Kdo se boji črnega moža?
Koroška katoliška cerkev je v petek zavrnila prošnjo hrvaške škofovske konference, da bi ta vodila mašo zadušnico na žalni slovesnosti v spomin žrtvam povojnih pobojev pri Pliberku na avstrijskem Koroškem. Za to so se uradno odločili zaradi “politične instrumentalizacije” prireditve, ki naj bi škodila ugledu katoliške cerkve. Spominska slovesnost na Libuškem polju pri Pliberku sicer poteka vse od leta 1952 dalje in je osrednja slovesnost za hrvaškimi žrtvami pobojev, velik pomen pa ima od osamosvojitve Hrvaške dalje tudi med hrvaško politično elito. Med drugim je pokrovitelj manifestacije tudi hrvaški sabor.
Spomenik na Libuški gmajni pri Pliberku obeležuje dogodke, ki so potekali po kapitulaciji Nemčije v drugi svetovni vojni, in po kateri so pripadniki zavezniških sil jugoslovanskim partizanom izročili poražene pripadnike hrvaške vojske, ustaše in domobrance. Zaporniki so bili nato prisiljeni v pešačenje iz okolice Pliberka proti jugu, veliko je bilo tudi žrtev pobojev, v večini sicer v jugoslovanskih krajih.
Žalna slovesnost v spomin pobojev predvsem v hrvaški javnosti dviga veliko prahu. Ker so bili med žrtvami večinsko pripadniki takratne Neodvisne države Hrvaške - v nadaljevanju NDH - verjetno ni presenečenje, da je slovesnost privabljala številne ustaške simbole in ikonografijo, po osamosvojitvi pa služila tudi za nabiranje političnih točk predvsem nacionalističnih strank. Avstrijske oblasti sicer dolgo niso preprečevale tovrstnih izkazovanj pripadnosti ustaštva, v preteklih letih pa je začelo prihajati do protestov s strani antifašističnih skupin kot tudi do večjih varnostnih ukrepov. Lansko leto so v ta namen oblasti prepovedale nošenje ustaških simbolov.
Kot pove Hrvoje Klasić, hrvaški zgodovinar s Filozofske fakultete v Zagrebu, je presenečenje kvečjemu to, da je do teh odločitev prišlo šele sedaj.
Spominska slovesnost je v Pliberku, kot rečeno, prvič potekala leta 1952. Klasić opiše začetke slovesnosti in povezave z voditelji NDH.
Za jugoslovanske oblasti so povojni poboji bili seveda tabu tema. Vsakoletne komemoracije je spremljala povišana stopnja pripravljenosti varnostnih organov. Obveščevalne službe so dogodek recimo redno koristile kot priložnost pridobivanja informacij o delovanju politične emigracije.
Odnos Avstrije do pliberške slovesnosti in s tem do Jugoslavije se je skozi desetletja spreminjal. Med drugim sta bili državi v sedemdesetih letih v dobrih odnosih, kar pomeni, da so na avstrijski strani stopali z določeno previdnostjo. Več o tem in o odnosu Avstrije do neodvisne Hrvaške po letu 1991 Klasić.
Po razpadu Jugoslavije je v politiki Hrvaške prihajalo do določenih revizij tega dela zgodovine, predvsem v smislu ignoriranja žrtev, ki jih je povzročila NDH.
Odnos hrvaških političnih elit do spominske slovesnosti sicer seveda ni odkrito ustaški, a Klasić postavlja kritiko predvsem nacionalističnim strankam, ki izkazujejo večje spoštovanje žrtvam povojnih pobojev v primerjavi z zločini, ki so se dogajali med drugo svetovno vojno. Zanimiv je tudi podatek, da je Sabor pod takratnim predsednikom Borisom Špremom leta 2012 prekinil pokroviteljstvo dogodka, a z njim nadaljeval leta 2016.
Odločitev krške škofije, da prepove izvajanje maše, sicer ne pomeni tudi prepovedi slovesnosti kot take. Klasić meni, da bo odločitev, kot je to delno storila že prepoved nošenja ustaških simbolov, pokazala pravi karakter slovesnosti.
Zaradi prepovedi maše se pojavlja tudi vprašanje, če bo spominska slovesnost potekala drugje, na primer v katerem slovenskem kraju.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj