Separatistična suša
Volitve v katalonski parlament, ki so potekale v nedeljo, so močno premešale razmerja moči v tej španski provinci. Največ glasov je prejela socialdemokratska stranka, ki je prvo mesto dosegla že na prejšnjih volitvah leta 2021, a je sedaj svojo prednost pred stranko separatistične desnice Junts znatno povečala. S tem so stranke, ki se zavzemajo za katalonsko samostojnost, izgubile večino. Največji poraženci so v stranki Republikanska levica Katalonije. Njen voditelj Pere Aragonès je tudi predsednik v tem trenutku še aktualne katalonske vlade, ki je zaradi vse večjih razpok v koaliciji separatističnih strank sredi marca tudi sprožil predčasne volitve.
Sestava nove koalicije je kljub odličnemu rezultatu socialdemokratov vse prej kot jasna. Za večino v parlamentu potrebujejo 68 sedežev. Socialdemokrati pod vodstvom Salvadorja Illeso osvojili 42 glasov, kar je najboljši rezultat za stranko v več kot 20-ih letih. Na drugem mestu je stranka Junts, ki jo iz belgijskega izgnanstva vodi nekdanji katalonski premier Carles Puigdemont. Osvojila je 35 sedežev, kar je tri več kot pred tremi leti. Tako je prevzela absolutni primat v taboru separatističnih političnih sil, ki je celokupno sedeže izgubil. Največ na račun Republikanske levice Katalonije, s špansko kratico ERC, ki je dosegla 20 sedežev, 13 manj kot na prejšnjih volitvah. Pet sedežev je izgubila tudi Združena ljudska lista, ki se politično med separatisti pozicionira levo od ERC. Med deklariranimi separatistični strankami se je prvič v parlament uvrstila ultranacionalistična stranka Katalonsko zavezništvo, katere glavna točka programa je poleg neodvisnosti zaostrovanje protimigranstke politike.
Med strankami, ki zagovarjajo enotnost Katalonije s Španijo, je preporod doživela Ljudska stranka, sicer največja tradicionalna konzervativna stranka v Španiji, ki je bila v zadnjem desetletju na margini katalonske politike. Dosegla je 15 sedežev, pred tremi leti le tri. Ljudski stranki z desne v Kataloniji in drugod po Španiji konkurira stranka Vox, ki je ohranila svojih 11 sedežev.
Iz parlamenta je izpadla stranka Ciudadanos oziroma Državljani, ki je svojo politično pot začela prav v Kataloniji in nato okoli leta 2015 postala vzpenjajoča zvezda španske politike. Še pred dvema volilnima cikloma konec leta 2017 je bila to zmagovalka volitev, ki je takrat prejela četrtino več glasov kot tokratnja zmagovalka. Sčasoma se je iz zmerno liberalne stranke, katere steber je bilo nasporotovanje katalonski samostojnosti, premaknila močno v desno. Z zatonom njenega zdaj že nekdanjega voditelja Alberta Rivere je tonila tudi stranka, ki se očitno poslavlja s političnega parketa. Še zadnja stranka v parlamentu bo Comuns Sumar, ki je naslednica nekdanjega Podemosa. Osvojila je 6 sedežev, dva manj kot na zadnjih volitvah. Ta nekdaj levičarska stranka je tudi edina, ki se ne opredeljuje glede vprašanja samostojnosti, zagovarja zgolj izvedbo referenduma.
Volitve v Kataloniji so potekale v senci političnega dogajanja v Madridu, kjer prevladuje prav reševanje katalonskega vprašanja. Socialdemokratski premier Pedro Sánchez se za večino v nacionalnem parlamentu zanaša tudi na dve katalonski in separatistične stranke iz drugih regij. V okviru formiranja te koalicije se je zavezal k sprejemu zakona o amnestiji katalonskih separatistov, ki so bili v Španiji obtoženi rušenja ustavnega reda in terorizma, zaradi česar jih je bilo več tudi obsojenih ali pa jim grozijo zaporne kazni. Najbolj slaven obtoženec je Puigdemont, ki se bo, če bo zakon sprejet, še letos poleti po sedmih letih vrnil v Španijo. Zakon je desna opozicija uporabila za napade na Sáncheza in uspešno upočasnila njegovo sprejetje. Kot pravi Eduardo Güell, politolog iz Barcelone, bo ta zakon vendarle v kratkem sprejet.
Pomilostitev je tako pripomogla k zmagi socialdemokratov, ki si sami pravijo socialisti, pripomogla pa je še k nekaterim dramatičnim trenutkom med predvolilno kampanjo. Sánchez je en teden kontempliral svoj odstop zaradi osebnih napadov nase in družino, ki so jih izvajali desničarski mediji, zaradi česar je bila pozornost javnosti bolj usmerjena v špansko kot v katalonsko politiko.
Pomemben dejavnik je, kot navaja Güell, da osamosvojitev zaradi drugih problemov enostavno ni več glavni fokus katalonske politike.
Politične poteze Sáncheza so tako obrodile sadove in deradikalizirale odnos španske vlade do katalonskega vprašanja, da prvič po letu 1980 separatistične stranke nimajo večine v katalonskem parlamentu.
Güell opomni, da imata deklarativno socialistični stranki v španskem in v katalonskem parlamentu različno politično tradicijo, a gre pri katalonski za podružnico španske. Pogajanja o koaliciji bodo za socialistično stranko vseeno težavna, čeprav si je priborila največ poslanskih mest.
Carles Puigdemont, španski izgnanec in evroposlanec, ki se oglaša iz Bruslja, poskuša delegitimirati zmago samooklicanih socialistov.
A Puigdemontu to ne bo uspelo, meni sogovorec.
Glede na trenutne rezultate katalonskih regionalnih volitev bi bilo teoretično mogoče oblikovati tudi koalicijo, identično tisti v nacionalni vladi, a meni, da se to ne bo zgodilo.
Razlog za razpad koalicije in sklic predčasnih volitev je bilo nestrinjanje o projektu turističnega resorta Hard Rock, zaradi katerega niso mogli sprejeti proračuna. Projekt sta podpirali socialdemokratska stranka in ERC, nasprotovali pa so mu v Podemosu oziroma Sumarju. Stranka Sumar na nedeljskih volitvah ni dobila niti enega sedeža v katalonski regiji Tarragona, kjer načrtujejo projekt Hard Rocka.
Ironično je torej, da vprašanje katalonske samostojnosti vse bolj okupira politiko v Madridu, kjer je Ljudska stranka uspešno uporabila zakon o pomilostitvi za napade na premierja Sáncheza in dosegla radikalizacijo politike na splošno, medtem ko se v Kataloniji dogaja obratno. Vprašanje samostojnosti izgublja dominantno vlogo v političnih delitvah. Tisti volivci, ki jim je samostojnost še vedno glavni identifikator politične pripadnosti, so se tako zbrali v bolj nepopustljivo nacionalističnih strankah. Tisti, ki osamosvojitvi bodisi nasprotujejo bodisi dajejo prednost drugim vprašanjem, pa so se premaknili k tradicionalnim strankam.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj