Šehidska repatriacija

Medtem ko večina s priznanimi državljanskimi pravicami odšteva dneve do preklica omejevanja gibanja in ponovne vzpostavitve že skoraj pozabljenega družabnega življenja, skoraj deset tisoč migrantov v Bosni in Hercegovini čaka na razplet politične zgodbe, ki bo zapečatila njihovo usodo. Dovolj poetike. Minister za varnost Bosne in Hercegovine iz stranke Zveza za boljšo prihodnost Bosne in Hercegovine Fahrudin Radončić je pred tednom dni naročil seznam devet do deset tisočih domnevno ilegalnih migrantov, s čimer je naznanil začetek njihove deportacije v države izvora. Radončić za ljudi, ki so ujeti v Bosni in Hercegovini na deklerativno zaprti balkanski poti, vztrajno uporablja termin “ilegalni migranti”, pri čemer je že opozoril na morebitne teroristične grožnje, ki jih predstavljajo ti posamezniki.

Pristojne službe so z odliko opravile delo in seznam je že pripravljen. A precej hitro se je zataknilo, kot se v političnem življenju Bosne in Hercegovine rado zgodi, predvsem pri migrantski politiki, saj se mora multietnična država ukvarjati s težavami, ki jih Slovenija, Hrvaška in Evropska unija nasploh pridno pometajo pod preprogo. Po besedah ministra Radončića namreč veleposlaniki držav, ki so izbrane za deportacijo, ne sodelujejo pri procesu deportacije in ga s tem otežujejo, pa tudi pred tem naj bi ambasadorji predstavljali trn v peti. 

Najmočneje se zapleta na relaciji med ministrom Radončićem in veleposlanikom Islamske republike Pakistan v Sarajevu Muhamadom Khalidom Raom. Minister je ambasadorja, kot že rečeno, obtožil nesodelovanja pri deportaciji skoraj tri tisočih pakistanskih migrantov in pozval k razrešitvi Khalida Raa s funkcije, če se odnosi ne bodo izboljšali. Na drugi strani ambasador zagotavlja, da je zaprosil za sprejem pri ministru, s katerim sta govorila o ilegalnih migracijah. Ministrstvo zanika - Khalid Rao je resda bil na sprejemu, a na njem naj ne bi bilo govora o ilegalnih migracijah in deportacijah, temveč je šlo za vrnitev trupla preminulega pakistanskega državljana v domovino. Ambasada je trditve ponovno zanikala, mediji pa o resnici še vedno ugibajo - na naša novinarska vprašanja na ministrstvu za varnost Bosne in Hercegovine zaradi pomanjkanja časa niso želeli odgovarjati. 

Spor med ministrom in ambasadorjem je za sabo potegnil razprtije na domačem političnem parketu. Po plazu medsebojnih obtožb sta ambasadorja obiskala član predsedstva Bosne in Hercegovine iz vrst bošnjaškega naroda Šefik Džaferović in ministrica za zunanje zadeve Biserka Turković, oba iz bošnjaške Stranke demokratske akcije. Ambasadorja in njegovo delo sta zelo pohvalila ter obsodila medijsko nastopanje ministra za varnost Radončića. Ta je sicer znan kot ustanovitelj in lastnik Dnevnega avaza, dnevnika z največjo naklado in najvišjo stolpnico v Bosni in Hercegovini. Radončić je bil v času po vojni tesen zaveznik SDA, kar mu je tudi omogočilo kopičenje bogastva, a ta odnos se je pred več kot desetimi leti začel ohlajati, Radončić pa je tako ustanovil konkurenčno stranko, ki toliko bolj zagovarja protržno politiko.

V zgodovinskem spominu osrednje bošnjaške stranke SDA ima Pakistan posebno mesto, saj je bila prav ta islamska republika izpostavljena kot vzor v Islamski deklaraciji, dokumentu, ki ga je leta 1970 napisal prvi predsednik neodvisne Bosne in Hercegovine Alija Izetbegović. Zaradi te deklaracije je bil Izetbegović obtožen islamskega fundamentalizma, veljavo pa je pridobila v času razpada Jugoslavije. Njegov sin Bakir je sedaj predsednik SDA, bolj kot Pakistan pa sta v minulem desetletju ugled pri vodilnih bošnjaških politikih pridobila Turčija in njen predsednik Recep Tayyip Erdoğan.

Odnos med Islamsko republiko Pakistan ter Bosno in Hercegovino opiše Ešref Kenan Rašidagić, profesor na Fakulteti političnih znanosti v Sarajevu.

Izjava

V tem oziru izjava ministra za varnost ni le skrajno nepremišljena, temveč gre za začetke predvolilne kampanje, bližajo se namreč lokalne volitve jeseni letos.

Izjava

Ostali politični igralci na igralni plošči z imenom Bosna in Hercegovina se zavedajo, da je deportacija prevelik zalogaj za hitropotezni šah, ki ga igra Radončić.

Izjava

Kljub temu da sta prepoznavna predstavnika Stranke demokratske akcije Biserka Turković in Šefik Džaferović stopila na Radončiću nasprotni breg, afera ne kaže resnične slike političnega stanja v Bosni in Hercegovini. Po mnenju Rašidagića bosta Zveza za boljšo prihodnost in Stranka demokratske akcije, ko bo to potrebno za nabiranje glasov, ponovno združila moči z igranjem na strune nacionalističnih čustev.

Izjava

Tudi v oziru migrantske krize v Bosni in Hercegovini lahko zagato, opozarja Rašidagić, reši le mantra, ki jo v Bosni in Hercegovini ponavljajo od leta 1995. Spremeniti je treba ustavni red, ki ga je uvedel daytonski mirovni sporazum. Četrt stoletja po koncu konflikta niso nič bližje reformam.

Izjava

Presenetljivo, a z migrantsko problematiko se v Bosni in Hercegovini nekatere organizacije ukvarjajo tudi proaktivno. Ena izmed njih, Transbalkanska solidarnost, ravno pripravlja dvodnevno protestno akcijo bombardiranja Mednarodne organizacije za migracije s trdim milom, po domače žajfo. S tem želijo seveda opozoriti na nevzdržne razmere v migrantskih kampih, s katerimi upravlja organizacija. Opozarjajo, da, citiramo: “Sapun nije luksuz! Splačine nisu hrana! Logor nije životni prostor! Šator nije kuća!” Konec citata. Rašidagić povzame neprepričljivo vlogo Mednarodne organizacije, ki se ukvarja predvsem s humanitarno razsežnostjo v migrantskih kampih. Pa še to, kot lahko sklepamo iz protestne akcije Transbalkanske solidarnosti, opravlja precej slabo.

Izjava

Lepo je, ko za trenutek medetnični spori v Bosni in Hercegovini potihnejo. A naj vas občutek ne zanese predaleč. Politiki v državi treh entitet, desetih kantonov in nebroja funkcij hitro najdejo sovražnika, na katerega lahko izlivajo populistično gnojnico. A kmalu izza gore pokukajo volitve in vse politične stranke hitro najdejo svoje sovražnike v strankah ostalih dveh narodov.