočenju z resnično nevarnostjo. Današnje meddržavne organizacije imajo veliko večjo vlogo in moč nad posameznimi državami kot organizacije pred letom 1939. Svet je tudi veliko bolj povezan, pestijo ga drugačni problemi, informacije se širijo hitreje in nenadna invazija na suvereno državo v Evropi je znana celotnemu svetu v trenutku, ko se začne. In drugače kot pred osemdesetimi leti danes lahko priznamo, da so se na rusko invazijo države osi Bruselj-Washington odzvale precej enotno, z nekaj izjemami v obliki izjav madžarskega premierja Viktorja Orbána. Leta 1939 sta vojno Nemčiji napovedala zgolj Združeno kraljestvo in Francija, medtem ko se je preostali demokratični svet vzdržal dejanj, ki bi vzpostavila enotno delovanje proti nemški samovolji.

Kljub enotnosti se morajo zahodne zaveznice in še posebej Evropa vzdržati prekomerne uporabe sankcij, ki Rusiji v resnici sploh ne bodo škodile, kakršna je izguba članstva v Svetu Evrope in Svetu OZN za človekove pravice. Glavni del ukrepov proti Rusiji morajo biti na začetku tega komentarja sicer nekoliko slabšalno opredeljene ustaljene sankcije, ki bodo opazen rezultat pokazale na nekoliko daljši rok. To so ustaljene sankcije, ki pa natančno merijo tja, kjer Putina najbolj boli - ne v varstvo človekovih pravic ali članstvo v meddržavnih svetih, temveč v njegovo denarnico.