Naprej, zastava sprave
Ljubljana je svojo pregovorno belino nemara dobila po belem obzidju gradu, ki se nad slovensko prestolnico bohoti z grajskega griča, čeprav nas grič z gradom spominja na viteško preteklost srednjega veka, ko je še vedno veljala stara dobra pravda modre krvi. A tudi po tem, ko je v sedemnajstem stoletju beli grad izgubil funkcijo trdnjave in plemiške rezidence ter dve stoletji večinoma služil kot vojaško skladišče, se njegova bogata zgodovina ni zaključila. Pred rušenjem zaradi slabe požarne varnosti ga je na prelomu devetnajstega stoletja s svojim edinstvenim hitrim prodorom čez Evropo rešil Napoleon Bonaparte. Kmalu po odhodu francoskih oblasti in ponovni prevladi Habsburžanov na Kranjskem je grad za naslednjih sto let postal kaznilnica. Enako vlogo je opravljal tudi med prvo svetovno vojno, ko so ujetniki s soške fronte v njem vzpostavili edinstven zaporniški umetniški atelje. V času prve Jugoslavije je predstavljal zatočišče za brezdomce, v drugi svetovni vojni pa so okupatorji grad ponovno uporabili za vojni zapor.
Orlov vrh na grajskem griču pa svojo zgodovino piše šele zadnjih nekaj let. Lani je namreč Vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki jo poznamo tudi po ljubkovalnem nazivu Dežmanova komisija, na Orlovem vrhu odkrila nova grobišča domobrancev. To pa se ni skladalo z nekdaj splošno sprejetim dejstvom, da naj bi vse ostanke že prekopali in odpeljali. Kratko zgodovino Orlovega vrha predstavi Mitja Ferenc, profesor na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.
Raziskave Dežmanova komisija ni opravila samoiniciativno, temveč je to predvidel odlok Mestne občine Ljubljana, ki temelji na občinskih aktih iz časa pred razpadom Titove Jugoslavije. Ukvarjanje oblasti s pokopališčem na Orlovem vrhu povzame Jože Dežman, vodja komisije, ki nosi njegovo ime.
Javni mit pravi, da so bili vsi posmrtni ostanki domobrancev, ki so bili pokopani na Orlovem vrhu, izkopani in prenešeni na druge, neznane lokacije. A prav zaradi občinskega odloka o raziskavi so se pojavili sumi, da pokopališče ni popolnoma prazno. Mitja Ferenc opozarja, da je oblast v nekdanji skupni državi dobro skrivala tako imenovana prikrita grobišča.
Prelomno leto v odkrivanju in urejanju vojnih in povojnih grobišč je bilo leto 2015, ko je vlada sprejela Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Z njim se je raziskovanje sistematiziralo in odmaknilo od javnosti.
Dežmanova komisija se tako ukvarja s približno 600-timi lokacijami, kjer se nahajajo morebitna grobišča - kot je razvidno iz pričevanj in nekaterih zgodovinskih dokumentov. Ferenc pojasni, da so do sedaj obdelali približno tretjino fonda domnevnih grobišč.
Po opravljeni raziskavi zakon predvideva primerno ureditev grobišč.
Medtem pa je ljubljanski župan Zoran Janković za medije že predstavil svoj odnos do obeležij v čast in slavo kolaborantom na Slovenskem. Zagotovil je, da občina ne bo dovolila ureditve pokopališča, še naprej pa bo tudi odstranjevala križe in spomenike, ki se na Orlov vrh prikradejo po vandalski metodi pod zastorom noči. Kot pričakovano, je to razburilo Jožeta Dežmana, predsednika komisije, ki se imenuje po njem.
Mestna občina Ljubljana je bila že prej v sporu z Dežmanovo komisijo, saj ni poskrbela za pokop domobrancev na ljubljanskem pokopališču Žale. Zavrnitev pokopa je vplivala tudi na odnose med mestno občino in vlado, saj je minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek spor vključil tudi v izhodišča za pogajanja z občino o sklenitvi dogovora o ključnih projektih za obdobje med letoma 2019 in 2022. Okoliščine opiše Dežman.
Povojna zgodovina Slovenije naj bi se od ostalih evropskih držav razlikovala prav po prikrivanju grobišč, ki so ostala po drugi svetovni vojni, nadaljuje Ferenc.
Naj vojno in povojno stanje v Sloveniji in Jugoslaviji izgleda še tako grozeče, podobne procese in kazni so poznali tudi v večini preostalih držav, udeleženih v drugi svetovni vojni. A značilnost slovenskega prostora je, da so se zadnji spopadi odvijali prav tu, po vojni pa je bilo na smrtno kazen po hitrem postopku obsojenih tudi veliko pripadnikov drugih narodov in vojska. Med njimi je največ Hrvatov, tako ustašev in domobranov kot tudi civilistov, usoda njihovih posmrtnih ostankov pa zaradi anemičnosti hrvaške vlade še ni znana.
Javnost v Sloveniji pa se je glede vprašanja prikritih grobišč v zadnjih letih precej pomirila. K temu so pripomogle tudi strokovne in znanstvene raziskave, ki so omogočile, da se z zgodovino v večji meri ukvarjajo zgodovinarji, čeprav politiki še vedno capljajo za njimi. Mitja Ferenc:
Za konec današnjega OFFsajda Ferenc dobronamerno zaželi zgodovinopisju, da bi se ločilo od ideoloških predznakov.
Potemtakem je potrebno ideološko uravnotežiti tudi današnji OFFsajd.
V častitljivem 98-tem letu je preminil Janez Stanovnik. V slovenskem izročilu je pustil svoj pečat kot partizan, borec za svobodno Jugoslavijo in v njej tudi Slovenijo, v osemdesetih je bil član predsedstva Socialistične republike Slovenije, od leta 1988 do 1990 pa predsednik predsedstva SR Slovenije. Leta 2003 je za desetletje postal predsednik Zveze združenj borcev za vrednote Narodnoosvobodilnega boja. Ko je leta 2013 iz zdravstvenih razlogov odstopil, je postal predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Kot borec v narodnoosvobodilni vojski je prejel partizansko spomenico, nosil pa je še več odlikovanj, med drugim je bil razglašen za častnega meščana Ljubljane. Na ljubljanskih Žalah so ga danes pokopali z vojaškimi častmi, saj je nosil tudi zlati častni znak svobode Republike Slovenije. Počivaj v miru, Janez Stanovnik, za nekatere oče naroda, za druge stric iz Murgel, v vsakem primeru velik človek.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj