Ženske v znanosti: ker nas cenijo
Ob drugi uri smo v etru Radia Študent poslušali poročilo pogovora Pedagoškega inštituta o neoliberalnih in postfemnisitičnih diskurzih v šolstvu. Kako pa se takšni diskurzi reproducirajo skozi sistem izobraževalnih in akademskih institucij, si bomo pogledali na primeru dogodka Za ženske v znanosti 2016.
Dogodek je bil posvečen predstavitvi treh L’Orealovih štipendistk, ki so si prislužile tako imenovane Nacionalne štipendije L’oreal-UNESCO za “Ženske v znanosti”. Nacionalni razpis za omenjene štipendije je namreč letos potekal že deseto leto zapored. Projekt je rezultat javno–zasebnega partnerstva, franšiza programa L’Oreal-UNESCO, ki je bil ustanovljen leta 1998, v Sloveniji pa prvič izveden leta 2006. Tako je tudi sama častna gostja dogodka, ministrica za visoko šolstvo Maja Makovec Brenčič dejala, da je odličen zgled, kako si znanost in gospodarstvo lahko sežeta v roke.
Nacionalni program za ženske v znanosti, ki ga spoznorira kozmetična korporacija L‘Oreal, v Sloveniji vsako leto izbere tri nagrajenke, ki za svoje raziskovalno delo na domačih znanstvenih institucijah prejmejo vsaka po celih 5000 evrov letne štipendije. Letos se je na razpis prijavilo osemnajst kandidatk, izmed katerih je 6-članski nacionalni odbor odbral 3 najprimernejše nagrajenke.
Program “Za ženske v znanosti” poleg nacionalnih štipendij sicer vsako leto podeli tudi petnajst mednarodnih štipendij, ki so bile prejšnje leto skladno z neoliberalističnim diskurzom preimenovane v “International Rising Talents” ali po slovensko “Mednarodne vzhajajoče talentke”, kar po naslovu prej spominja na forme lepotnih tekmovanj. Za vnovčitev svojega talenta, to je za delo na doktorskem ali podoktorskem študiju v tujini, vsaka izbrana znanstvenica prejme po 15.000 evrov letno. L’Oreal pa podeljuje še 5 mednarodnih nagrad znanstvenicam s petih različnih kontinentov. Slednje so vredne že malo bolj spodobnih 100.000 ameriških dolarjev.
Enkratni znesek nacionalne štipendije, ki kot omenjeno znaša 5000 evrov, preračunano pomeni dobrih 416 evrov mesečno. Tako je bilo povsem na mestu predavanje doktorice Majde Černič Istenič z Znanstveno-razsikovalnega centra SAZU, ki je govorila o prekarnem položaju raziskovalk in raziskovalcev v Sloveniji.
Černič Istenič je v svojem govoru povedala, da se delež nezaposlenih doktorantk in doktorantov povečuje ter da je bilo v letu 2013 petdeset odstotkov žensk zaposlenih za krajši delovni čas. Prav tako je v svojem predavanju izpostavila prekarizacijo akademske sfere, torej da se od raziskovalcev in raziskovalk pričakuje, da delajo ves čas in da so dosegljivi tudi v svojem prostem času. Nadalje pa je prekarnost navezala tudi na materialni pogoj sine qua none zaposlitve večine mladih, v katero kategorijo danes spadajo vsi do 35 leta – razpise. Tudi raziskovalne pozicije na akademskih institucijah so namreč močno odvisne od prijav na razpise in pridobitev njihovih sredstev. Materialni pogoji vendarle predhajajo zahtevam o enakosti spolov in ostalim sodobnim identitetnim izenačevanjem.
Poleg simboličnega zneska nacionalne štipendije so precej indikativni tudi pogoji za prijavo na omenjen razpis. Za nacionalno štipendijo se kot prvo lahko potegujejo zgolj doktorske študentke s polja naravoslovnih znanosti, biotehnike in medicine. Tako je sporočilo takšnih nagrad širši javnosti, da so za dosego naziva znanost na nacionalni ravni za UNESCO in za korporacijo L’Oreal primerne zgolj naravoslovno-matematične in tehnične smeri študija, medtem ko družboslovje in humanistika te prosvetljene avre znanosti očitno ne dosegata.
Nadaljnji pogoj za prijavo za nacionalno štipendijo pod pokroviteljstvom L’Oreala je še, da so kandidatke vpisane v zadnji letnik doktorskega študija, in to na domači raziskovalni ustanovi. Poleg tega pa tudi, da niso starejše od 35 let, razen v primeru koriščenja porodniškega dopusta, ki jim na porod omogoči zvišanje starostne omejitve za eno leto. Vse našteto zlahka implicira, da ženske nad 35-im letom niso več primeren ali zaželjen kader, ki bi se jih splačalo podpirati na njihovi znanstveno-raziskovalni poti.
Tako gre pri poimenovanju programa “Za ženske v znanosti” zgolj za evfemistično poenostavljanje imena nagrade, saj se to sliši bolj nepristransko kot “Za mlade ženske v nedružboslovni in nehumanistični znanosti”. Vsekakor gre pri takšni starostni omejitvi na ravni diskurza za kult mladosti, kar implicira seksizem, po drugi strani pa marsikaj pove o degradaciji bolonjskega študija nasploh. Še nedolgo nazaj je opravljanje doktorata pomenilo prispevanje koščka vednosti, za katerega ni pomembno, kdaj v življenju ga opravljaš. Danes pa nadaljnje stopnje bolonjskega študija ob visoki brezposelnosti mladih večinoma služijo zgolj še kot podaljšek študijskih programov in s tem kot socialni korektiv družbe.
Ob tem je potrebno še omeniti, da je za študijske podaljške, torej magisterij in doktorat, marsikje potrebno odšteti šolnino, ki močno presega znesek podeljene štipendije. Da niti ne omenjamo, da starostna omejitev štipendij negira samo neoliberalno mantro vseživljenjskega učenja, ki po korporativnih merilih razpisa, ki starost žensk omejuje na 35 let, očitno velja zgolj za moške.
Tako L’Oreal-UNESCO štipendija sicer cilja na izboljšanje položaja žensk, ampak vprašanje je, koliko takšna štipendija pripomore k izboljšanju njihovega položaja znotraj slovenskega visokošolskega prostora, ki niti nima ustavno urejenega lastnega financiranja, kaj šele možnosti kakšnih spodobnih štipendij. Ali glede na tako imenovane fenomene lepljivih tal oziroma steklenih stropov, kasnejših obetajočih se zaposlitvenih možnosti.
V takšnih franšiznih štipendijah, ki s svojimi lastnimi merili pogojujejo, kakšna ali katera kandidatka je primerna za prijavo, moramo prepoznati ne izenačevanja spolov, ampak prej reiteracijo neoliberalnega diskurza, ki ga generira. Njegovi postfeminisitčni modusi pod pretvezo izenačevanja zgolj reproducirajo, torej zmeraj znova vzpostavlja razlike med tistim, kar je v družbi sprejemljivo in nesprejemljvo. Na ta način pa nikakor ni možno govoriti o opolnomočenju, sitnagma ‘za ženske v znanosti’ prej krni tako pomen in vlogo žensk v družbi kot tudi polje same znanosti.
Vidik štipendij in njihove povezave s kozmetično korporacijo je pisno komentirala tudi doktorica Lilijana Burcar, izredna profesorica na Oddelku za anglistiko Filozofske fakultete:
Burcar: "Opolnomočenje, s tem pa vidnost in prepoznavnost..."
Če je za nagrajene posameznice majhna denarna nagrada vseeno pripravnejša od kompleta kozmetike, gre pri tovrstnih štipendijskih skladih za reprodukcijo neoliberalnega in postfeminističnega diskurza. V skladu s prvim nagrajuje le privilegirane izbranke, s čimer ponuja izgovor za izogibanje reševanju sistemskih vprašanj financiranja raziskovalnega dela, hkrati pa proizvaja problematične spolno stereotipne asociacije pod postfeministično pretvezo boja za enakost spolov.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj