Nizke plače MR-jev
Fotografija: osebni arhiv
V začetku februarja so mlade raziskovalke in raziskovalci v obliki peticije objavili pobudo za izboljšanje svojih plačilnih pogojev. Zaželjeno je bilo, da peticijo podpišejo samo mladi raziskovalci in raziskovalke, v nadaljevanju MR-ji. Do konca roka jo je podpisalo 367 podpornic in podpornikov – iz elektronskih naslovov in imenov institucij podpisnikov je razvidno, da so podpisniki večinoma trenutni in tudi nekdanji MR-ji. Petnajstega marca so dopis skupaj s podpisi poslali na ministrstvo za javno upravo in ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Pobudo sta podprla Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture, krajše SVIZ, in Visokošolski sindikat Slovenije, krajše VSS. Komentira Aljaž Gaber iz VSS.
Dogajanje podrobneje opiše Vita Zalar, mlada raziskovalka na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in ena od podpisnic dopisa.
MR-ji v dopisu predstavljajo nizko plačilo primerjalno; navajajo, da je njihova plača leta 2008 znašala 10 odstotkov več od povprečne neto slovenske plače, trenutno pa znaša le še okoli 10 odstotkov več od zaslužka študentke ali študenta z osemurnim delavnikom in minimalno študentsko urno postavko oziroma 80 odstotkov povprečne neto slovenske plače. Plače MR-jev so se od leta 2008 zvišale zgolj enkrat, in sicer leta 2018, ko so iz 30. plačnega razreda skočile v 32. plačni razred. Zdaj znašajo 1003 evre neto, medtem ko je bila povprečna neto plača decembra 2021 1337 evrov. Z izjemo manjšega povišanja v četrtem letu so plače enake ves čas MR-zaposlitve, so zapisali avtorji in avtorice dopisa, ki smiselnost višjega zaslužka utemeljujejo »tudi na podlagi dejstva, da smo zaradi pogodbe o zaposlitvi za določen čas kreditno nesposobni«. Mnogi ostanejo kreditno nesposobni tudi po zaključku doktorskega študija, saj je – kot je v izjavi opozorila Zalar – za raziskovalne pozicije značilno veriženje pogodb za določen čas, kar jih umešča med izrazito prekarizirane zaposlitve.
Sicer prestižna raziskovalna pozicija, ki naj bi bila prihranjena za najboljše na svojem področju, lahko zaradi nesorazmerno nizke plače glede na višanje življenjskih stroškov kmalu postane dostopna le še tistim študentkam in študentom, ki so bolje situirani in si podplačano zaposlitev lahko privoščijo. Na program mladi raziskovalec se namreč lahko vpiše oseba, stara največ 28 let; gre torej za mlade v življenjskem obdobju, v katerem bi si želeli rešiti stanovanjsko vprašanje in ustvariti družino, a je s trenutno plačo to tako rekoč neizvedljivo – še posebej v Ljubljani, kjer se višina mesečne najemnine za dvosobno stanovanje po hitrem pregledu spletne strani Nepremičnine.net večinoma vrti med 700 in 900 evri.
MR-ji želijo zvišanje plač »na nivo, ki ustreza 110-odstotnemu deležu povprečne plače v Republiki Sloveniji, kar bi pomenilo 1.470,5 evra neto in bi predstavljalo konkurenčno plačo tržišču«. Ker bi bila s to spremembo njihova plača že primerljiva plači asistenta ali asistenke z doktoratom, se zavzemajo za »primeren dvig plač tudi pri vseh drugih raziskovalnih in pedagoških delovnih mestih«. Glavni tajnik SVIZ-a, Branimir Štrukelj, objasni podporo njihovega sindikata ter predstavi širšo problematiko razvrednotenja raziskovalk in raziskovalcev.
Pisno se nam je odzval tudi rektor ljubljanske univerze, Gregor Majdič. Zapisal je: »Podpiram ureditev plačnih nesorazmerij, saj je akademski svet v izrazito slabem položaju in to še posebej velja za mlajše kolege kot so mladi raziskovalci. Takšno neravnovesje je posledica porušenega plačnega sistema v Sloveniji. Na številnih članicah Univerze v Ljubljani imamo zato že danes resen problem pridobiti mlade raziskovalce, saj lahko v zasebnem sektorju prejmejo precej višjo plačo. To je že izrazit problem na področju računalništva, elektrotehnike, gradbeništva, pa tudi biotehnike, kemije in nekaterih drugih. Tudi mednarodno naše plače zaostajajo. Danes imajo že v nekaterih vzhodnoevropskih državah mladi raziskovalci višje plače kot pri nas, v zahodnih, kjer je plača lahko tudi do trikrat večja, pa sploh. Seveda je treba na problem gledati proporcionalno in upoštevati BDP ter velikost države, je pa to resen kadrovski problem, s katerim se bo vsaj naslednja vlada morala čim prej soočiti. Brez mladih raziskovalcev in doktorandov namreč izgubljamo bodočo inteligenco in najbolj nadarjene mlade v Sloveniji. Pa ne gre samo za mlade raziskovalce, plače v akademskem sektorju so na splošno nekonkurenčne, kar resno ogroža pridobivanje kakovostnih kadrov na vseh področjih našega delovanja, sploh pa onemogoča privabljanje kvalitetnih kadrov iz tujine.«
SVIZ ne izključuje možnosti, da bi se njihova aktualna stavka razširila tudi na področje raziskovanja. O stavkovnih zahtevah spregovori Gaber iz VSS, ki – tako kot SVIZ – meni, da se bo s situacijo plačnih težav celotnega javnega sektorja morala soočiti nova vlada takoj po nastopu mandata. Zakaj?
Zalar opozarja še, da so imeli pri kontaktiranju MR-jev in drugih doktorskih študentk in študentov velike težave, saj mlajše generacije večinoma niso včlanjene v nobenega od reprezentativnih sindikatov, to sta SVIZ in VSS. Upa, da se bodo v prihodnje včlanili v večjem številu.
Trenutno po besedah Zalar že potekajo pogovori s SVIZ in VSS glede vzpostavljanja vzporednih organov za MR-je ter na splošno vse doktorske študentke in študente v obeh sindikatih, ki bi komunicirala in sodelovala drug z drugim. MR-ji namreč po štirih letih izgubijo položaj in pot nadaljujejo z drugim nazivom, zaradi hitrih menjav pa je dolgoročnejše pobude težko izpeljati. Za konec predstavi še vlogo Mlade akademije, društva doktorskih študentov in raziskovalcev na začetku kariere, ki potrjuje, da potreba po zastopništvu obstaja.
Pristojni ministrstvi se na dopisa do zaključka redakcije še nista odzvali, bomo pa v prihodnje spremljali vsa dogajanja, povezana s stavkovnimi in drugimi dejavnostmi SVIZ-a in VSS-ja. Besedilo dopisa bo v celoti objavljeno na spletni strani prispevka.
Klicala je ena Hana, pisala je druga Hana.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj