Zeleno farbanje

Nova vlada premierja Roberta Goloba je ob nastopu napovedala, da bo njena glavna naloga v tem poletju spopadanje z draginjo. Prve poteze je naredila pred slabima dvema tednoma, ko je ukinila Počivalškovo liberalizacijo trga pogonskih goriv in ponovno uvedla sistem reguliranih najvišjih marž. Večje dileme jo čakajo na področju, ki je predsedniku vlade blizu: to je oskrba z električno energijo. Ta je še toliko pomembnejša v vsakdanu državljank in državljanov, hkrati pa so se cene električne energije na veleprodajnih trgih zvišale veliko bolj kot cene nafte.

Če se cena nafte oblikuje po 159-litrskem sodčku, je enota pri elektriki megavatna ura, ki ustreza porabi povprečnega slovenskega gospodinjstva v dveh ali treh mesecih. Pred epidemijo je cena elektrike več let znašala med 40 in 50 evrov na megavatno uro. Letos se je cena gibala nad 200 evrov na megavatno uro, trenutna cena pa je skoraj 400 evrov na megavatno uro. Opcijske pogodbe, po katerih distributerji dobavitelji električne energije kupujejo elektriko vnaprej, dosegajo skoraj 250 evrov na megavatno uro. Sčasoma se bodo te cene prenesle tudi na maloprodajne cene, ki jih distributerji dobavitelji ponujajo gospodinjstvom. Pri takšnih cenah elektrike, kot so sedaj na veleprodajnem trgu, bodo položnice znašale krepko čez 100 evrov ali, še verjetneje, blizu 200 evrov.

Razlog za tako visoke cene je sovpliv strukture prostega trga električne energije na debelo, ki ga določa Evropska unija, posledic vojne v Ukrajini in sestave primarnih virov celotnega energetskega omrežja. V tem imajo vse večji delež plinske elektrarne. Te so primerne za hitro spreminjajočo se proizvodnjo, potrebno v elektroomrežju z velikim deležem obnovljivih virov energije, ki so odvisni od vremena. Po drugi strani plinske elektrarne močno zmanjšajo izpuste toplogrednih plinov, če zamenjajo termoelektrarne na premog. Na evropskem trgu ceno elektrike določijo najdražji proizvajalci, ki so še nujni za zadovoljitev vseh potreb, kar so v Evropi prav plinske elektrarne. Zato cene električne energije v zadnjem letu in pol dejansko narekuje cena zemeljskega plina, ki je odvisen od geopolitičnih odnosov Evrope in Rusije.

Vlada ima na trgu električne energije veliko več moči. Ne zaradi pravil trga, ki je še bolj liberaliziran kot trg naftnih derivatov, temveč ker je država lastnica praktično celotnega sistema oskrbe z elektriko. To državno električno omrežje proizvede okoli 80 odstotkov elektrike, ki jo porabimo v državi. Še več, elektrosistem, ki je v lasti države, lahko elektriko proizvaja bistveno pod cenami, ki veljajo na trgu. Proizvodni stroški šestega bloka termoelektrarne Šoštanj so na primer skoraj pol nižji od trenutne tržne cene. Nuklearna elektrarna Krško ima neuradno ceno okoli 40 evrov na megavatno uro, najcenejše pa so dravske hidroelektrarne pri okoli 20 evrih na megavatno uro.

Država bi lahko gospodinjstva obvarovala pred visokimi cenami, če bi omogočila, da izkoristijo nizke proizvodne cene elektrarn, ki jih ima sama v lasti. Pri trenutnih cenah bi imela krška nuklearka na trgu več kot milijardo in pol evrov dobička, dravske elektrarne pa blizu milijarde. Na nedavnih okroglih mizah, na katerih so bili prisotni tudi ljudje , ki se ukvarjajo z energetiko in so blizu premierju, je bilo mogoče izvedeti, da vlada razmišlja v tej smeri. Pogovori o tem z energetskimi podjetji naj bi že potekali. Februarja razrešeni direktor Gen Energije Martin Novšak je na primer na okrogli mizi na Ekonomski fakulteti namignil na načrte, pri katerih sodeluje, kot se je izrazil, »z mojim Robertom«. V teh načrtih so največja ovira pravila Evropske unije o prostih trgih na področju elektrike.

Ta pravila spodbujajo privatne investicije. Za domnevne ugodnosti za uporabnike naj bi poskrbela konkurenca med zasebnimi podjetji. Sistem državnih monopolnih podjetij, ki je povsod po Evropi poskrbel za elektrifikacijo, energetsko varnost in razvoj industrije, je efektivno prepovedan. Kriza z energenti slovensko in druge evropske vlade sili v iskanje rešitev, ki so deklarativno zavezane prostemu trgu, a se poskušajo z državno intervencijo izogniti njegovim posledicam. Liberalci od Madrida do Ljubljane tega ne počnejo zato, ker bi izgubili vero v prosti trg, temveč zato, da bi ga v prilagojeni obliki ohranili.

Ob vsem tem je opazna tišina vladne stranke, ki se vedno znova deklarira za antikapitalistično in zeleno. Levica trenutnih razmer na trgu energentov ne zmore povezati s kritiko prostega trga. Namesto tega ponuja zgolj že znano socialno patetiko in pozive k socialni pomoči. To je povsem jasno tudi iz programov in kongresov, še posebno zadnjih dveh, na katerih se je hotela Levica pofarbati na zeleno. Nikjer se ne dotaknejo kritike trga niti ne predložijo državnega načrta o investicijah v nizkoogljične tehnologije.

Levica zagovarja zgolj dodatne subvencije za sončne panele in spodbujanje investicij državnih podjetij v obnovljive vire energije, na da bi pri tem določila kakršne koli pogoje. Dejansko je stranka prevzela prevladujoč program zelenih liberalnih strank držav zahodne Evrope. To so stranke dobro stoječega srednjega razreda, ki zagovarjajo mobilizacijo zasebnega kapitala za zelene projekte, ki naj bi nadomestili obstoječe proizvajalce elektrike. V Sloveniji, kjer je elektrosistem še v državni lasti, to pomeni dejansko postopno privatizacijo proizvodnje elektrike. Kolektivni bi ostali stroški omrežja, ki ga ni možno privatizirati, a se bodo s spremembo proizvodnje močno povečali. V Sloveniji so investicije, ki bi bile v omrežju potrebne pri zelenem prehodu na sončno energijo, ocenjene na 5 milijard evrov.

Hrbtenica današnjega slovenskega omrežja je bila zgrajena plansko in v pičlih desetih letih. Med letoma 1973 in 1983 je bilo tudi s pomočjo prispevka na položnicah zgrajenih večina hidroelektrarn, krška nuklearka in visokonapetostno omrežje. To je infrastruktura, ki še danes drži pokonci slovensko energetiko in zagotavlja praktično vso nizkoogljično elektriko. Prav zaradi teh objektov Slovenija za proizvodnjo enote elektrike danes izpusti v ozračje tretjino manj ogljikovega dioksida kot Nemčija. To je bil uspešen način izgradnje elektrosistema, ki pa ga ne zagovarja nobena politična stranka, še najmanj Levica, ki se s tovrstno ideologijo največkrat kiti v javnosti.