Nikogaršnja divjad
Konec marca je bil v Uradnem listu objavljen nov zakon o varstvu okolja, ki ga je vlada sprejela 16. marca letos. Novi zakon, ki ga je sedanji okoljski minister Andrej Vizjak oklical kar za okoljsko ustavo, se od predhodnega ne razlikuje bistveno. Vidna izjema je izbris 163. člena. Ta je v predhodnem zakonu veleval, da so, citiramo: »naravne dobrine v javni lasti ali v upravljanju države oziroma občine ali pod posebnim varstvom skladno z zakonom« in da je »divjad po predpisih o lovstvu lastnina države«. Po izbrisu 163. člena divjad torej ni več državna last, temveč nikogaršnja.
Zaradi novega zakona je največ perja frčalo med lovci, ki izbrisu člena nasprotujejo z argumentom, da denacionalizacija divjadi vodi v privatizacijo lovišč in da je zakon tako darilo veleposestnikom, ki bodo lahko hitreje dobili koncesije za lov na lastni zemlji. Pravna mnenja, ki so bila po izraženem strahu lovcev podana prejšnji teden, pa izpostavljajo, da je izbris lastnine divjadi iz zakona zgolj posledica najnovejšega stvarnopravnega zakonika, sprejetega pod vlado Marjana Šarca, ki je status živali iz stvari spremenil v čuteča živa bitja. Država potemtakem ne more biti lastnica divjadi, temveč le njena skrbnica. Spremembo je v zakon o okolju želela uvesti že Šarčeva vlada, a zaradi nesoglasij med ministrstvi do tega ni prišlo.
Državnega lastništva divjadi ne predpisuje praktično nobena druga država. Člen, ki je lastništvo omogočal in ga v novem zakonu ni, je bil sprejet ob spremembi državne ureditve. Divjad je bila v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, tako kot marsikaj drugega, družbena last, po osamosvojitvi pa je bilo zakonodajo treba prilagoditi novi ustavi, razloži Dušan Pichler, dolgoletni vodja pravno-sistemske službe za varstvo okolja na Ministrstvu za okolje.
V zakonu, ki je veljal od osamosvojitve do leta 2004, kot državna last ni bila opredeljena le divjad, temveč tudi ostale naravne danosti, kot so voda in vse prostoživeče živali. Po spremembah zakona v začetku tisočletja pa je v državni lasti ostala le divjad.
Divjad je torej do nedavnega ostala v državni lasti. V Zakonu o divjadi in lovstvu je opredeljena kot vrste prostoživečih sesalcev in ptic, ki se jih lovi. V to opredelitev je všteta velika večina vrst srnjadi in votlorogov, kot so gamsi in kozorogi, ter nekatere vrste ptic, kot so vrane in srake. Divje zveri in ujede niso opredeljene kot divjad.
S spremembami stvarnopravnega zakonika, ki živali pojmuje kot čuteča bitja, pa je bilo jasno, da je uzakonjeni status divjadi kot državne lastnine problematičen.
Novi zakon o varstvu okolja je odpravil zgolj lastninsko pravico države do divjadi, v lovske koncesije, katerih pridobivanje so zaradi novega zakona problematizirali v Lovski zvezi Slovenije, pa ne posega, pojasni Pichler.
Pridobivanje lovskih koncesij določa Zakon o divjadi in lovstvu, novi zakon o varstvu okolja pa na postopke pridobivanja po mnenju Dušana Pichlerja ne vpliva. Spreminja zgolj status države, ki ni več lastnica divjadi, sedaj z njo le upravlja.
Drugačnega mnenja so v Lovski zvezi Slovenije, saj sta Zakon o varstvu okolja in Zakon o divjadi in lovstvu povezana. Oba po njihovem namreč instrumentalizirata s pojmom divjadi, razloži predsednik lovske zveze Lado Bradač.
Največ nezadovoljstva med lovci je nemara sprožilo prav domnevno neskladje med zakonoma, ki naj bi ogrozilo možnost pridobivanja koncesij za lov - te ureja le Zakon o divjadi in lovstvu. Sodeč po mnenju Lada Bradača pa škodljivost izbrisa 163. člena v resnici ni sum o težavnejšem pridobivanju koncesij, ampak sprememba lastnine.
A živali, ki niso več opredeljene kot stvari, temveč kot čuteča bitja, ne morejo biti lastnina države ali simbolična družbena last, kot je povedal Bradač. Divjad, s katero država samo upravlja, ni pa subjekt lastninske pravice, pa posledično nikakor ne more biti vzrok za spreminjanje postopka pridobivanja koncesij za lov, kaj šele, da bi ta opredelitev omogočala plodna tla za privatizacijo lovišč.
Dušan Pichler je mnenja, da nezadovoljstvo lovcev nad izbrisom člena, ki nacionalizira divjad, izvira iz strahu pred drugačnim ravnanjem države, če bi ta koncesije za lov začela v večji meri podeljevati zasebnikom. Strah o oteženem pridobivanju koncesij pa je zaradi novega zakona, ki spreminja zgolj lastninski status divjadi, odveč, saj gre za različna pravna in birokratska področja.
Bolj kot da bi bili lovci upravičeno užaljeni zaradi domnevno oteženega postopka pridobivanja lovske pravice, se zdi, da jih je zmotilo predvsem to, da Ministrstvo za okolje spreminja Zakon o varstvu okolja.
V Lovski zvezi Slovenije bodo kljub temu, da novi zakon ne posega v pridobivanje lovskih pravic, ki jih izdaja Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, skušali doseči vrnitev izbrisanega člena v zakona. To bi lahko po napovedih predsednika Lovske zveze Lada Bradača dosegli z amandmajem k zakonu proti škodljivim ukrepom oblasti, ki ga je predlagal Inštitut 8. marec.
Da bi izbris 163. člena, ki spreminja lastninski status divjadi, resnično oškodoval lovce, je malo verjetno. Koncesije za lov in lovske pravice bodo še vedno lahko pridobivali po ustaljenih postopkih. Denacionalizacijo divjadi v skladu z določbami stvarnopravnega zakonika, ki živali pojmuje kot čuteča bitja, pa je moč razumeti kot spremembo razumevanja odnosa ljudi do drugih čutečih živih bitij. Ta nikakor niso človeška last – v najbolj enostavnem razumevanju sveta so kvečjemu neodtujljiv del večvrstne družbe.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj