Kako svobodno načrtujemo rojstva naših otrok?
Naslovna slika sta plakata britanske britanske organizacije Workers' Birth Control Group iz leta 1926, ki je ženske iz delavskega razreda ozaveščala in jim omogočala dostop do varne kontracepcije. Organizacija se je distancirala od večine obstoječih pro birth control gibanj, ki so bile v domeni žensk srednjega in višjega razreda in so jih navdihovale ideje evgenike. (Wikimedia Commons)
Pozdravljeni v oddaji Frequenza della scienza, v kateri boste poslušali o metodah za preprečevanje rojstev. Osredotočile se bomo na hormonsko kontracepcijo, ki zaradi svoje učinkovitosti in relativno enostavne produkcije omogoča široko dostopnost, prav tako jo zgodovinsko lahko obravnavamo kot najbolj družbeno emancipatorno obliko kontracepcije. Oddajo bomo začeli z izdelavo prve hormonske kontracepcijske tabletke ter nato prešli na zgodovino in aktualno urejenost področja v Sloveniji ter predstavili nekaj primerov izvajanja in dostopnosti kontracepcije v drugih državah. V zadnjem delu se bomo posvetili vidiku evgenike, ki je v nekaterih primerih tako zgodovinsko kot aktualno povezan s kontracepcijo, najpogosteje z metodo sterilizacije.
Svetovna zdravstvena organizacija je načrtovanje rojstev otrok opredelila kot ključno za zagotavljanje zdravja in dobrobiti žensk in skupnosti. Z načrtovanjem, ki ga omogočajo različne metode kontracepcije, se preprečijo z nosečnostjo povezana tveganja, kot so smrti nosečnic in splavi. Suverenost v odločanju in načrtovanju rojstva otroka omogoča večjo svobodo posameznice in družbe.
V obsežni študiji iz leta 2008, objavljeni v reviji The Lancet, so v 172 državah ocenili smrtnost žensk ob porodu. Ugotovili so, da je uporaba kontraceptivov zmanjšala število smrti za 44 odstotkov. Kot navajajo, se je število rojstev na žensko iz leta 1970, ko je bilo to 4,7; v letu 2000 zmanjšalo na 2,6. Glavni vzrok naj bi bila povečana raba kontracepcije, ki je sledila razvoju hormonskih kontraceptivov.
Številne načine preprečevanja rojstev so poznali in izvajali v zgodovini bolj ali manj uspešno. Primera teh manj učinkovitih metod, ki so v rabi še danes, sta denimo prekinjen spolni odnos – coitus interruptus – ali spolno občevanje le ob ženskih neplodnih dnevih, znano kot ritmična metoda. Pogosto so se tako zaradi splošnega neznanja kot tudi politične ali verske represije prakticirale za žensko nevarne metode, kot sta spiranje nožnice s kislino ali zaužitje težkih kovin. Pomembno mesto so imele tudi različne zdravilne rastline, ki se v manj razvitih državah še vedno množično uporabljajo. V starem Rimu, Grčiji ter na starem Bližnjem vzhodu se je za preprečevanje nosečnosti uporabljala danes izumrla rastlina, ki je bila vrsta velikega koromača. Poleg peroralnega jemanja so pogosto sok tega zelišča namočili v bombaž ali kosmiče in jih vstavili v nožnico. O učinkovitosti metode obstajajo nasprotujoči si zapisi.
Začetno obdobje ključnih sprememb in institucionalizacije kontracepcije umestimo v čas po industrijski revoluciji. K razvoju učinkovitih in varnih metod kontracepcije, ki so svoj vrh doživele s hormonsko kontracepcijo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je prispeval napredek v biokemiji in medicini. Ključno je bilo razumevanje celotnega procesa zanositve s poznavanjem ženskega hormonskega cikla ter siceršnje raziskave na področju hormonov.
V začetku 19. stoletja se je z razmahom gumarske industrije kondom masovno proizvajal. Kot dostopnejši in enostavnejši za uporabo je predstavljal najbolj pogosto med učinkovitimi in varnimi metodami kontracepcije. Kljub njegovi masovni proizvodnji v obliki gume, je bil še vedno popularen kondom iz živalskih kož. Ta je bil cenejši in gibkejši. Že v 19. stoletju je bila popularna tudi gumijasta diafragma za ženske, ki pa je bila zaradi cenovne nedostopnosti na voljo predvsem ženskam srednjega in višjega sloja. Razvoj metod predstavi zgodovinarka in profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti Ana Cergol Paradiž.
Za idejo o izdelavi hormonske kontracepcije je bilo pomembno odkritje hormonov jajčnikov – estrogena in progesterona. Slednji je najpomembnejši predstavnik progestagenov, skupine vseh sintetičnih in naravnih hormonov, ki se vežejo na progesteronski receptor. Avstrijski fiziolog Ludwig Haberlandt je leta 1921 ugotovil, da so kunci in morski prašički po presaditvi jajčnikov, ki so jih pridobili iz brejih kuncev in morskih prašičkov, postali začasno neplodni. Podobni poskusi so utrli pot farmakološkim študijam o učinku progesterona na ovulacijo. Ovulacija je faza menstrualnega cikla, ko se zrelo jajčece sprosti iz jajčnika v jajcevod, in je pogoj, da pride do zanositve. Progesteron preko negativne povratne zanke v možganih preprečuje izločanje dveh za nosečnost pomembnih hormonov, ključnih za razvoj folikla v jajčniku, ki vsebuje jajčece. Antiovulacijski učinek progesterona so leta 1937 dokazali znanstveniki na univerzi v Pensilvaniji, tako da so kunčjim samicam vbrizgavali progesteron.
Da je prišlo do materializacije izsledkov številnih znanstvenih raziskav o delovanju progesterona v hormonsko kontracepcijo, so bila pomembna gibanja liberalnih feministk v začetku prejšnjega stoletja v ZDA. Z ustrezno kontracepcijo, za katero so se kot malomeščanske ženske zavzemale, bi se lahko osvobodile vloge gospodinje, dobre žene in matere ter se posvetile karieri in siceršnji samouveljavitvi. Tako ideja hormonske kontracepcije, ki je bila na začetku izrazito razredno pogojena, ni zares zajela večjega dela žensk delavk, črnskih in južnoameriških priseljenk. To se kaže tudi v tem, da hormonska kontracepcija po njeni zakonski uveljavitvi v ZDA nikoli ni bila subvencionirana s strani države in tako širokodostopna, kot je bila in je v večini zveznih držav še vedno sterilizacija.
Za izdelavo prve kontracepcijske tabletke je bila po drugi strani zaslužna tudi farmacevtska industrija, ki jo je zanimala množična prodaja potencialnih učinkovitih hormonskih kontraceptivov. Že pred uveljavitvijo teh so podjetja prodajala različne, takrat uveljavljene kontraceptive, kot ženske pripomočke. Vsi kontraceptivi so bili namreč v ZDA kot edini državi na svetu – z zakonom Comstock – od leta 1837 kriminalizirani. Tako so oblasti na podlagi tega zakona v 20-tih letih preganjale feministke, med njimi najbolj znano Margaret Sanger. Sanger je kasneje s svojim delovanjem delno financirala raziskave pod vodstvom ginekologa Johna Rocka in Gregorya Pincusa in tako podprla izdelavo prve hormonske tabletke.
Rock in Pincus sta leta 1954 v Massachusettsu, zvezni državi z izjemno restriktivnimi zakoni na področju nadzora rojstev, pod krinko študije plodnosti izvedla prvo študijo na ljudeh, kjer je 50 žensk jemalo hormonske tabletke. Preverila sta, ali te res preprečijo ovulacijo. Progesteron so sodelujoče jemale le 21 dni, nato je sledil sedemdnevni premor, da se je pojavila menstruacija. Vzpostavlila sta shemo jemanja tablet, ki je v uporabi še danes. Poskus je bil uspešen. Nobena od 50 sodelujočih žensk med jemanjem zdravila ni ovulirala. Izsledke so pograbila številna farmacevtska in kemijska podjetja, ki so začela z načrtnim razvijanjem čim bolj učinkovite hormonske kontracepcije.
Raziskave in proizvodnja hormonov so v duhu kapitalistične konkurence potekali neodvisno od ideje o kontracepciji. V štiridesetih letih 20. stoletja je ameriški kemik Russell Marker z nekaj kolegi v Ciudad de Méxicu ustanovil največji komercialni laboratorij za proizvodnje steroidnih hormonov na svetu. Steroidne hormone pri človeku delimo na kortikosteroide in spolne hormone, k slednjim pa spadata tudi estrogen in progesteron. Z namenom čim hitrejšega trženja zdravil, kot so kortizon in antihistamini, so iskali rešitve za lažjo produkcijo hormonov. Na začetku je bil edini vir hormonov živalsko tkivo. Za proizvodnjo 30 miligramov estrogena je bilo potrebnih 5 kilogramov prašičjih jajčnikov, kar je onemogočalo večjo proizvodnjo. Tako so odkrili, da nekatere rastline vsebujejo hormonom podobne snovi, in začeli pridobivati progesteron iz sladkega krompirja. Ta pa ni bil učinkovit – v prebavnem traktu se je razgradil in tako ni prišel do ciljnega progesteronskega receptorja v celicah spolnih organov.
Prvi visoko aktivni sintetični analog progesterona – progestin, je bil za razliko od rastlinskega progesterona veliko močnejši in kar je najpomembneje, ostal je učinkovit tudi pri peroralnem jemanju. Bolgarsko-ameriški kemik, Carl Djerassi, je skupaj s svojo ekipo leta 1951 v že omenjenem mehiškem laboratoriju sintetiziral prvi aktivni sintetični progesteron – noretindron. Ta je bil kasneje uporabljen kot del prve uspešne kombinirane oralne kontracepcijske tablete, pogovorno znane kot tabletka ali the pill, ki sta jo razvijala Pincus in Rock.
Prvo obsežno klinično preizkušanje kombinirane kontracepcijske tablete z estrogenom in progestinom, sintetičnim progesteronom, je zaradi strogega Comstockovega zakona potekalo leta 1956 v Portoriku. Estrogen kot drug hormon v kombinirani tabletki preprečuje neredne in močne krvavitve ter omogoča boljše delovanje progestagenov. Leta 1960 je bila prva kombinirana tabletka, pod imenom Enovid podjetja Searle, odobrena s strani FDA in na voljo v ZDA. V naslednjih letih so se tako pod pritiski podjetij kot feminističnimi in ostalimi družbenimi gibanji konzervativni restriktivni državni zakoni na področju kontracepcije v različnih zveznih državah sporadično liberalizirali. Podjetje Searle je v samo štirih letih od prodaje tabletke iztržilo za več kot 20 milijonov dolarjev čistega profita.
Prve tabletke, kot je bila tabletka Enovid, so vsebovale visoke količine hormonov, tudi do 150 mikrogramov estrogena. Leta 1973 je bila razvita prva tableta, ki je vsebovala le 30 mikrogramov estrogena, kar danes velja za visoko dozni odmerek. Prav visoki odmerki estrogena v kombinaciji s progesteronom so bili odgovorni za neželene učinke tabletke, ki so se pojavili hitro po uporabi. Ženske so poročale glavobolih, povečani telesni teži, slabosti, depresiji. In manj pogostih, a hudih stranskih učinkih, kot so krvni strdki.
Podjetje Searle je v prvem letu prodaje prejelo poročila o več kot 130 krvnih strdkih, vključno z 11 smrtnimi primeri, ki pa jih niso priznali kot vzročno povezane z njihovim produktom. Razen nekaj neprepričljivih preiskav ameriške agencije za hrano in zdravila ni bilo sprejetih nobenih ukrepov za preiskavo težav. Da so se zdravniki, vlada in širša javnost začeli zavedati nevarnih stranskih učinkov tabletk, je bila potrebna objava prelomne knjige A Doctor's Case Against the Pill feministične novinarke Barbare Seaman, ki je sprožila številne politične debate. Sodobni kombinirani kontraceptivi danes vsebujejo manjše količine hormonov od svojih predhodnikov, vseeno pa se verjetnost za pojav venske tromboze poveča za od tri do šestkrat.
Primer široke dostopnosti hormonske kontracepcije je bila Kitajska v 60-tih letih. Že omenjeni kemik Carl Djerassi je v času razvijanja hormonske kontracepcije obiskal več znanstvenih institucij Ljudske republike Kitajske. To je bila tudi ena od prvih znanstvenih izmenjav med komunistično Kitajsko in Združenimi državami Amerike. V 70-tih so bili Kitajci pri proizvodnji oralnih kontraceptivov popolnoma samozadostni, raziskave pa je vodilo več znanstvenih skupin, ki so se ukvarjale izključno s steroidnimi hormoni.
Na Kitajskem so v tem obdobju proizvajali dve oralni kontracepciji, ki sta bili na voljo Kitajkam – tableta številka ena in tableta številka dve. Sestava obeh je zelo podobna sestavi ameriško proizvedene tabletke, z razliko v količini hormona. Odmerek hormonov v kitajsko proizvedeni tableti je bil precej nižji. Najpogosteje predpisana oblika tableta številka ena je vsebovala enočetrtinski ameriški odmerek, kar je pomenilo manj stranskih učinkov. V poročilu Djerassi in dva kitajska znanstvenika navajajo tudi statistike uživanja oralnih kontraceptivov.
Prevalenca rabe kontraceptivov na Kitajskem je bila med največjimi na svetu in primerljiva z ameriško. Ocenili so, da je leta 1972 okoli 30 odstotkov Kitajk v rodni dobi prakticiralo neko vrsto hormonske kontracepcije. V Ameriki je leta 1973 hormonsko kontracepcijo uporabljalo okoli 35 odstotkov žensk v rodni dobi. Djerassi je poročal tudi o posebni obliki hormonske kontracepcije, ki so jo množično uporabljali – o papirnati tabletki, katere razvoj se je začel leta 1972. Več o Djerassijevem obisku Kitajske in papirnatih kontraceptivih profesor Igor Locatelli s Fakultete za farmacijo.
Kot je navedel Djerassi v poročilu, je bila glavna motivacija za papirnate lističe s hormoni ekonomičnost za zagotavljanje čim večje dostopnosti.
Nadaljujemo s kratkim glasbenim premorom. V prvem delu oddaje smo predelali razvoj in farmakologijo hormonske kontracepcije, v drugem delu pa se bomo posvetili družbeno političnim vidikom kontracepcije in njeni uveljavitvi širše ter pri nas.
Poslušate oddajo Frequenza della scienza, ki jo danes posvečamo metodam preprečevanja zanositve. V prvem delu smo predelali zgodovinski razvoj kontracepcijskih metod in fiziološki vidik hormonske kontracepcije. V nadaljevanju se bomo osredotočili na uveljavljanje in izvajanje metode v zgodovini in siceršnje dostopnosti tovrstne kontracepcije v Sloveniji in v nekaterih drugih državah.
V Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je bila prekinitev nosečnosti od leta 1918 prepovedana in opredeljena kot kaznivo dejanje. O splavu se je prvič začelo javno govoriti leta 1929, ko je bila v Kraljevini Jugoslaviji uzakonjena medicinska indikacija za splav. Isto pravno stanje se je v političnem prostoru obdržalo še nekaj let po drugi svetovni vojni. Začetke uveljavitve kontracepcije v povojni Jugoslaviji predstavi profesorica in ginekologinja Bojana Pinter z Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.
Tako smo bili tisti čas ena redkih držav z lastno produkcijo kontracepcijskih sredstev. Omenjeni ginekolog Franc Novak se je zavedal, da je treba splav v določenih okoliščinah dovoliti, vendar ga je brez sočasnega širjenja kontracepcijskih sredstev nemogoče zajeziti. Bil je prvi, ki je informacije o kontracepciji predstavil slovenskim ženskam, in sicer leta 1954, ko je za revijo Naša žena objavil članek v treh delih z naslovom »Spočetje po naši volji ali o kontracepciji«. Z namenom zavarovati ženske pred posledicami nezaželenih nosečnosti je bila 1. decembra 1955 ustanovljena prva samostojna ordinacija za kontracepcijo v Jugoslaviji, ki je delovala v okviru Centralnega ginekološkega dispanzerja v Ljubljani. Leta 1957 sta bili na Ginekološki kliniki v Ljubljani ter na oddelku za ginekologijo in porodništvo v Mariboru ustanovljeni kontracepcijski ambulanti. Podobne ustanove se je postopoma začelo uvajati v ostalih socialističnih republikah.
S hitrim razvojem infrastrukture, z izobraževanjem in ozaveščanjem širših množic ter z raziskavami strokovnjakov in strokovnjakinj smo se v Sloveniji umestili v svetovni vrh uspešnosti izvajanja celovitega programa načrtovanja rojstev. Več pove Pinter.
Na političnem nivoju se je dogajalo slednje. Leta 1974 je bilo v 191. člen ustave SFRJ zapisano: Pravica človeka je, da svobodno odloča o rojstvih otrok. Ta pravica se lahko omeji samo iz zdravstvenih razlogov.
Do liberalizacije zakonodaje glede umetne prekinitve nosečnosti in kontracepcije je po svetu prihajalo postopoma ter precej neenotno. Kot smo slišali do sedaj, je poleg tehnološkega napredka legalizacija splava in kontracepcije odvisna od družbeno ekonomske ureditve države in njene politike. Splošno primerjavo, kako je do legalizacije prišlo v zahodnih kapitalističnih državah in državah socialističnega bloka, nam poda profesorica Ana Cergol Paradiž.
Zaradi konfrontacije med liberalizmom in verskim konservativizmom pri uzakonitvi kontracepcije na zahodu ni bilo enotnega razvoja. Tako je na primer Švedska kontracepcijo legalizirala leta 1938, Italija leta 1972, Japonska pa šele leta 1999.
Sledi kratek glasbeni premor, po njem se bomo v zadnjem delu oddaje pogovarjali o povezavi med kontracepcijo in evgeniko in o aktualni rabi kontracepcije.
Poslušate oddajo Frequenca della scienza v etru Radia Študent, ki se vrti na 89,3 megahertza. Tokrat se posvečamo metodam za preprečevanje rojstev. Kontracepcija kot metoda preprečevanja rojstev ima zgodovinsko in aktualno emancipatoren pomen za družbo, po drugi strani pa je lahko izrabljena za evgenične namene. Evgenika, tako imenovana znanost o dobrem potomstvu, je svoje ime dobila leta 1883 po Francisu Galtonu. Ta je preko preučevanja rodovnikov uglednih mož in teorije evolucije prišel do spoznanja, da naj bi bile človekove značilnosti in zmožnosti zapisane v deblu družine. Zato bi morala biti družbi oziroma narodu v interesu čim hitrejša reprodukcija »večvrednih« posameznikov. Po tej teoriji naj bi se manj nadarjeni predstavniki množili hitreje, kar povzroča splošno degeneracijo. Tako sta znotraj evgenike obstajali dve metodi poseganja oblasti v reproduktivne odločitve posameznika. Pozitivna, ki je spodbujala razmnoževanje ljudi z dobro dedno zasnovo ter negativna, ki je preprečevala razmnoževanje tistih s slabim genskim zapisom.
Evgenika se je znanstveno uveljavila na prelomu prejšnjega stoletja. Takrat je tudi razvoj kontracepcije dobil svoj negativni evgenični vidik.
Kot Ana Cergol Paradiž pojasnjuje v svoji pravkar izdani knjigi Bela kuga: ilegalni abortusi in zmanjševanje rodnosti na Slovenskem v obdobju med obema vojnama, sta tedanje reguliranje rojstev ter nadzor nad reprodukcijo prebivalstva služila pronatalistični politiki, ki je zaradi zmanjšane rodnosti želela povečati število rojstev za potrebe gospodarstva. Ob tem pa sta bila splav in kontracepcija sredstvi tudi evgeničnega diskurza za nadzor nad reprodukcijo »gensko manjvrednih« posameznikov.
Sintezo razvoja argumentov feminističnih gibanj za dostop do kontracepcije do ustanovitve prvih klinik za kontrolo rojstev, oziroma tako imenovanih birth control clinics predstavi Cergol Paradiž.
Cergol Paradiž nadaljuje.
Skrajna oblika evgeničnega omejevanja reproduktivnih pravic je sterilizacija. Gre za trajno preprečevanje nosečnosti, pri kateri se pri ženski prekine prehodnost jajcevodov. Tako zrelo jajčece ne more potovati iz jajčnika v maternico, temveč se izloči v trebušno votlino. Pri moškem pa se prekinejo semenovodi. Kako je prišlo do uzakonitev sterilizacije, nam pojasni Cergol Paradiž.
Določen način regulacij rojstev lahko torej opazimo povsod, le udejanjil se je drugače. Kdo je v družbi manjvreden in nezaželen, je odvisno od vsake države. Večinoma so sterilizirali ljudi ne glede na spol – osebe z duševnimi motnjami, invalide, reveže, kriminalce, priseljenke, v ZDA ter v nacistični Nemčiji pa je prisotna tudi rasistična komponenta. American Historical Association navaja, da je bilo med 1907 in 1980 izvedenih 60 tisoč sterilizacij. V okviru nemške nacistične politike čiščenja rase v letih 1933-1945 je bilo steriliziranih okoli 400 tisoč ljudi.
Več o »gensko manjvrednih« posameznikih, kdo so bili ti na Slovenskem ter o poskusih uzakonitve sterilizacije pri nas, dodaja Cergol Paradiž.
V Sloveniji je danes sterilizacija možna po 35. letu starosti in v redkih primerih, ko je ogroženo zdravje posameznika, prej. To mejo so določili leta 1977 z Zakonom o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki velja še danes. Sterilizacija se izvede po šestih mesecih od vložitve prošnje. S tem se omogoči dovoljšen čas za razumen premislek. Za sterilizacijo se v povprečju odloči okoli 2,7 žensk in 0,6 moških na tisoč prebivalcev. V Ameriki je število sterilizacij visoko, okoli 18 odstotkov žensk in 5 odstotkov moških, in je pogostejša oblika kontracepcije od hormonske kontracepcije.
V Sloveniji je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisana v 55. členu Ustave Republike Slovenije: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.« Ob tranziciji je kljub burni razpravi in tendencam desnih politikov, ali bomo ohranili člen, sprejet v socialistični predhodnici, ta obstal. Splav in kontracepcija sta še vedno, sicer v manjši meri kot pred tranzicijo, sistema, široko dostopna vsem ženskam. Finančno dostopnost zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje. Prav tako je omogočena strokovna oskrba v okviru javnega zdravstva. V primerjavi z ostalimi zahodnimi kapitalističnimi državami smo še vedno država, ki na nivoju zdravstvene oskrbe bolje kot večina zagotavlja uveljavljanje pravice do svobodnega odločanja o rojstvih.
V Sloveniji 24 odstotkov žensk v rodni dobi jemlje hormonsko kontracepcijo, od tega največ – 85 odstotkov – v obliki kombinirane estrogenske in progestagenske kontracepcije, osem odstotkov progestagenske kontracepcije, okoli šest odstotkov pa vaginalni hormonski obroček. Glede na podatke Zavoda za zdravstveno zavarovanje so v Sloveniji celotni letni izdatki za hormonske kontraceptive približno 3,5 milijona evrov. Nekatere oblike kontracepcije in postopek predpisovanja predstavi profesorica in ginekologinja Bojana Pinter z Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.
Kontracepcijske tabletke zaradi enostavne proizvodnje niso drage. Njihove končne cene pa so zaradi njihove dostopnosti na prostem trgu različne. V Sloveniji se za cene pogaja Zavod za zdravstveno zavarovanje, uporabnici pa so brez doplačila na voljo ob predpisanem receptu ginekologinje. Kako dostopni so v Sloveniji kontraceptivi, razloži Locatelli.
Zavod za zdravstveno zavarovanje ne krije posebne vrste kontracepcije – jutranje tabletke. Te se prodajajo po tržnih cenah v lekarnah. Jutranja tabletka je oblika nujne kontracepcije za zaščito pred neželeno nosečnostjo neposredno po nezaščitenem spolnem odnosu kot izhod v sili. V Sloveniji sta na voljo dve metodi – oralna in nujna vstavitev materničnega vložka z bakrom. Prva, s skoraj desetkrat višjo koncentracijo progestagena kot navadna tabletka, prepreči ovulacijo in jo je treba zaužiti največ tri dni po spolnem odnosu. Vstavitev materničnega vložka z bakrom pa povzroči vnetni odziv endometrija in prepreči implantacijo, deluje pa še do 5 dni po spolnem odnosu. Zaradi visoke vsebnosti progestagena in siceršnjega močnega delovanja se odsvetuje njeno pogosto jemanje. Pogosti so neželeni učinki, kot je slabost, bolečine v medenici, boleča in zamaknjena menstruacija.
Podatki za Slovenijo kažejo, da je peroralno nujno kontracepcijo v letu 2015 uporabilo 5,5 odstotka žensk v reproduktivni dobi, povprečje v Evropski uniji je višje, 6,7 odstotka. V državah, kjer so pogosteje v rabi manj zanesljive metode kontracepcije ali je ta finančno manj dostopna, je uporaba nujne kontracepcije pogostejša. V Ameriki je jutranjo tabletko vsaj enkrat v življenju zaužilo 11 odstotkov žensk. V Sloveniji se izdaja brez recepta v lekarnah dekletom, starejšim od 16 let, in stane med 15 in 20 evrov.
Hormonski kontraceptivi se v medicini uporabljajo tudi kot terapija. Hormoni lahko v določenih primerih izboljšajo reproduktivno zdravje ženske. Ti denimo uredijo menstrualni cikel in zmanjšajo boleče menstruacije, predpisujejo se tudi ob bolezni policističnih jajčnikov. Več pove Pinter.
Hormonska kontracepcija ima kar nekaj neželenih učinkov. Ti so lahko blagi, kot je povečana telesna teža zaradi povečanega apetita, glavobol ali resni, kot so že omenjeni krvni strdki ali v redkih primerih okvare jeter. Pogosta je depresija, težave s prebavo, splošna utrujenost, zmanjšan je lahko spolni libido. Kljub dolgemu spisku stranskih učinkov je učinkovitost hormonske kontracepcije visoka, več kot 99-odstotna.
Zakaj pa še vedno nimamo moške hormonske kontracepcije? Vzroki za njen neobstoj ležijo delno v družbeno političnih razlogih, po drugi strani v nezainteresiranosti farmacevtske industrije za raziskave in proizvodnjo, saj za moškega že obstaja dokaj učinkovita metoda preprečevanja zanositve – kondom. Hkrati ženska kontracepcija že prinaša stabilne profite. Biološke razloge pa predstavi Pinter.
Obetavnejša je zato nehormonska farmakološka moška kontracepcija, ki je trenutno še predmet nekaterih znanstvenih raziskav in zato leta ali celo desetletja oddaljena od realne možnosti množične uporabe.
Prišli smo do zaključka oddaje. Sklenemo lahko, da razvoj in uveljavljanje učinkovitih in varnih metod kontracepcije potekata vzporedno z družbenim in ekonomskim napredkom. Tega pa lahko določajo interesi različnih političnih akterjev, predstavnikov kapitala ali družbenopolitičnih gibanj. Ob napredni in emancipatorni ideološki liniji, ki se kot taka tudi materializira v napredni družbeni ureditvi, je kontracepcija ključno orodje pri izboljšanju kakovosti življenja in enakosti med spoloma. Za uveljavitev svobodnega odločanja o rojstvu otrok, kot smo ugotovili, morajo biti zagotovljeni ustrezni ekonomski pogoji in vsem dostopna kontracepcija.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj