Zoon apolitikon

Ena najbolj znanih doktrin, ki jih je nacionalizmu uspelo vcepiti v vsakdanje razumevanje sveta, je ta, da svet sestavljajo različne nacije. Vsaka oseba z rojstvom pridobi pripadnost skupini, kar se formalno kaže skozi državljanstvo. Socialne konstrukcije pripadanja nacionalnosti se reproducirajo skozi različne reprezentacije; zastave, ki v vetru plapolajo pred stavbo Združenih narodov, evrski kovančki, vsi isti, ampak tudi malo različni ali kip Melaniji Trump v Sevnici, saj je Slovenka in to je popolnoma dovolj dober razlog za nastanek omenjenega kipa. Čeprav prav ta Melanija Slovenije dobesedno nikoli ne omenja. Ampak dobro, važno, da je naša, za razliko od beguncev, ki so Drugi, čeprav so nekateri sedaj veliko bolj “pripeti” na Slovenijo kot prva dama Združenih držav Amerike. 

Pomanjkanje državljanstva, skupka pravno-formalnih dogovorov med vladajočimi in vladanimi, ki je nastajal ob simultanih silah ekskluzivnosti in inkluzivnosti, ima moč, da naredi človeško bitje “ilegalno”. “Tretjerazrednim” prebivalcem nikoli ni kar tako “dana” možnost političnosti. V današnjem času lahko to enačimo s statusom nedržavljanstva in ekskluzivnosti državljanstva. Arbitrarnost istega se kaže tudi v odnosu do migrantov. 

Brez trenutkov kulminacije nezadovoljstva je nemogoče misliti socialne transformacije in razumeti, kako so si subjekti prisvojili pravice. Ker so vladajoči svoje privilegije predstavljali kot naravne, večne in univerzalne, se je državljanstvo konstituiralo v skladu z željami in potrebami vladajočih. Primer Rose Parks predstavlja takšno kulminacijo. Ideja je bila podana; zakaj bi vstala za belca? Takšna dejanja, ki razbijajo obstoječo družbeno konstitucijo, so nujna za osvetlitev ideje v družbenem prostoru. Vendar sama po sebi niso dovolj za družbeno transformacijo subjektov. To dejanje je navdihnilo celo vrsto dejanj, ki so sledila. Kot teoretik državljanstva Engin Isin izpostavlja, da je biti političen tisti trenutek, ko naravnost dominantnega stališča pride pod vprašaj ter se razkrije arbitrarnost dominantne ideologije. V tem času in prostoru se nam seveda zdi “nedemokratično”, da bi pravica volilnega glasu pripadala samo moškim, ki imajo lastnino, vendar je bila to nekoč definicija antične demokracije, po kateri tako sentimentalno pogledujemo, kot da so naše skupne nebarbarske korenine, da smo dali antične vzorce na naše “skupne” bankovce. 

Državljanstvo večkrat vežemo na neke že vnaprej dane predpostavke; te pa ne morejo delovati v okolju, ki se nenehno spreminja. Starejši kriteriji, kot so pluralizem, volitve, nacionalna identiteta ali predstavništvo, so zastareli in nimajo zares stika z aktualno dinamiko odnosov, vsaj ne v takšni meri, kot so ga imeli nekoč.  

Ravnanja nacistične Nemčije v drugi svetovni vojni ne moremo oklicati za demokratičnega, kljub demokratično izvoljenemu voditelju. Demokracija je nedemokratična, če gre za nekakšno slepo sledenje pravilom, ki se ne vklapljajo v kontekst časa ali v zdravorazumsko razmišljanje onkraj vladajoče ideologije. Preučevanje političnih fenomenov, kot sta demokracija in državljanstvo, mora v epistemološkem in metodološkem smislu preseči poskuse ekonomije, ki svoje pomanjkljivosti skriva pod tankim furnirjem znanstvenosti. Da bi lahko vzeli že najbolj vulgaris definicijo demokracije kot vladavine ljudstva, je potrebno državljanstvo, da bi lahko izvedli svoj del “vladanja”. Tako državljanstvo kot demokracija radi operirata s tako imenovanimi človekovimi pravicami. V teoriji - in ustanovni listini Organizacije združenih narodov - naj bi bile te univerzalne. 

Zgodovina evropskega državljanstva počiva na etnocentrizmu in občutku večvrednosti, saj smo “skupnost” dojeli, šele ko smo imeli “Druge”. Etnocentrizma prav  nikoli ni primanjkovalo, tako da je ta zagotovo del nam ljube antične zapuščine. Besedo barbar, ki najprej ni imela negativne konotacije, temveč je samo označevala nekoga, ki ni bil Grk, so kar hitro začeli uporabljati za tiste, ki so se jim zdeli manjvredni, torej vse druge. 

Če pogledamo politiko Evropske unije in njene prioritete ter ravnanje, lahko ugotovimo, da se do beguncev obnašamo, kot da so obsojeni kriminalci. Migrante obravnavamo kot ljudi brez državljanstva. Človek brez državljanstva, pravice bivanja ali pravice dela je konstantno prisiljen v kršitev zakonov, kar je migrante v EU privedlo v absurden položaj; ker je anomalija, za katero splošni zakoni ne skrbijo, je zanj bolje, da tudi sam postane anomalija, za katero bi bilo nujno poskrbljeno, kot je na primer - zločinec. Realnost migranta, ki ne pripada nikakršni skupnosti in je zaradi nespoštovanja človekovih pravic, ki mu jih ne more garantirati noben mednarodni organ, takrat ko jih najbolj potrebuje, pokaže bedo brezpravnega položaja. Posledično je položaj migrantov še slabši od položaja kriminalcev, ki jih lahko vlada zaščiti s pomočjo mednarodnih sporazumov. 

Ko človek izgubi svoj politični status, bi se moral imeti možnost zanašati na neodtujljive človekove pravice - zdi pa se, da se zgodi prav nasprotno. Čeprav so migranti “oropani” doma, ne morejo biti oropani temeljne pravice, kot je svoboda pojavljanja in delovanja v polju politike in javnega. Seveda se ne rodimo enaki, pač pa enaki postanemo kot člani skupine v moči svoje odločitve, da si vzajemno zagotavljamo enake pravice. Izločanje iz politične skupnosti je arbitraren akt suverenega, absurd pa je, da ljudje, ki so izločeni iz skupine, še niso osvobojeni nasilja in nadzora, nad katerim ima oblast - vsaj v teoriji - monopol.

In kot izpostavlja Mitja Velikonja: "ekstremizem ni bil nikoli stvar ekstremnih posameznikov, ampak prav inertnih množic, ki s tihim strinjanjem ali ignoriranjem krivic te krivice podpirajo - in od tega pričakujejo drobne koristi.”