Bombe ne morejo uničiti demokratičnega konfederalizma
Na Bližnjem vzhodu se tresejo mreže golov, vendar to ne pomeni, da se, kot je v tem delu sveta v navadi, ne rožlja z orožjem. V Katarju trenutno potekajo uvodne tekme svetovnega nogometnega prvenstva, sočasno pa je Turčija začela novo vojaško operacijo, imenovano Krempljev meč, proti Delavski stranki Kurdistana, krajše PKK, in z njo povezanim skupinam na severu Sirije. Napad na severno Sirijo oziroma Rožavo je bil v zraku že dlje časa, tokrat pa je bil povod za začetek operacije teroristični napad, ki se je prejšnji teden zgodil na istanbulski ulici Istiklal. Za napad je turška vlada takoj obtožila s PKK povezano samoobrambno milico YPG, ki sicer deluje zgolj znotraj meja Sirije. Letalski in bombni napadi, ki so se začeli v zgodnjih nedeljskih jutranjih urah, se do danes še niso ustavili. Za zdaj je bilo po podatkih Turčije ubitih 184 gverilcev, uničenih pa naj bi bilo okoli 90 bunkerjev in podzemnih tunelov, ki služijo kot skrivališče za gverilce. Po podatkih Sirskih demokratičnih sil naj bi bilo ubitih tudi več civilistov in uničena najpomembnejša infrastruktura, kot so bolnišnice in elektrarne.
Turške sile so najprej napadle severno sirsko mesto Kobane, simbol kurdske zmage nad Islamsko državo. Samoobrambne milice YPG in ženska milica YPJ so namreč leta 2014 in 2015 ubranile mesto pred borci Islamske države, ko je bila ta še na vrhuncu.
Operacija je potekala tudi v iraških avtonomnih conah, ki so politično organizirane po načelih demokratičnega konfederalizma, ki temelji na osvoboditvi žensk in participatorni demokraciji. V severnem Iraku, konkretneje v regijah Zap, Metína in Avasin, sicer že od aprila poteka operacija turške vojske, imenovana Krempljev prijem. Zato je, kot pravi Thomas Schmidinger, poznavalec razmer v Iraku in Siriji, ki je trenutno na izmenjavi v Erbílu v iraškem Kurdistanu, napad v Istanbulu zgolj izgovor za povečanje vojaške prisotnosti v Siriji in Iraku.
Čeprav je ta napad obsežnejši kot prejšnji, Meghan Bodette, raziskovalka na Kurdskem mirovnem inštitutu s sedežem v Washingtonu, pojasnjuje, da še vedno ni primerljiv z napadoma na Afrin leta 2018 in Serekani leta 2019. Ti dve regiji je Turčija v zadnjih letih namreč de facto priključila, poleg tega pa finančno in vojaško podpira različne džihadistične milice, ki tam uveljavljajo turški vpliv.
Turčija je trenutno sredi globoke gospodarske krize, ki botruje vedno manjši podpori predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu. Vendar se samooklicani novi osmanski sultan pri poskusu apeliranja na srca volivk in volivcev ne poslužuje reševanja ekonomske krize, temveč se zateka k enemu od ideoloških stebrov turške države, zatiranju Kurdov.
Tokrat je pri napadu najbolj na udaru prav mesto Kobane, ki je eno simbolno najpomembnejših za Kurde v Siriji in avtonomno administracijo, saj so ga obranili pred Islamsko državo.
Erdoğan je napovedal, da bi se lahko v kratkem zgodila tudi kopenska ofenziva, vendar se za to za zdaj še ni odločil. Razlog za to je, da v severni Siriji za varnost po dogovoru z Združenimi državami Amerike od leta 2019 skrbi Rusija, ki za napad očitno še ni dala zelene luči. Iz Kremlina so v uradni izjavi sporočili, da spoštujejo turško legitimno skrb za varnost v Siriji, vendar bi si vseeno morale vse strani prizadevati za to, da se situacija ne poslabša. Več o tem pojasni Bodette.
Operacija Krempljev meč ne poteka zgolj v Siriji, temveč tudi na avtonomnih območjih v severnem Iraku, ki temeljijo na demokratičnem konfederalizmu.
Kurdske sile v Iraku so tako trenutno napadene na dveh frontah, saj bombne napade na različne kurdske milice v severovzhodnem Iraku izvaja tudi Iran, kjer že dva meseca potekajo protesti zaradi smrti mlade Kurdinje Mahse Amini. Osrednje gonilo tamkajšnjih protestov so poleg žensk, ki so se uprle femicidnim politikam tamkajšnjih oblasti, prav Kurdi.
Kljub močnim protikurdskim sentimentom pa se pri genocidni naravnanosti do te etnične manjšine stara perzijska država ne more primerjati s kemalistično Turčijo. Prihodnje leto bomo obeležili stoto obletnico Lozánske pogodbe, ki je določila meje današnje turške države. To za Turčijo zgodovinsko obletnico Erdoğan izkorišča kot priložnost za svoje ekspanzionistične apetite. S tako imenovanim neoosmanskim načrtom želi Erdogan priključiti nekdanje vilajéte osmanskega cesarstva, ki so danes v Iraku in Siriji.
Poleg neoosmanskega načrta Erdoğan uporablja tudi bolj nacionalističen koncept pánturkízma, ki temelji na združitvi vseh turških etničnih skupin. Obnavljanje turškega vpliva tako po Bližnjem vzhodu, Srednji Aziji in Severni Afriki kot tudi na Balkanu temelji na desni koaliciji med Erdoğanovo vladajočo stranko Za pravičnost in razvoj ter skrajno desno Stranko nacionalističnega gibanja.
Erdoğanova Turčija na mednarodnem parketu tako krmari med Rusijo in Natom. Kljub temu da je Turčija še vedno članica Nata, je leta 2017 od Rusije kupila protibalistični sistem S-400. Kljub deklarativni zgroženosti ZDA in Evropske unije ta poteza ni bila sankcionirana. Brezbrižnost Zahoda Erdoğan izkorišča tudi pri konfliktu v Ukrajini, kjer ukrajinski strani prodaja brezpilotne letalnike Baykatar in hkrati ohranja dobre odnose z Rusijo. Bodette pojasnjuje, da čeprav tako zahodne države kot Rusija pozivajo proti vojaškemu bojevanju v Siriji, si vsi želijo ohraniti dobre odnose s Turčijo.
Geopolitične špekulacije za tako kompleksen in obsežen konflikt niso najbolj hvaležna stvar. Današnji OFFsajd bomo zato zaključili z odzivom na turško ofenzivo, ki ga je podala Avtonomna administracija v severovzhodni Siriji: »Tukaj nismo v imenu države, ampak kot avantgarda demokratičnega konfederalizma. Fašizem, kolonializem in vsa letala ne morejo ubiti naše volje. Mednarodne velesile; ZDA in Rusija, vi ste odgovorni za ta masaker.«
OFFsajd je pripravil héval Fin.
Vir fotografije: Kurdishstruggle, Creative commons, Flickr
Še nekaj čtiva izpod peresa sogovorca Thomasa Schmidingerja:
https://journals.le.ac.uk/ojs1/index.php/nmes/article/view/3247
https://www.taylorfrancis.com/chapters/edit/10.4324/9781003143895-17/aut...
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Biji reber Apo!
Rad bi rekel le to, da popolnoma podpiram ta premik od pro-kurdske v pro-PKK linijo na RŠ. Slabi novinarji ne vidijo razlike, pravi pač vejo, katera stran je prava! Tudi brez navijaštva sem res vesel za tako poglobljene analize in frekventnost prispevkov.
Komentiraj