Kultura političnih dvoživk

Dokler je na tretjem programu Televizije Slovenije še obstajala oddaja Satirično oko, smo se lahko v zgoščeni obliki smejali in zgražali nad izvajanjem poslancev, ki je pogosto dajalo vtis, da ne sodi v institucijo, pogosto imenovano kot “hram demokracje”. Če pustimo ob strani, kaj in kako govorijo poslanci, njihove pravice ter dolžnosti določa Zakon o poslancih. Kot smo v oddajah aktualno politične redakcije Radia Študent že poročali, se je v državnem svetu pojavila pobuda, da se omenjeni zakon spremeni. Predlagatelj zakonodajne iniciative, ki zaradi bližajočih se parlamentarnih volitev verjetno ne bo dočakala državnozborske obravnave, je svetnik Marjan Maučec, predstavnik lokalnih interesov v državnem svetu.

Maučečev zakonodajni predlog, ki docela sledi tistemu Skupnosti občin Slovenije, s tem pa tudi različici Franca Kanglerja, nekdanjega svetnika in župana Maribora, danes državnega sekretarja na ministrstvu za notranje zadeve, v svojem bistvu novelira 10. člen Zakona o poslancih, natančneje črta njegov drugi stavek. Ta določa, da poslanec ne sme obenem opravljati funkcije župana ali podžupana v občini - tako imenovanega dvojnega mandata, ki ga lahko označimo za svojevrstno politično “dvoživkarstvo”.

Nezdružljivost poslanske in županske oziroma podžupanske funkcije se je v pravnem redu znašla leta 2011, v času vlade Boruta Pahorja. K njeni uveljavitvi je aktivno prispevala stranka Zares. Prvi podpis pod zakonodajne spremembe je takrat prispeval njen poslanec Franci Kek, na glasovanju pa so jo v večini podprli koalicijski, pa tudi nekateri opozicijski in nepovezani poslanci ter poslanca narodnih skupnosti. Ob tem velja omeniti, da je uzakonitev omejitve dvojnega mandata - končno število glasov za je bilo 48, proti 36 - uspela šele v sedmem poskusu. Razlog za odpor se je skrival v nekdanjih sestavah državnega zbora: te so na vrhuncu tako imenovanega županskega lobija v svojih vrstah obsegale tretjino poslancev, ki so hkrati opravljali tudi župansko funkcijo. Večina jih je prihajala iz etabliranih strank - SDS, SD, SLS -, ki so v lokalnih okoljih spletle dobro razvejano mrežo. Povedano drugače v priljubljenem političnem žargonu: za seboj so imele “teren”.

Argumente, s katerimi je Kek kot predlagatelj utemeljeval prepoved združljivosti poslanskega in županskega mandata, se v grobem lahko zvede na dva imenovalca. Prvi je pravni: po ustavi se oblast deli na zakonodajno, izvršilno in sodno. Nosilec dvojnega mandata kot poslanec, ki odloča o zakonih, pripada zakonodajni veji oblasti, kot župan, ki na ravni lokalne samouprave taiste zakone izvršuje, pa je del izvršilne veje oblasti. Gre za nazoren, poenostavljen in pravno ne nujno točen prikaz, ki je v strokovni literaturi deležen širše obravnave, pri čemer interpretacije izpostavljajo predvsem drugi predlagateljev imenovalec: politično kulturo. Vprašanje dvojnega ali celo trojnega funkcionarstva je vprašanje integritete in sposobnosti osmišljanja ter mišljenja političnega delovanja, če ali ko to trči ob konflikt, v pričujočem primeru zlasti v tistega interesnega. Poslanec, ki je sočasno tudi župan, je podvržen situacijam, ko lahko odločitve, ki jih sprejme v državnem zboru, neposredno vplivajo na občino, ki jo vodi.

Po svoje je paradoksalno, da se sicer nekoliko predrugačeno dostopnost do vzvodov odločanja med pobudniki ponovne uvedbe dvojnega mandata navaja kot pred desetletjem ovrženo prednost, ki je lokalna okolja vmes odrinila od centra. Če se centralizacije skoraj neotepljivo drži negativna konotacija, je politična moč, čeprav morda razdrobljena - a to ravno zaradi naslednjega števila -, še vedno v rokah 212 občin. Njihovo zaledje je ustavno zagotovljena lokalna samouprava.

Drži, da glas vseh ni enako slišan, zastopan, končno tudi upoštevan. Tozadevno je majhnost občin, izhajajoč tudi iz omenjene številčnosti, lahko njihova “cokla razvoja”. Vendar pa na ravni nekaterih večjih občin teza, da te s svojimi idejami ne uspejo narediti preboja, ne drži povsem. Krško, Brežice in Jesenice so občine, katerih občinski sveti in župani so v zadnjem času na državni zbor naslovili predloge za pridobitev statusa mestne občine. Pri tem vsaj prva niti ne izpolnjuje vseh pogojev za mestno občino, določenih z Zakonom o lokalni samoupravi, denimo zahtevanega števila prebivalcev. Poslanci so ta mesec z večino 65 glasov vseeno uspeli novelirati Zakon o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij in Krškemu podelili status 12. mestne občine.

Vzporedno s krepitvijo, kar pridobitev statusa mestne občine vsekakor je, potekajo tudi procesi, ki poskušajo mestne občine ošibiti. Prejšnji teden so poslanci zavrnili predlog o razpisu posvetovalnega referenduma o ustanovitvi občine Golnik, ki bi nastala z odcepitvijo od Mestne občine Kranj, vendar pobudniki napovedujejo nadaljnja prizadevanja. Vzporedno je v teku tudi pobuda za ustanovitev nove občine Lesce-Begunje, ki bi se odcepila od občine Radovljica. Slovenski občinski zemljevid bi se tako lahko še razdrobil.

Da razdrobljenost ni nujno slaba, saj sili v povezovanje, tudi nadideološko in čezstrankarsko, je stališče, ki ga zagovarjajo v Skupnosti občin Slovenije. Veliko županov je bilo na zadnjih volitvah sicer izvoljenih na svojih listah in vsaj deklarativno ne pripadajo nobeni politični stranki, a v praksi koalicije v občinskih svetih praviloma razkrijejo, kako so na lokalnem nivoju razdeljene karte. Vseeno se te nadalje premešajo na ravni povezovanja več sosednjih občin, če povezovanje seveda obstaja. Prav od plodnosti sodelovanja županov ali zagnanosti posameznega župana je namreč lahko odvisno, koliko posluha bo državna politika pokazala za lokalno in na kakšen način bo to storila.

Primer uspešnega zastopanja lokalnih interesov, od katerega sta imeli korist ožji regiji, gorenjska in goriška, so bila dolgoletna prizadevanja nekdanjega župana Bohinja, kasneje poslanca Stranke Alenke Bratušek, pokojnega Franca Kramarja. Bohinjsko občino je vodil v dveh obdobjih, med letoma 1994 in 1998 ter 2002 in 2018, ko mu je županski mandat prenehal ravno z nastopitvijo poslanskega v tem sklicu državnega zbora. Kramarjev nesporno največji poslanski dosežek je sprejem novele Zakona o Triglavskem narodnem parku, krajše TNP. Ta osmim občinam, ki so del edinega slovenskega narodnega parka - Bovcu, Bohinju, Kranjski Gori, Gorjam, Tolminu, Kobaridu, Bledu in Jesenicam -, zagotavlja približno štiri milijone evrov letno. O razdelitvi sredstev se vsako leto odločajo župani omenjenih občin, namenjena pa so investicijam v TNP. Občina Tolmin, denimo, je vseh 660 tisoč evrov, ki jih je letos prejela iz naslova zakona, namenila za obnovo cest v parku in tistih, ki vodijo do njega.

Ne glede na to, kako vrednotimo trenutno veljavni Zakon o TNP, ki je okorno sistemsko raven upravljanja nadomestil z bolj ohlapnim, kompromisnim podsistemom, opisani način zakonodajnega urejanja služi kot zgled političnega zastopstva. Takšnega, ki dokazuje, da je spremembe v lokalnem okolju mogoče doseči na državni ravni brez združevanja županske in poslanske funkcije. Hkrati je na primeru bohinjske občine moč ovreči zadržka, ki jih izpostavljajo zagovorniki dvojnega mandata. Prvi je ta, da parlament na račun županov, ki se ne odločijo za poslansko kandidaturo, izgublja na kvaliteti. Drugi, da se z izvolitvijo tistih županov, ki se vendarle odločijo kandidirati za poslanca, ruši kontinuiteta na občinskem nivoju. Za Bohinj nič od naštetega ne velja: Kramar se je v državno politiko z Gibanjem za Slovenijo poskušal podati že leta 2011, torej malo zatem, ko je v veljavo prvič stopila nezdružljivost funkcij. Z 0,3 odstotka prejetih glasov je bil sicer neuspešen, a ko mu je naposled uspelo, je vodenje občine prevzel dotedanji podžupan Jože Sodja, ki je bil v drugem krogu lokalnih volitev leta 2018 ponovno izvoljen. Danes vodena politika v Bohinju je odraz tako Kramarjevega dolgoletnega vodenja kot Sodjevega nadaljevanja.

Sklenemo torej lahko, da je razlogov za odpravo nezdružljivosti funkcij, ki povečini stojijo na trhlih temeljih, manj kot za njeno ohranitev. Nenazadnje je med slednje razloge vpeta tudi politična kultura, ki je, čeprav danes morda na psu, vseeno z drugimi besedami zapisana v Zakonu o poslancih.