Rdeči jastreb nad Santiagom
Pod Andi so v poznih nedeljskih urah zaplapolale rdeče zastave. V drugem krogu predsedniških volitev v Čilu je namreč slavil kandidat levega zavezništva Podpiram dostojanstvo, Gabriel Borić. Nekdanji pobudnik študentskih in protivladnih protestov hrvaškega porekla se je v predvolilni kampanji uveljavil kot oster nasprotnik neoliberalizma, ki ga je v Čile vpeljal nekdanji čilenski diktator Augusto Pinochet. Poleg odmika od neoliberalizma je Borić napovedal širjenje pravic skupnosti LGBT+ in boj proti podnebnim spremembam.
V prvem krogu volitev je s 26 odstotki glasov sicer zaostal za konservativnim republikancem Joséjem Antoniem Kastom, odkritim simpatizerjem Pinocheta, s katerim se je pomeril v drugem krogu. Med 56 odstotki volilnih upravičencev, ki so se udeležili drugega kroga volitev, jih je 56 odstotkov glasovalo za Borića, Kast pa je prejel 44 odstotkov glasov. Predsedniške volitve so izrazito polarizirale čilensko volilno telo, saj sta si kandidata diametralno nasprotna, predvsem ko govorimo o ekonomskem sistemu in novi čilenski ustavi, ki bo nadomestila tisto iz časa Pinochetove diktature. Kenneth Roberts, profesor latinskoameriških študij na Univerzi Cornell v Ithaci v zvezni državi New York, razloži, da je Borićeva zmaga na predsedniških volitvah v Čilu generacijski odmik od zgodovinsko uveljavljenih neoliberalnih politik.
Čile je prva država, v kateri se je v zgodnjih sedemdesetih letih uveljavila neoliberalna politika. Borićev protikandidat José Antonio Kast, ki je v predvolilni kampanji nasprotoval novi ustavi, se je na volitvah predstavljal kot dedič neoliberalizma in zagovornik tradicionalnih krščanskih vrednot, zaradi česar so se mnogi volivci, željni sprememb, preusmerili k Boriću, pojasni Barbara Fernandez Melleda, profesorica latinskoameriških študij na Univerzi v Hongkongu.
Borić, ki bo z zmago na volitvah postal tudi najmlajši čilenski predsednik, se je začel politično udejstvovati na študentskih protestih leta 2011, ko je zahteval javno šolstvo in zmanjšanje neenakosti v državi. Z aktivizmom je nadaljeval na protivladnih protestih leta 2019 kot eden najbolj vidnih obrazov protisistemskega gibanja, ki mu je uspelo mobilizirati skoraj milijon ljudi. Ti so na ulicah večjih mest zahtevali predrugačenje ekonomskega sistema in reforme socialnih politik.
Do leta 2012 je bila volilna udeležba v Čilu obvezna. Prav na nedeljskem drugem krogu volitev pa je bila od takrat najbolj množična. Boriću je h glasovanju uspelo pritegniti predvsem mlajše volivce in urbano prebivalstvo, ki so v Boriću videli sistemsko neodvisnega politika, ki se bo zoperstavil neoliberalnemu sistemu in s socialnimi reformami skušal stabilizirati državo.
Borićeve predvolilne obljube izhajajo neposredno iz njegovega aktivističnega udejstvovanja. Že kot poslancu mu je uspelo omiliti privatizacijo pokojninskega sistema, ki ga bo kot predsednik države poskušal dokončno spremeniti. Poleg reform pokojninskega sistema je v predvolilni kampanji obljubljal uvedbo javnega zdravstvenega in izobraževalnega sistema. Kot ključen dejavnik reformiranja gospodarstva je obljubil tudi zeleni prehod, pojasni Aldo Madariaga, profesor političnih znanosti na Univerzi Diega Portalesa v čilenski prestolnici Santiagu de Chile.
Bodoči čilenski predsednik, ki bo na tem položaja marca zamenjal dosedanjega konservativnega predsednika Sebastiána Piñero, je na volitvah kandidiral s podporo več levih in levosredinskih strank. Sam je sicer predsednik manjše stranke Socialna konvergenca, ki ima v parlamentu zgolj 9 od 155 sedežev, a se je v predvolilni kampanji predstavljal kot neodvisni levičarski kandidat. Zaradi razdrobljenosti in pomanjkanja centralne organizacije na levem političnem polu bo moral Borić delovati kot povezovalec levice, da bi lahko uveljavljal svoje predvolilne obljube.
Borić v parlamentu nima večine in se bo moral povezovati tudi s sredinskimi in verjetno desnosredinskimi strankami, pojasni Madariaga.
Verjetno najpomembnejši dejavnik Borićevega predsedovanja bo potrjevanje nove ustave. Po protestih leta 2019 so namreč Čilenci na referendumu odločali o procesu pisanja nove ustave. Predvidene spremembe vključujejo spremembe zakonodajnih in izvršilnih pooblastil predsednika države, decentralizacijo države in reformiranje privatiziranih socialnih institucij, ki izvirajo še iz Pinochetove diktature. Ustavodajno skupščino pa povečini sestavljajo Borićevi simpatizerji, a ti prav tako niso povezani v eno stranko.
O novi ustavi bodo Čilenci odločali na referendumu prihodnje leto. Ta ustava bo tako pomemben mejnik ne samo za Borićevo predsedovanje, temveč tudi za državo, ki se je po uveljavitvi neoliberalizma družbeno preoblikovala zlasti s protesti, na katerih je bil med glavnimi voditelji Gabriel Borić.
Čilenska družba se je na volitve odzvala s polarizacijo. Povolilna složnost Čilencev je odvisna od procesa potrjevanja nove ustave.
Borić bo moral torej najprej sestaviti večino v parlamentu in tako tlakovati svojo politično pot stran od neoliberalizma, ki ga je na volitvah utelešal Kast. Da bi Borić ostal na oblasti, pa bo moral na predsedniškem položaju učinkovito uresničevati svoje predvolilne obljube.
Borićevo zmago na volitvah je na ulicah Santiaga pozdravila večdesettisočglava množica, ki je evforično pospremila Borićev povolilni govor. Zdi se, da se bo Borić na vrhu čilenske politike uveljavil kot voditelj, ki ne ustreza zgodovinskemu tipu južnoameriških levičarskih predsednikov. Borić obljublja progresivno socialno politiko tudi na področju pravic manjšin in zelenega prehoda, ki doslej v južnoameriških državah nista bili naslovljeni. Njegove ambicije po izgonu neoliberalizma iz rojstnega mesta slednjega pa bodo odvisne predvsem od nove ustave in njene uresničitve.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj