Cement, pesek, voda
Mnogi slovenski etnologi so si enotni, da se eden najvišjih družbenih idealov naroda, ki se je začel oblikovati skozi pisanje in delovanje meščanskih izobražencev sredine predprejšnjega stoletja, skriva v geslu “Vera v dom, boga in cesarja”. To, sicer lajtmotiv Bleiweisovega kroga narodnih buditeljev, naj služi kot metaforično vezivo naslovu današnjega prispevka, v katerem se bomo posvetili predvsem prvi besedi, interpretacijo zveznosti ostalih dveh s priljubljenim klicem štajerskih duhovnikov in izobražencev pa prepustili vaši domišljiji.
Ob tem ni naključje, da je prav naslovno geslo ključno za to, da sploh lahko domujemo in stanujemo. Brez produkta teh treh učinkovin si moderno gradnjo namreč težko predstavljamo. Prvi moderen cement je leta 1845 z žganjem natančnega razmerja med apnencem in glino proizvedel angleški industrialec Isaac Johnson. Pri visoki temperaturi sta žgani sestavini rezultirali v tvar, imenovano klinker, s finim mletjem pa je nastal cementni prah, ki ga uporabljamo še danes.
Na Slovenskem je prva tovarna cementa zrasla že leta 1876 v Trbovljah, ki jo je leta 1883 obiskal tudi avstro-ogrski cesar Franc Jožef I. Tovarna, ki letno proizvede okrog 550.000 ton cementa, kar predstavlja skoraj 50 odstotkov slovenske porabe, ki se večinoma proda na domačem trgu, za proizvodnjo cementa potrebuje večje količine kuriva. V več kot stoletni zgodovini cementarne se je za ogrevanje cementarniške peči uporabljal predvsem mazut, kasneje cenejši trboveljski in hrastniški premog. Zaradi želje po znižanju stroškov proizvodnje cementa pa je Cementarna Trbovlje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja za ogrevanje peči začela sežigati tudi najrazličnejše odpadke, pojasni Uroš Macerl iz okoljevarstvenega društva Eko krog.
Emisije, nastale pri zgorevanju petrolkoksa, so dokazano povzročitelj pljučnih in venskih bolezni, za katerimi statistično mnogo pogosteje obolevajo prebivalci Zasavja. Francosko podjetje Lafarge Cement, največji svetovni proizvajalec cementa, ki je leta 2002 prevzelo Cementarno Trbovlje, se je v skladu s svojimi okoljskimi smernicami leta 2004 odločilo za začetek 30 milijonov vrednega sanacijskega programa družbe z namenom zmanjšanja vplivov proizvodnih procesov cementa na okolje. Leto kasneje so na Ministrstvo za okolje in prostor vložili vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja ali IPPC dovoljenja. Tu pa se prvič zaplete.
Ministrstvo za okolje in prostor na podlagi meritev in tožb društva leta 2007 zahteva uvedbo trajnih meritev emisij prahu v Lafarge Cementu. Leta 2008 tako podjetje znotraj zahtev evropske okoljevarstvene direktive zgradi in zažene čistilno napravo za zmanjšanje izpustov dušikovih oksidov pod 500 mg/m3. Ministrstvo za okolje in prostor na presenečenje Zasavcev in aktivistov društva podjetju Lafarge Cement odobri okoljevarstveno dovoljenje maja leta 2008.
To Lafarge Cementu dovoljuje tudi sežig nevarnih odpadkov. Ena glavnih pomanjkljivosti tega okoljevarstvenega dovoljenja je, da so emisijske mejne vrednosti podane le za koncentracijo emisij v dimniku, niso pa omejeni masni pretoki in s tem količine emisij, ki jih sme Lafarge Cement spustiti v okolje. Poleg tega so koncentracijske mejne vrednosti za nekatere nevarne spojine postavljene nekajkrat višje, kot sicer veljajo v primeru sežigalnic odpadkov.
Leta 2004 ustanovljeno društvo Eko krog, ki mu predseduje Macerl, sproži ponovne tožbe na upravnem sodišču proti podjetju, s katerimi želi doseči prekinitev obratovanja cementarne peči. To jim leta 2014 tudi uspe.
S tem pa se bitka med krajani in podjetjem pravzaprav šele zares začne. ARSO poleti 2016 zavrže vlogo za ponovno izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, ker podjetje kljub 180-dnevnem roku in dodatnim pozivom ministrstva ne dopolni svoje vloge glede statusa podjetja. Podjetje namreč trdi, da so vsi novi objekti, tudi tisti zgrajeni na črno, del starega kompleksa pred francoskim prevzemom, ki je za cementarniško peč in sežigalnico že imelo okoljevarstveno dovoljenje. Lafarge se odloči za pritožbo, ki jo ARSO spet zavrne, podjetje pa preko sodišča doseže delno odpravo sklepa in vrne zahtevek v ponovno odločanje, več Macerl.
Podjetje se nato kljub nepopolnim vlogam za okoljevarstveno dovoljenje v tožbenih zahtevkih spravi še na državo, ki ji očita kršenje človekovih pravic in škodo dobremu imenu podjetja.
Avgusta letos na upravno sodišče vloži novo tožbo proti Sloveniji, še en postopek pa sproži na ustavnem sodišču, zaključuje Macerl.
Toliko o zgodbi zasavskega podjetja Lafarge Cement za začetek. Bolj podrobneje pa se ga bomo lotili v eni prihodnjih oddaj.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj