LEPLJIVA TLA, STEKLEN STROP IN PUŠČAJOČE CEVI
V današnji oddaji nadaljujemo osmomarčevsko temo, ki smo jo napovedali že prejšnji teden. Prisluhnili boste poročilu posveta Komisije za ženske v znanosti, ki se je v prostorih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport odvilo 7. marca. Naslov posveta se je glasil Mehanizmi izkoriščanja in diskriminacije v znanosti in je odstiral ozadje vsem tistim sintagmam, ki so tako pogosto prisotne, ko se govori o položaju žensk v znanosti, četudi se ne vežejo zgolj na ženske - namreč fenomeni lepljivih tal, steklenega stropa in puščajoče cevi.
16 članska Komisija za ženske v znanosti je sicer ekspertno oziroma posvetovalno telo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport brez lastnih finančnih sredstev. Otvoritvi posveta aktualne predsednice Marije Bešter Rogač je sledil lepodušni govor ministrice Maje Makovec Brenčič, ki se je nadaljeval z maratonskim nizom predavanj profesoric, asistentk, raziskovalk, uslužbenke iz ministrstva ter kvota treh moških predstavnikov, ki je hkrati tvorila tudi polovico navzočnosti oseb moškega spola.
Posvet se je tako zares začel s prvim predavanjem redne profesorice Jane Rošker, in sicer z vprašanjem:
Ali ima tudi znanost nek spol? Četudi študij uspešno zaključi več žensk kot moških, je delež moških razkisovalcev in znanstvenikov predvsem na vodilnih položajih in visokih šolah in znanstevnih oziroma raziskovalni inštitutih, neprimerno večji. In čim nižji je plačilni razred določenega delovnega mesta, tem več žensk najdemo na takih pozicijah, na takih položajih. Ali je razlog za to še vedno obstoječe nesorazmerje, dejansko v tem, da si ženske zastavljamo napačne prioritete? Ali pa je problem v tem, da so karierne poti v znanosti zastavljene tako, da bolj ustrezajo moškim biografijam kot ženskam. Morda pa je razlog dejansko v tem, da se žensk še vendo drži stigma nekakšne intelektualne manjvrednosti.
Dejstvo je, da ženske, ki si že v mladih letih izberejo poklic znanstvenice, kasneje na svoji poklicni poti zelo pogosto pozabljajo, kaj naj bi bilo za njihovo kariero pravzaprav pomembno. In to je zagotovo povezano z dejstvom, da še vedno primanjkuje znanih žensk v znanosti, ki bi ženskemu podmladku lahko služile kot vzornice. Po drugi strani pa statistike nazorno kažejo, da uveljavljeni znanstveniki za svoje naslednike raje izbirajo moške kot ženske, in vse to vodi do tega, da imajo mlade izobraženke že a priori manjše samozaupanje in se težje odločijo za kariero v znanosti. Ta razkorak je nekoliko manj očiten kadar gre za ženske iz akademskih družin.
Zakaj je temu tako, ponovno Jana Rošker:
Začetne faze znanstvenih karier sovpadajo z obdobjem ustvarjanjem družine in rojevanja otrok. V vrhunski znanosti namreč še vedno prevladuje mit o 24-urnem znanstveniku in ta mit seveda ne olajšuje življenja žensk, ki se odločajo za poklic znanstvenice. Na splošno bo potrebno redefinirati splošno podobo in javno vrednotenje samih likov znastvenic in znanstvenikov
Problem pa je globoko vsidran tudi v sami kulturi znanosti, ki ni združljiva s skrbstvenimi dejavnostmi, na primer srkbjo za otroke, za ostarele starše ali na splošno z družbenopolitičnimi aktivnostmi in je zato neprijazna do oseb, ki se s temi dejavnostmi ukvarjajo. To pa so pri nas še vedno v prvi vrsti ženske.
Družbeni spol, torej družbeno pogojena pripadnost določenemu spolu, sodi v naših družbah k osrednjim kategorijam delovanja na vseh podorčjih. Pa vendarle to toliko bolj velja za znanost, ki sodi h ključnim diskurzom razvoja in reproduciranja družbenih oblasti. Gre za to, da pokažemo, da znanost ni vrednostno nevtralna, temveč je vselej politična in subjektivna. In da zrcali moške perspektive tudi in ravno zaradi tega, ker jo razvijajo subjketivni moški, ki imajo konkretne politične nazore ter v skladu z njimi dojemajo in vrednotijo resničnost.
Znanost tako ni objektivna nezaiteresirana dejavnost, saj jo tako kot ostale človeške dejavnosti opredeljujejo njene materialne prakse. Zato se je sicer načelno zavzemati za enakost spolov, vendar dokler se reproducirajo obstoječe prakse, je nujno potrebno govoriti o feminizaciji znanosti. Kako se obstoječe prakse ohranjajo, nam je namreč z dvema resničnima anekdotama iz astronomije ponazorila redna profesorica za astronomijo Andreja Gomboc:
Študent napiše v diplomi, da je Cannon identificiral in razvrstil zvezde. Jaz sem potem opozorila, da je bila to Annie Jump Cannon, ki je identificirala in razvrstila, nakar se je študent zahvalil za pripombo in opravičil. Njegov mentor je pa hotel opravičiti ta spodrsljaj in je rekel, da saj verjetno obstaja tudi gospod Cannon, njen mož in da sta to počela skupaj. No, jaz sem preverila. Annie Jump Cannon ni bila poročena in zanimivo, da so hoteli njene zasluge pripisati neobstoječemu gospodu Cannonu. In to v 21. stoletju!
Če preskočimo malo naprej, Jocelyn Bell Burnell je zelo znana astronomka, še posebej po tem, ko je prva odkrila pulzarje – to so hitro vrteče se nevtronske zvezde. Seveda je potem v karieri naredila še marsikaj, je pa za to odkritje – ona je bila takrat namreč doktorska študentka, ko je odkrila pulzarje - za to odkritje je dobil Nobelovo nagrado njen mentor.
Je pa profesorica Gomboc napeljala tudi na temo, ki se je razvijala tekom dneva, namreč pogoje samega znanstvenega raziskovanja, ki so izrazito pristranski:
Eden izmed velikih problemov je usklajevanje službenih in družinskih obveznosti in tekmovanje z moškimi kolegi, ki imajo na tem področju veliko maj težav. Potem je tudi problem, ker vam na pot, raziskovalno ali pa tudi delovno, nastavijo neke ovire, ki jih še sami ne opazijo in se njim ne zdijo tako hude. Na primer podoktorsko izobraževanje, leto ali dve preživeti v tujini je verjetno veliko težje če imate družino, če ste ženska, kot pa moški. Potem seveda pridemo do ocenjevanja sposobnosti in uspešnosti. Velikokrat je tak stereotip, da ženske so dobre za natančno delo, potrpežljivo, rutinsko. Fantje so pa tisti, ki imajo ideje in premikajo stvari naprej.
Kar se tiče uspešnosti je tudi samozavest. Seveda je znanost tekmovalna, agresivna in zahtevna. In seveda če ocenjujemo uspešnost samo po tem, kako samozavestno nekdo predstabvja rezultate, kako glasen je, potem bomo spregledali zelo sposobne in uspešne ženske.
Tudi o dvojnih merilih je bilo nekaj že povedanega in velikokrat naletimo tudi na tako nezavedno pristranskost bi lahko rekli. Seveda so dvojna merila, moški ki vztraja pri svojem mnenju je načelen. Ženska, ki vztraja, pa je histerična, to je osebna izkušnja.
Na pogoje možnosti znanstvenega raziskovanja, ki ne obstaja izven akademskih institucij, je z razčlenitvijo pojma akademske svobode opozorila izredna profesorica Karin Cvetko Vah. Med drugim je izpostavila, da pojem akademske svobode nujno vključuje ekonomsko varnost profesoric in profesorjev. Zakaj je temu tako in kaj je ključna dvoumnost dojemanja akademske svobode, ki je značilna tudi za naš prostor, Karin Cvetko Vah:
Dejansko, če se želiš odmakniti od te hiperprodukcije objav znotraj nekega podorčja, ki je že uveljavljeno in atraktivno in zagotavlja hitre in odmevne objave in se podat raziskovat nekaj novega, potrebuješ neko varnost. Torej, eno je avtonomija univerze, ki izhaja iz avtonomije učitelja, ki izhaja iz njegove ali njene akademske svobode. Drugo pa je avtonomija univerze kot organizacije, nekakšna organziacijska avtonomija. In predvsem ta druga lahko vodi v to, da neka ozka skupina, upraljalska elita, želi institucijo obvalodvati v skladu z nekimi svojimi načeli in težnjami, ki lahko pridejo v konflikt z avtonomijo profesorja, z akademsko svobodo.
Enačenje akademske svobode z avtonomijo univerze je nevarno za samo znanost kot prakso, saj upravljalska logika, ki se tudi na univerzah vedno bolj podreja logiki kapitala, znanstvene prakse in raziskave podreja lastnim ciljem profita. To se kaže na raznorazne načine, od neupoštevanja žensk, do kroničnega pomanjkanja zagotovljanja pozicij, birokratskih zapletov in ostalih nerazrešenih odprtih vprašanj. Do kakšnih strukturnih in sistemskih anomalij in neurejenosti, ki se navzven kažejo kot inertnost, rigoroznost in rigidnost univerz in minisitrstva, je s svojo intervencijo odprla udeleženka posveta. Prisluhnimo:
S pobudo, ki je izpostavila le eno izmed mnogih nepravilnosti, se je na posvetu odprla tudi dimenzija političnega delovanja, saj se je opozorilo na strukturne in sistemske neurejenosti, za katere je odgovorno tako ministrstvo kot univerze. Večni argument, da denarja ni, zato tudi ni materialnih pogojev za znanost, pripelje namreč do tega, da se v istem položaju hitro znajdejo vse marginalizirane skupine, ne glede na spol. Sašo Dolenc pa je v svojem, rahlo specifičnem predavanju, med drugim izpostavil problem kriterija znanstvenih objav, sploh ko se ta tičejo slovenskega portala SICRIS.
Znanstveno odličnost v Sloveniji torej neizprosno določajo nepreizprašani bibliometrični kriteriji objav. Kako in na kakšen način so ti povezani z akademsko segregacijo, sta na podlagi rezultatov projekta Garcia predstavili raziskovalki Ana Hofman in Duška Kneževič-Hočevar. Prisluhnimo najprej Ani Hofman:
Raziskava projekta Garcia, ki je bila opravljena na dveh testnih institucijah, je bazirala tudi na osebnih intervjujih. Prisluhnimo, kaj je o metodi in izsledkom še povedala Ana Hofman:
Kot ena ključnih, vsekakor pa ne edina slepa pega akademske politike, se je izkazala institucija mentorstva. Kot je v nadaljevanju poudarila Duška Kneževič - Hočevar, je mentorstvo pri nas nekaj nepreizprašanega in samoumevnega, tako kot denimo tudi sam pojem znanstvene odličnosti. Prisluhnimo, kaj je predavatljica povedala o empirični raziskavi o mentorstvih, ki so jo od leta 2003 na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani ponovili že trikrat:
Kot ključno se je v zadnji raziskavi izkazalo merilo tako imenovane kulture sodelovanja. Kaj ta pravzaprav pomeni? In kaj so o mentorstvu porekli oziroma porekle nekdanje varovanke:
Kot že rečeno, je znanost praksa, ki vključuje tudi pravkar omenjene mehanizme in strategije preživetja. Prav ti so poleg strukturnih tisti, ki še vedno reproducirajo akademsko segregacijo ne zgolj žensk, temveč tudi ostalih akademskih delavcev in delavk, mladih skupin, asistentov in asistentk, raziskovalk in raziskovalcev, lektorjev in lektoric ter ostalih. To so nakazala tudi opredavanja Nine Perger, Darke Podmenik, Milene Milive Blažić ter Katje Hrobat Virgolet in Saše Poljak.
Za konec etririanega prispevka bomo prisluhnili še Ivanu Kukuljanu, doktorskemu študentu teoretične fizike, sicer trenutno neaktivnega člana študentskega društva Iskra. Kukuljan je na hitro orisal pregled in rezultate preteklih izkušenj Iskre, predvsem blokado s stani magnificence Svetlika, da bi se na Univerzi osnoval projekt o položaju in stanja žensk znotraj Univerze. Kot eden izmed redkih predstvnikov mlajše generacije na posvetu je izpostavil zelo pomembne točke:
Seveda je to zgolj skrčeno pročilo najbolj kritičnih točk, kako se kažejo mehanizmi diskriminacije, segregacije in izkoriscanja tako žensk kot tudi ostalih marginalnih in prekernih skupin, ki niso na pozicijah moči. Vsi izpostavljeni problemi se v končni fazi navezujejo na na to, da ni volje do njihovega sistemskega rešeavnja. Kar je tudi delno pogojeno s finančnim stanjem.
Na koncu posveta je bilo sicer slišati različne pozive k povezovanju s sindikati in ostalimi sorodnimi gibanju, ki se zavzemajo za pravice žensk. A v splošnem se je posvet sklenil s pledoajem za feminizem. Zakaj feminizem? Zato ker za razliko od postfeminizma, feminizem ni zgolj stvar žensk, ampak kot politična dejavnost in praksa zadeva celotno družbo, kar se je več kot zgolj enkrat izkazalo tudi na samem posvetu. Če se bodo iz posveta razvile tudi konkretnejše akcije Komisije za ženske v znanosti, pa vas bomo na Radiu Študent obveščali.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj